|
Dnevniški zapis
18.1.2018
Prava zimska tura. Za uvod prijeten pohod po cesti do Viške planine, nad katero pa me je pričakal kar precej močan veter. Na srečo ni bil posebno mrzel, pihal pa je v močnih sunkih, ki so prenašali velike snežne zavese, za katere je bila edina užitna taktika "priklon od vetra". Zadeva je bila prej zanimiva kot nadležna, kar pa ne velja za debelo plast napihanca, ki se je nabral v žlebu. V najstrmejšem delu ga je bilo pol metra, zato sem izvedel strateški umik 15 m nazaj in po priročnem prehodu zavil iz žlebu na položnejše pobočje na desni. Tam ni bilo težav. Veter je z višino žal postajal vse bolj "razigran", kar v globoki konti pod škrbino sploh ni bilo več smešno. Vejavica je bila tako močna in bodeča, da sem na sedelcu pred zadnjo kotanjo rajši kar končal.
Smuka je bila zelo dobra; klože so bile še mehke, gladke spihane plošče pa (še) ne tako trde, da bi bile nadležne. Najboljša je bila spodnja polovica žlebu z enakomerno, mehko kložo, pa tudi nadaljevanje, žlebič med macesni, ni zaostajalo. Nizko zimsko sonce, ki so mi ga v zgornjem delu zastrle stene, sem spet ujel na Viški planini, kjer je tudi zmanjkalo vetra, zato seveda ni bilo dileme: postanek z malico. Spust po cesti v dolino je s trdim snegom, posutim s pol centimetra svežega puhca, postregel s prvovrstnim lahkotnim slalomom.
|