Turni smuki / Triglavsko gorovje / severna stran

Za Cmirom

10.5.2003 čez Prag - Begunjska vratca, 2342 m - Za Cmirom (+ Eva)

Za dopoldne je bil napovedan dež. Ah, daj, daj... - in res, ko sva se četrt čez 7 pripeljala v Vrata, je bilo nad nama skoraj povsem jasno nebo, hehe. Razmere za hojo so bile idealne, tako da sem do razcepa nad Begunjskim studencem hodil v kratkih hlačah. Pot je bila kopna, vmes je bilo le nekaj manjših snežišč, ki niso ovirala. Nad zadnjo skalno stopnjo (pod Begunjskim studencem) sva nataknila smuči, vendar pa je bilo potrebno pri razcepu Staničev dom/Kredarica dve minuti spet peš po kopnem, podobno potem tudi pred Staničevo. Snežne razmere so bile res veliko razočaranje - Visoka Vrbanova špica, kamor sva nameravala, in Begunjski vrh sta bila popolnoma kopna. Končala sva kar lepo na Begunjskih vratcih.
S spustom sva začela točno opoldne. S snegom je kazalo zelo slabo, vendar pa se je potem na vsaki prelomnici pokazalo dobro nadaljevanje - edina zvezno smučljiva smer je šla bolj ali manj naravnost navzdol. Sneg je bil sicer precej južen, izpod smuči so se znale zavaliti kar hude kepe, vendar pa je solidna strmina omogočala prav uživaško zavijanje. Tudi dno doline je bilo na desni strani široko zalito, na kratkem vzpončku na spodnji rob krnice pa so naju vseeno obletavale precej neoptimistične slutnje. Izvidnica v obe dolini je pokazala ravno nasprotno - smučljivi sta bili obe, še posebno vabljiva pa so bila snežišča v levi (gledano navzdol). Po 20 vm peš spusta sva bila na vrhu snežišča (1990 m). Prva doza, prvih 50 vm, naju je povsem šokirala - noroooo!!! Nahrbtnik dol in ponovi vajo! Kvečjemu za nianso slabše je bilo vseh 270 vm do ravnice, kjer se združita obe dolinici. Po nekajmetrskem kopnem presledku sva se preselila na desno stran in neverjetno smuko zaključila na višini 1680 m. Brez omembe vrednih težav z ruševjem (vmes sva na zaplatah ukradla še nekaj zavojev) sva se spustila poševno v levo do stezice, ki se spušča po meliščih pod Nad Kuhinjo špico, kjer sva na 1470 m najprej naletela na krajši, 30-metrski snežni jezik, za levim peščenim grebenčkom pa nato še na drugega, 75-metrskega, tako da sva vriskajoč prismučala do 1370 m, kjer je bilo s snegom vendarle dokončno konec.

25.4.2004 Za Cmirom - Begunjska vratca, 2342 m (+ MatijaR, Robert)

Čeprav je bila cesta še pred kratkim neprevozna, smo se do Turkovega rovta pripeljali povsem normalno. Po vzponu skozi večinoma kopen gozd smo ob pogledu na odprto "zapredli" od zadovoljstva - na odprtem je namreč vse zalito, snega je še ogromno. Ker je bil pomrznjen, je bila obvezna pomoč srenačev (kdor je bil brez, je moral pač peš). Ko je sredi vzpona sonce površino malenkost zmehčalo, je bilo vzpenjanje s smučmi prav uživaško, žal pa so nebo že okoli pol 10h zagrnili oblaki, zato je ob pomoči vetra kmalu spet postalo trdo. Na srečo je bila v zgornji tretjini doline na voljo dobro urezana smučina iz prejšnjih dni. Razliko v razmerah med sončnim in oblačnim vremenom nam je še posebej nazorno prikazal Italijan, ki je tik pred nami priletel po zaključni strmini pod robom krnice, s solidno hitrostjo drsel okoli 40 m in se ustavil šele potem, ko ga je razsulo po položnejši plazovini. S prijazno pomočjo stare smučine smo se brez težav povzpeli tudi prek strmine iz krnice do Begunjskih vratc, na katerih nas je pričakal tako močan veter v hrbet, da sem imel občutek, da bi se lahko zadnje metre vzpenjal tudi brez kož na smučeh. Seveda smo se čim hitreje odpeljali nazaj v mirne vode.
Do spodnjega roba krnice je bilo na trdi podlagi nekaj centimetrov novega, suhega snega, ki ga je veter seveda spihal sem in tja, vendar pa kompaktnih klož ni bilo. Meni se je zdelo smučanje v takih razmerah zelo v redu, medtem ko je nekatere spravljalo v negotovost, še posebej ker je bilo tudi nekaj pridiha difuze. Pod krnico smo se odločili za desno stran, za dolino pod Spodnjo Vrbanovo špico, s čimer smo zadeli glavni dobitek, saj je bila leva dolina precej poplazena, ta pa skoraj nedotaknjena. Sneg je bil trd, s površino, ki je spominjala na močneje razbrazdano košarkarsko žogo. Vozili smo z močnejšim pritiskanjem v zavojih. Nepričakovano izvrstno! Juhuhu! Ko smo zavili pod steno Nad Kuhinjo špice, je sneg malenkost popustil (še vedno krasno), nižje pa je bilo še bolje, saj je bil sneg zaradi visokih temperatur že bolje predelan. Smuka je bila tako izvrstna, da se sploh nismo mogli ustavljati, zato sem v gozd pripeljal s precej pekočimi in gumijastimi nogami.