"Zgodil se je čudež. Tisti dan je v meni živelo vsaj pet oseb in vse so hotele, da odstopim. Kjub temu pa sem prišel do cilja." MM
Velebit Ultra Trail 2008
"Zgodil se je čudež. Tisti dan je v meni živelo vsaj pet oseb in vse so hotele, da odstopim. Kjub temu pa sem prišel do cilja." MM
Ko sem pred mnogimi leti prvič videl Paklenico, sem imel občutek, da se bom še vrnil. To se je res zgodilo. Nekajkrat. Prav možno je, da bodo vsi obiski s časom utonili v pozabo, vse z izjemo letošnjega. Velebit Ultra Trail... Marsiksdo, ki je videl Južni Velebit poleti, se poleg navpičnih sten spominja Paklenice po vročini, ki plezalcem onemogoča, da bi uživali v polni meri tudi v poletnih mesecih. Prav poleti, na najdaljši dan v letu, 21.6., pa se nas je zbralo več kot sto mazohistov, da preizkusimo telo in dušo na eni najbolj izčrpajočih tekem.
Po nastanitvi v kampu je lastnica, vajena alpinistov, iskala odgovore za svojo radovednost. Ko smo ji razložili, kaj bomo počeli, je samo majala z glavo. "Pa ima li još koji stranac u trci?". "Ne znamo mi to, prošle godine bili su neki Francuzi, ali njih vjerovatno neče biti ove godine," odvrnem. Pa zašto ne", je nadaljevala? "Zato, jer so bili prošle godine," doda Bojan. Ženska ni razumela. Mi pa smo :)
Štart: 8.00. Nad zgornjim parkiriščem je zbirno mesto, kjer kraljuje Slovenski steber, prepleten s številnimi slovenskimi smermi. Nedaleč stran od štartne črte mi Bojan kaže Kačo, smer, ki jo je Franček Knez vlekel pred njegovimi očmi. S štarta vidim ostenje Anića Kuka, spet dobivam občutek, da nisem zadnjič tukaj. Proga je speljana na 66 km z višinsko razliko 3500 m..."Sploh ne vem, v kaj se podajam", pravi Silvo. Mu kar verjamem, najboljše je, da človek ne razmišlja preveč... Nuša je ena redkih žensk, ki zmore pogum in se poda na "ultra". Klic je premočan, da bi se mu odrekla. Bojan, Silvo in jaz zjutraj na štartu dokončno sklenemo, da od KT1 (vhod v kanjon Male Paklenice) do KT2 ne gremo skozi kanjon. Tam je pač premokro, tehnično zamudno plezanje, fizično preveč zahtevno... Predvsem pa, zakaj ne bi šli drugje, če gre? Namesto skozi kanjon izberemo pot po hribovitem levem pobočju direktno navzgor. Sprva je naravnim prehodom težje slediti, kasneje se v nasprotju z oznakam na karti pojavi celo markirana pot. Ob četrti kači, ki se ji izognem, pomislim na Frančka in njegov navdih. Sicer pa iskanje KT 2 (Lekiine njive) mine brez težav, v kontrolo se dobesedno zaletim. Spust v kanjon Velike Paklenice (KT3) k tranziciji je zoprn, vendar si ob povratku v kanjon naberem kakšnih deset minut prednosti pred zasledovalci. Prvi krog, po dolžini okoli 20 km s približno 800 m vzponov, zakjučim v približno dveh urah. V skladu s svojimi pričakovanji. Opasana bidona zamenjam za mnogo težji nahrbtnik z dvolitrskim mehom in vso obvezno dodatno opremo.
Tukaj pa se tekma dejansko šele začne. Kdorkoli je obiskal Manito Peć (KT4), ve, kaj pomeni ta vzpon po razbeljenih skalah v opoldanskem soncu. Ko tečem mimo turistov, ki ob poti iščejo senco ob nekaj osamljenih drevesih, se mi utrne misel: zakaj rinejo gor v največjum soncu? Nato pomislim na sebe in se zazdim sam sebi nekoliko smešen. Iščem optimum med srčnim utripom in hitrostjo vzpona. Nekje je bilo zapisano, da je temperatura tistega dne v senci dosegla 35°C. S soncem v zatilje postopama izgubljam obtutek užitka, ki ga lahko ponudi neokrnjena narava. Naprej nadaljujem v veliko počasnejšem tempu, pot se počasi izgublja, prav očitno je, da se prehod k Vagancu (KT5) zelo redko uporablja za potešitev avanturističnih apetitov. Nekaj prehodov skozi skale bi lahko ocenil s plezanjem 2. težavnostne stopnje, teren je izrazito kraški, dokaj močno poraščeno ostenje, tako da sem na trenutek močno zmanjšam tempo.
Silvo pri vzponu; foto: Jeb
Da ne bi šlo vse namazano, si jo zagodem sam. Nekje prehitro zavijem in zgrešim pot. Po približno 100 m spusta in ponovni orientaciji karte, mi je hitro jasno, da ne vem, kje dejansko sem. Vrnitev nazaj in iskanje poti mi vzame približno pol ure, najhuje v takih trenutkih pa je izguba ritma in tiste psihične trdnosti, ki jo še kako potrebuješ. Jezen in razočaran nad človeškim faktorjem, skritim globoko v sebi, se moram naposled sprijazniti z neizpodbitnim dejstvom: tekmuješ proti samemu sebi.
Pred Vagancom dohitim Bojana, ki me je v času mojega iskanja prehitel. Pot do Rujnega preživiva skupaj. Lahko jo opišem kot boj za lastno preživetje. Še nikoli mi ni bilo tako vroče in še nikoli se mi tako zelo mudilo priti čim prej čim višje. Obkrožen s nizkim hrastom sem absorbiral vso temperaturo okolice v popolnem brezvetrju. Meh , ki sem ga znova napolnil na Vagancu, se prazni, hrana, ki jo nosim s sabo (suhe slive in dateljni) imajo že v mislih ogaben okus, a kljub temu posežem po njih.
foto: Jeb
Ko se strmina malo unese, Bojan kot izkušen orientacist hitro najde prehod skozi travnike in popolnoma požgano pobočje, ki spominja na Tungusko. Sledim mu, a z mislijo, da so nekje tukaj nekdanji vojaki JLA zaminirali celotno območje. Nekje višje in je bojda vse označeno... Pa vendar...
foto: Jeb
V nadaljevanju požgan gozd zamenja visokogorski mešani gozd, prideva naposled do sence. Odločim se, da pospešim. Pred Marasovcem (KT5) me čaka še gorski prelaz Buljma, do Marasovca pa udoben prehod skozi visokogorske travnike. Tam kar naenkrat začutim, da sem še vedno živ, da lahko ta dan tudi uživam. Korak se mi daljša, težava pa je, ker mi zmanjkuje tekočine.
foto: Jeb
Nekje v podzavesti sem izbrskal Kreslinovo Začetku začetek, ki mi ni dala miru do zadnje kontrole. Ko človek preživi dosti časa sam na meji, si pač najde družbo v svojih drugih jazih, ki so v vsakdanjem življneju skriti in prikriti, tiste iz zavesti pa pobriše. Na Marasovcu dolijem že svoj osmi liter vode. Nikoli si nisem mislil, da bo voda tako ogabnega okusa.
Pri vzponu na Vaganski vrh prehitim zadnjega iz planinske kategorije, ki se je v ta razbeljeni pekel podal kar s svojim huskyem. On: "Bogami vruče". Jaz: "Bogami da." Pes ni rekel ničesar.
foto: Jeb
Do vznožja Svetega brda je končno zapiha tudi tista sapica, ki smo jo vsi pogrešali že pri vzponih. Pot skozi ruševje se vije mimo ogromnih rojev muh. Le kje so se tu znašle? Po dobri uri skakanja po grebenu sem se za trenutek usedem. Malce se mi vrti. Stvari so postale resne. Glavo imam motno, potreben je bil pogovor - s samim sabo. Vem, da če predolgo sediš, obsediš, zato sklenem, da bom odmislil svoj samoohranitveni nagon. Zmorem še zadnji vzpon skozi ruševje na rebro, od koder se prehodi v trenutku spremenijo v visokogorsko pot, obdano z melišči in travami...
foto: Jeb
Pogled se odpre na jug, morje se v daljavi prikaže kot nekaj nedosegljivega, a tam moram priti, tam je cilj.
foto:Jeb
Pod Svetim brdom (KT6) že razmišljam o spustu, kje bom našel najhitrejši prehod do zadnje kontrole KT7 Vlaški grad. Tistih zadnjih 300 m vzpona mi je vleče v neskončnost, a podrobnosti se ne spomnim. Vem le, da je šlo gor. Za spust izberem kar direktni prehod po grebenu gore. Na travah pod ostenjem jo nekajkrat pošteno obrišem, tako da tudi tokrat ne morem končati trekinga brez odrgnin. Vlaški grad tako pustilm za sabo, do Ivinih vodic pa me čaka še nekaj manjših nenadejanih vzponov.
Pot k cilju bi si lahko skrajšal, a nisem hotel tvegati. Namesto poti skozi Velika Močila sem izberem kar pot mimo Borisovega doma. Pot se počasi spušča in v normalnih okoliščinah je ta pot idealna za sestop, a jaz le čakam, da bo minilo. Pod domom dvakrat poprosim za dodatno vodo mimoidoče planince, tako da na koncu na celotni trasi popijem dobrih devet litrov tekočine.
Cilj izgleda kot amfiteater, v katerem se igralec zaustavi pred množico čakajočih ljudi. Zaustavi... Po dobrih desetih urah. Sam ne vem, kaj je tu zmaga. Najprej pomislim, da sem srečen, ker nimam hujših posledic. Po longeti Pašmana je cilj sam po sebi zame že dokaj velika zmaga. Takoj dobim hidratne bombe v tekočem in trdnem agregatnem stanju. Pogledam k Slovenskemu stebru in pomislim, da bomo Slovenci danes potegnili novo smer v Paklenici (sicer bolj horizontalno), samo da še Bojan, Silvo in Nuša pridejo v cilj.
foto: Jagoda
Ko v cilju čakam ostale, si v mislih vrtim film nazaj. Tistih nekaj odrgnin in kožnih razjed zaradi soli si izperem, zaželim si, da bi zaspal. Kot da bi to začutil, mi Šimun Cimerman (zdaj vem, od kod mu priimek - ZimmerMann :) ) prinese napihljivo blazino. S pogledom vertikalno navzgor občudujem stene kanjona in pomislim, da ni nič hujšega kot gnati se po pobočjih in nič lepšega kot uživati v hladu kanjona po opravljenjem delu.
Nikoli več ali zopet naslednje leto?