Turni smuki / Italija, Triglavsko pogorjeŠkrbina Velikega Nabojsa, 1970 m |
|
Dnevniški zapis
8.3.2015 (+ Matjaž E.) Štart pri Agriturismo Prati Oitzinger, se pravi kmečkem turizmu na Ojcingerjevih rovtih. Krasen dan, krasna tura. Veličasten ambient! Za turo se je presenetljivo prijavil ata treh otrok. Alternativni cilj sva stornirala, ker se nama ni dalo tovoriti derez in cepina, mene pa je na Nabojsovo škrbino vlekla tudi mojim očem prijazna senčna lega. Ko sva pripujsala v Zajzero, sva se znašla pred bizarno uganko - kje je začetek ture. Zemljevid sem pozabil doma, ob cesti pa presenetljivo ni bilo nobene planinske oznake. Po vožnji gor in dol po cesti ter neuporabni pomoči Google map sva se vrnila h kmečkemu turizmu Ojcinger, h kateremu je usmerjala edina tabla, ki je omenjala kočo Pellarini. Nazadnje sva uporabila brezpotniške izkušnje in začetno smer določila glede na oblikovanost pokrajine - treba je bilo samo priti do doline potoka Zapraha.Začela sva po vznožju "smučišča" pri Agriturismu, lahkotno štorkljajoč po zložnem kolovozu, ki naju je peljal čez idilične zaporedne rovte. Na začetku zadnjega, največjega rovta naju je dokončno odrešila informativna tabla z zemljevidom, ki sva ga za vsak slučaj tudi slikala :). Po kratkem prečenju skozi gozd sva dosegla markirano cesto in orientacijski del ture je bil s tem končan :). Cesta je navdušila z uporabno snežno prevleko, grelo naju je sonce, skratka krasno. Tik preden sva se ceste, uro od izhodišča, naveličala, sva dosegla spodnjo postajo tovorne žičnice. Nekaj metrov naprej sva vstopila v senco. Smučarska gaz se je v vznožju strmine ločila od markacij in zavila bolj levo, kar pa sledenja ni otežilo, saj je bila posmučana "bob steza" nezgrešljiva. Potrjevali so jo tudi rdeče-beli plastični trakci. Gosta gmajna sicer ni obetala posebnih smučarskih užitkov. Na izravnavi nad pomrznjenim pobočjem je odcep markacij za sedlo Prašnik, desno pa ni več daleč gozdna meja. Nad njo sva se znašla v vznožju veličastnih skalnih stolpov, žal pa tudi v vetru. Za malico se je, nekaj minut naprej od koče, ponudil manj kot 10 m širok osončen trak, ki ga je risala ozka škrbina med Lastavicami (ne Lastovicami, saj nimajo imena po ptičih, temveč po lastah, laštah!) in Divjo kozo. Ampak kaj dosti se na njem nisva pogrela, premikal se je namreč tako hitro, da je bil utaborjeni Matjaž po treh minutah že v senci, hehe. No, po drugi strani je pa odnehal veter. V nadaljevanju sva kmalu nataknila srenače, kar se je izkazalo za potezo dneva. Kože na trdi kloži namreč niso prav dobro prijemale, zato sva si s srenači prihranila ogromno energije. Osrednje pobočje pod Nabojsovo škrbino sva v bistvu podelala najlažje od celega vzpona. Pobočje pod škrbino, točneje pod Nabojsom, nama je z gladko, trdo kložo ponudilo najboljšo smuko dneva. Prečenje desno čez krnico je bilo zaradi predirajoče se klože manj uporabno, edino malo pred kočo je presenetila parcela gostega pršiča. Dovolj, da sem po šestih vrhunskih zavojih minuto vriskal :). Za šok dneva je poskrbela "zloglasna bob steza" skozi gmajno, ki je na soncu čisto malo popustila, zato je šlo po gladkem kanalu tako lahkotno, da ni bilo za verjeti. Prav nič slabše ocene si ni prislužila niti cesta, ki je bila ob pol 3h popoldne odjenana še malenkost bolj in zato ponujala povsem sproščeno vijuganje. Tudi zaključno prečenje rovtov je bilo na nivoju - tri kratke kopnine so zanemarljive - in smuči sva odpela pet metrov od avta.
|