|
Dnevniški zapis
3.2.2001 s Kurnikovega sedla (+ Matjaž E)
Prva turna smuka v Avstriji. Začela sva na sedlu Ane Kurnikove in do Železnokapelske koče rabila kar uro in tričetrt pumpanja po cesti, med katerim so nama še posebno ravni deli požrli kar nekaj živcev. Prvo bližnjico sva lahko usekala šele na Obirski planini, drugo pa z druge serpentine za mostičkom (po vlaki). Nad kočo končno postane bolj zanimivo. Nad zadnjimi macesni in grmi ruševja dosežemo prostrano ramo na višini okoli 1900 m, kjer se začne razgledni grebenski del, naju pa so pričakale tudi drugačne, višini in vetrni izpostavljenosti primerne snežne razmere: nekaj med požledom in vetrnim srenom. Na srečo sva srenače nataknila takoj nad ravnino, kajti pozneje ni bilo več primernih mest za varno izvedbo te operacije. Dokler so srenači prijemali z vsemi zobmi, pravzaprav ni bilo nič posebnega, med prečenjem nekaj metrov pod vršno glavo vzhodnega slemena pa sva stopala zelo, zelo previdno. Prijemali so le desni zobje, vmes je bilo celo nekaj metrov pravega ledu, 30 m niže pa kratka stenica! Ko sva se tik pred koncem te prečnice spomnila zaviti na sam greben, sva se lahko samo tepla po glavi, kajti tam ni bilo nikakršnih težav, popaziti je bilo treba edino na opasti. Pobočje nad ruševino, oziroma sedlom je lahko, zaključek po vzhodni vršni strmali, ki se 80 m niže prelamlja v steno, pa v slabih razmerah zahteva previdnost. Kompaktna kloža na trdi podlagi je tokrat omogočila enostaven sprehod do vrha.
Smuka je ponudila vse mogoče. Vršna strmina je bila neproblematična, lepo pobočje nad sedlom pa je popolnoma pokvarila predirajoča se skorja. Prečenje poledenele strmine za ruševino, ki sva se je najbolj bala (trije Slovenjegrajčani so ta del grebena raje zvozili kar po severni strani), je minilo smešno enostavno; 20 m pod najino vzponsko smerjo poteka stopnica markirane poti, pa še sneg je bil tam že povsem normalen... Smuka po požledu je bila presenetljivo dobra, pod grebenom pa so se začeli izmenjavati predirajoča se skorja in kratki trdi odseki ter za konec še pršič. Spust po cesti je sprva potekal prav krasno, pod Obirsko planino pa je bilo treba kakšna 2 km glumiti tekača na smučeh...
Na koncu: ponovno se je potrdilo, da so cepin in dereze na visokogorskih turah obvezna oprema, pa če je tura videti še tako nedolžna.
|