Kot tak nastopa v mladinski spevoigri Sprelepa gorska nageljroža, ki jo je 10. oktobra 1952 spisala Darina Konc, tedaj profesorica na nižji gimnaziji v Žireh. "Pred tisoč in več leti je zaživel pod našo goro neznanski zmaj, ki mu pravimo Lintvern. Vsak večer in vsako jutro ga slišimo, kako pije vodo iz podzemeljskega jezera in čaka, kdaj bo mogel skozi strešno luknjo, ki jo bo naredil potres, da zalije našo dolino in požre zadnjo najlepšo deklico, da se bo tako maščeval nad tistimi, ki so ga po pravici priklenili v črni podzemeljski svet."
V podzemeljski svet ga je spravila njegova hudobija. Nekoč je bil človek, a bil je slab do drugih ljudi. Imel je zmajevo srce, zmajeve roke, njegove oči so bile zelene kot kačje in njegov jezik strupen kot meč. Mož, ki je postal Lintvern, je bil bogat, neznansko bogat in je imel nekje na Žirku svoj grad. Kako je tedaj postal zmaj? Saj ni postal, odgovarja pravljica; to je že bil in v neki črni, viharni in potresni noči, se je od teže lastne hudobije vdrl in pogreznil v brezno pod Žirkom. Kjer že dolgo in neprestano preži na svoj trenutek.

Tako pravljica. Ko so stari Žirovci hodili po Žirku in na nekaterih krajih prisluškovali hrumenju iz globin ter opazovali, kako ob vsakem večjem deževju bruha voda izpod njega, so te vznemirljive pojave pripisovali Lintvernu. Novodobni učenjak bi njihove predstave odčaral in jih razložil znanstveno: poslušajte, tu spodaj ni nobene skrivnosti, gre za čisto običajne kraške pojave. Psihoanalitik pa bi nemara ugotovil, da smo Žirovci v pojavo Lintverna in v upanje, da bo nekoč premagan, prenesli ("projicirali") svoj strah pred vodno ujmo, ki je v minulih stoletjih tako pogosto in usodno pustošila po naši dolini....

Ne, take demistifikacije našega mita pa že ne bomo dopustili! Lintvern ostaja na preži. Sprelepa gorska nageljroža, dekle, ki je ukleto ob njem, takisto čaka na svoj trenutek. Enkrat bo v bregovih Žirka zrasel prečudovito lep nagelj in ta nagelj bo začarana deklica. "Pošten in pogumen pastir" ga bo smel utrgati in tako prinesti srečo svoji dolini. Odčarana deklica bo imela pri sebi ključ od Lintvernovih podzemnih zakladov. Vendar gorje nam, če se ga ne bo dotaknil pravi. Lintvern bo podivjal in s podzemskim jezerom zalil vso dolino.

S temi starodavnimi rečmi se torej ni za igrati? Pač. Umetnik Tomaž Kržišnik, ki je bil nekoč sam pastir pod Žirkom in je pogosto prisluškoval podzemskemu in tuzemskemu bučanju, je iz Lintverna naredil prav prijazno igračo, ki bi lahko postala maskota našega kraja ali vsaj njegovega starožirovskega "kantona". Umetniki imajo pravico, da si Lintverna predstavljajo po svoje. Tako si tudi podpisani, rojen na dan sv. Jurija in poimenovan po sv. Mihaelu - oba sta splošno priznana krotilca zmajev - jemljem pravico besedovati o teh igrivih in nikoli dorečenih rečeh. Bog daj, da bi take tudi ostale!