TEMNI ANGELI USODE
božična zgodba

V sobo je planil mrzel zrak. Težka vrata so zanihala in se z lahnim treskom zaprla. Potem je bilo nekaj trenutkov vse tiho in slišalo se je le kapljanje vode iz pipe, ki je nekdo ni dobro zaprl. Naposled se je prišlek zganil in se počasnih korakov približal. Mokri podplati so predirno zaškripali, kadar so se dotaknili linoleja. Ko so se koraki približali postelji, so potihnili in znana roka je Jana nežno pobožala po glavi. Bila je topla, mehka in odeta v vonj po smrekah. Veselo je razprl dlan in se dotaknil kožuhastega plašča. A dotik je bil tako nenavaden in hrapav zaradi povojev. Želel jih je strgati dol, a ni smel.
'Mami, domov hočem!' se je oklenil mamine roke. Ta je tiho poravnala bele rjuhe in se usedla poleg malega telesa. Od zunaj je prihajal hrup motorjev, v katerega se je včasih primešal zamolkel pok petard in žvižg kake rakete. Ob vsakem poku se je mati nemirno stresla in Jan je petarde z vsakim pokom bolj sovražil. Bile so krive, da je ležal tu notri. Zaradi njih božiček ne bo prišel k njemu in ne bo mogel okrasiti novoletne smrečice. Zaradi njih ni mogel iti ven.
'A je zunaj že sneg?' je vprašal.
Mati je tiho pritrdila:
'Včeraj je padal cel dan in predvčerajšnjim tudi... danes že ponehuje.'
'Gremo se sankat!' je Jan navdušeno vzkliknil. 'Saj sem zdrav, nič več me ne boli.'
Dvignil je roko do čela in prijel povoj, da bi ga potegnil dol. Mati ga je ustavila.
'Saj ne bom nikoli več metal petard!' je obupano rekel. 'Obljubim,' je dejal smrtno resno in v dokaz, da tako tudi misli, iztegnil roko in jo ponudi mami. Ta jo je sprejela in rekla:
'Vem.'
'Greva zdaj domov!' je poskočil in bil že skoraj na nogah.
'Danes še ne,' je dejala mama. 'Če boš priden in ne boš jokal, bodo mogoče pustili, da greš domov za božič.'
'Saj ne jokam,' je pripomnil Jan. 'Sploh nisem nič jokal... Moram domov, drugače me božiček ne bo našel.'
'Seveda te bo,' ga je potolažila mama.
'Pisma mu nisem napisal. Kako bo pa vedel, kaj hočem?'
'Bova skupaj napisala, jaz pa ga bom odnesla na okensko polico,' se je ponudila mama.
Zaslišalo se je, kako je odprla predal in ko je ven potegnila liste, so zašušteli.
'Napiši božičku, da sem se letos naučil pisati in bi mu rad sam napisal pismo, a ne morem, ker imam povoje čez oči; ampak, da mi ti pomagaš in da tako isto velja. Letos bi rad nove smučke, ker oči pravi, da so mi stare že malo premajhne in bi z večjimi bolje smučal. Rad bi imel novo računalniško igrico in taka očala, da so za smučanje in proti soncu...'
Materi je obstala roka sredi pisanja. Janove brezskrbne želje so ji vedno močneje zvenele v ušesih: 'Očala proti soncu... proti soncu...' ji je donelo po glavi. Pogledala je Jana. Mali je še vedno navdušeno govoril. Ni vedel, da ga sonce ne bo nikoli več motilo. Slepeči blisk petarde je bila zadnja svetloba, ki jo je ozrlo njegovo otroško oko. Po glavi ji je migetala temačna ulica, po kateri je tekla. Grozljivi pok pomešan s predirnim krikom in rdeče obarvan obraz sina. Stresla je z glavo, da bi pregnala bolečino spomina. A ostal je tam in z njim nežni glas, ki je želel nove računalniške igrice. V oči se ji je prikradla težka solza in zdrsnila po licu navzdol.
'... mami?' je tiho rekel Jan. 'Jaz ne jokam. Priden sem. Ti tudi ne smeš, da bova šla lahko domov.'
Skozi meglo solz je gledala zdaj sina zdaj pismo. Prinesi sonce, sonce za vse...
Velika barvna raketa v obliki gobe se je razpočila na temnem nebu.

Objavljeno v Ognjišču; nekoč, okoli leta 2000.