|
2.3.2008 (+ Darinka, Eva, Tomaž Š, Aleš)
Z lagunco smo se pripeljali do konca kolesnic, štiri minute s smučmi pred Turkovim rovtom, ter parkirali med samimi terenci. Potok je bil pod snegom, gozdna vlaka pa ravno še dovolj zasnežena, da je šlo ves čas s smučmi. Na ruševje smo prišli malo više od steze, potem pa takoj vlekli proti levi do utrjene gazi, saj se je po nedotaknjenem snegu preveč vdiralo. Nad prelomnico smo zavili po svoje, levo proti Požgani Mlinarici, ki smo jo izbrali kot dober kompromisni cilj glede na predivji veter v višjih legah. Iluzije o prvenstvenem turnem smuku nam je pod najnižjim izrastkom stene Vrbanovih špic razblinila stara smučina, ki pa nam je olajšala prečenje melišča do macesnovega gozdiča pod vrhom Požgane Mlinarice. Čez vršno strmal smo šli poševno proti levi in potem desno po razglednem grebenu v nekaj minutah dosegli vrh. Zgoraj smo taborili malodane v brezvetrju, dodatno uživajoč ob pogledu na snežne vrtince na Begunjskih vratcih in v krnici za Cmirom.
Spustili smo se naravnost navzdol, kar je bila poteza dneva, saj je vršna strmina ponudila najboljšo smuko dneva. Potem pa se je med balvani sredi prečnice proti dolini za Cmirom zgodil čudež: moja smučka se je - prelomila. Ne počila, ampak prelomila na dva dela! Ne me spraševati, kako je to mogoče... Za razliko od večine surovežev, ki raje lomijo okovje, sem jaz pač specializiran za smuči; po Elanovih turnih sulicah Everest so Haganove Carbonke moja druga zareza na kopitu. Naslednjih 500 višinskih metrov sem imel tako priložnost "odvijugati" v redko uporabljani disciplini - po eni smuči. Zahvaljujoč mehkemu snegu je šlo pravzaprav presenetljivo, khm, zlahka. Kaj dosti pa bojda niti nisem zamudil. :)
|