Žleb nad planino Razor, 1820 m

Najpogosteje smučana smer nad planino Razor ne pelje s katerega od vrhov, temveč s sedla med Vrhom Planje in Rušnatim vrhom. Razlog: tudi ko so okoliška pobočja premalo zasnežena, je v žlebu (že ali še) dovolj napihanega snega.

Vzpon: Od stare kašče z obnovljeno slamnato streho sledimo vodoravnemu travniškemu kolovozu do roba gozda, kjer je razcep s planinskimi smerokazi. Levo gor pelje pot na planino Kal, za planino Razor pa gremo po desni, ki sprva izgubi 20 m višine. Po daljši ravnini se na najnižji točki odcepi krajša steza proti planini, ki pa za smuči ni primerna, zato nadaljujemo po zložno vzpenjajočem se kolovozu. V četrt ure smo na naslednjem označenem odcepu, kjer zapustimo kolovoz in se začnemo vzpenjati hitreje. Gre za bližnjico, ki preseka dolg ovinek "mulovodske poti". Na le-to znova stopimo dobrih 100 m više in ji proti levi sledimo do planine Razor.
Od smerokazov nad hlevom prečimo proti levi, dokler ne pridemo mimo gozdiča nad nami. Smer naprej je v dobri vidljivosti povsem jasna: naravnost navzgor. Žleb, ki omogoča prehod čez strmo stopnjo sredi pobočja, je nezgrešljiv. Naklon je tam tolikšen, da moramo ponavadi uporabiti dereze in cepin, nad njim sledi položnejši predah, zadnji del pod grebenom pa je znova strmejši. Če je snega dovolj, lahko vzpon zaključimo na vsaj treh različnih točkah grebena, od katerih je najlažje dosegljivo sedlo med Vrhom Planje (tudi Snežni vrh) in Rušnatim vrhom.
Spust: Po smeri vzpona. Nekoliko lahko posekamo le ovinek mulovodske poti.

_Izhodišče
Tolminske Ravne, 910 m
_{Višinska razlika}
930 m
_{Čas vzpona}
3:00
_{Čas spusta}
1:15

_Zemljevidi
Bohinjsko jezero z okolico, 1:25.000,
Jul.A.-vzhod, 1:50.000,
TNP, 1:50.000
_Vodniki
-

28.1.2017 (+ Eva, Iztok, Janez R)
Fenomenalna smuka nad planino Razor. Koča odprta, prismučali do avta ...

Snega v naših hribih še vedno ni bilo, za silo smučljivih je bilo le nekaj travnatih kucljev in gozdnih cest. Na srečo sem dobil namig o nekem žlebu nad planino Razor.
Ozka cestica proti Ravnam, po kateri sem bil nazadnje nažigal še z legendarnim Roverjem - Pečico, nas je pošteno impresionirala, saj je speljana čez res strma pobočja. Dobro, da je bila povsem kopna. Na planotici Tolminskih Raven je vseeno iz nič zrasla nepričakovano debela snežna odeja. Po kratkem spustu do planine Plazje smo v neprekinjeno smučanje sicer začeli dvomiti, kajti tam je bila snežna prevleka čisto tanka. Na srečo se je že nad višino 960 m sneg začel pospešeno debeliti. Na višini 1100 m smo prebili oblačni sloj in prikazala se je totalna zimska idila. Pravzaprav pravi kič! Da je naš cilj strmi žleb, ki se pne točno nad planino, smo pogruntali šele, ko se je odprl pogled proti Krnici pod Voglom, predel pod njo je namreč gosto zaraščen in je zato za smučanje potrebnega precej več snega.
Zgornji, najstrmejši del osrednjega žlebu je bil malce premalo popuščen, zato smo morali natakniti dereze. Nad njim je sledil prestop nazaj na smuči. Čez deset minut sem v zgornjem žlebu že dodajal srenače, pet minut zatem pa, hočeš-nočeš, še drugič preselil smuči na nahrbtnik in se oborožil z derezami, c c c.
Ker je na grebenu pihalo, smo se (pre)hitro pobrali dol. Sneg je bil v vršnem žlebu vrhunski, skoraj ta najboljši putrček. Na položnejši vmesni stopnji je bil bolj suho kložast, tako da je bilo tam potrebne malenkost pazljivosti, osrednji žleb pa je bil spet idealen. Tudi njegovo nadaljevanje ni veliko zaostajalo. Skratka, neverjetna smuka za brezsnežni prosinec, ejga! Na planini smo končno ugotovili, čigavi so bili glasovi in ruzaki, ki smo jih bili ujeli ob mimohodu gor grede - pripadali so zimskemu gorniškemu tečaju. Slišati je bilo nekaj zavistnih komentarjev na naše filmsko vijuganje :), izvedeli pa smo tudi, da je koča odprta. Beri: zavili smo na pir, hehe.
Preostanek spusta žal ni omogočal resnega vijuganja, kajti sneg ni bil več mehak, temveč pomrznjen "grabljivec", zato smo bližnjico s slalomom med drevesi rajši opustili. Zato pa smo v spodnjem delu mirno odsmučali po tisti tanki prevlekici. Pomrznjene površine smo bili veseli tudi na dolgi ravnini mimo planine Plazje, kjer smo prakticirali odrivni korak Majdič. Smuči smo odpeli pri avtu, haha. -)