Turni smuki / Kamniško - Savinjsko gorovjeMali grintovec, 1813 m - skozi Suho |
|
Dnevniška zapisa
11.2.2018 do 1660 m Kljub ne ravno najbolj obetavnemu vremenu, je kazalo izkoristiti sneg do nižin za odkljukanje še enega od smukov v Storžičevi skupini (ostajajo mi samo še trije). Zanimiva tura, nad odcepom za Kališče povsem deviški svet. Zaradi nemogoče difuze in klož sem vzpon sicer končal že 150 m pod vrhom. Smuka do avta, sneg vseh (večinoma solidno smučljivih) vrst, največ pa pove podatek, da sem smuči odpel 3 m od avta, ne da bi bil povozil en sam kamenček.
15.2.2018 (+ JanezR) Uspešno opravljen popravni izpit, nagrajen z odličnim vremenom in solidno smuko. Po nedeljskem poskusu je v ponedeljek padlo 20 cm novega snega. Čeprav je bil prvotni načrt vzpon čez Dolgo njivo, sva se na razcepu brez pomislekov odločila za vzpon skozi Suho (se pravi ponovitev moje nedeljske ture), saj je skoznjo vodila dobra smuška gaz, medtem ko je bilo proti Dolgi njivi nedotaknjeno. Ko so se v zgornjem, položnem podnu Suhe začeli odpirati pogledi na zaliti pobočji Laneža in Bašeljskega vrha, se nama je samo smejalo; možnih smeri spusta je bilo cel kup. Še posebno naju je privlačilo strmo pobočje na začetku (oz. na sredi) Laneža, ki je ponujalo dva lepo zalita, široka žlebova. Sedlo naju je sprejelo s pomrznjenim snegom, ki pa ob pomoči "serenačev" ni bil nobena ovira. Slabši občutek sva imela više, na mehkih in trdnih kložah. Čeprav ni nikjer postalo kritično, sva z veseljem zavila med smrekce. Prečenje dveh žlebov za njimi je bilo še zadnje potencialno nevarno mesto, vendar se je izkazalo, da do tja vpliv vetra ni bil segel (očitno je vleklo samo čez sedlo in grebene), zato je bila nova snežna plast tam precej kompaktna. Zgornji del pobočja je potem položnejši, tako da je finiš vzpona minil v navdušenju nad širokimi razgledi. Čez pol ure je, po zaslugi visoke koprene, občutno zahladilo. Gremo dol! Zaradi neprijetnih klož, čez katere sva se bila vzpenjala z Mačenskega sedla, sva se odločila za najmanj strmo možnost spusta z grebena Laneža - za prvo, razpotegnjeno grebensko glavo, kjer se odpre široko in nenevarno pobočje (paziti je treba le v izteku, kjer je na levi strani stena). Razmera se je sicer izkazala za povsem varno, čeprav je bil sneg na žalost precej spremenljiv, kar je preprečilo povsem vrhunsko vijuganje; globoki zavoji v kompaktnem pršiču so se izmenjevali z "zaskorjeno" kložo. Tudi po zgornjem podnu Suhe je bilo za odtenek premočno skorjasto, boljše pa se je spet izkazal gozd; sneg je bil povsod, kjer ga je pred soncem ščitilo drevje, dovolj mehak za enostavno plovbo. Povsem druga zgodba so bile poseke, z nesmučljivo, predirajočo se skorjo. Ampak tega je bilo malo, saj sva se večini zlahka izognila. Za lep zaključek spusta je pa spet poskrbela "steptana" cesta.
|