Turni smuki / sredogorje

Mali Golak, 1495 m

Dnevniški zapis

6.3.2010

Letošnja zima bo, hočeš - nočeš, minila v znamenju kratkih turic, pogosto na eksotičnih koncih. Informacije za tole sem poiskal pri domačinki Kseniji.
Za Predmejo sem parkiral na prvem, velikem parkirišču, kjer je prostora za blizu 20 avtomobilov. Snežna odeja je bila debela skoraj 1 m, čeprav je bilo še na Otlici pol travnikov spihanih do golega (pa tudi debeli, zrolbani zameti). Glede vremena mi je bilo ob 10h jasno, da sem za sončne razglede na vrhu dve uri prepozen, saj je izza Čavna že naraščalo čelo fronte.
Do manjšega parkirišča (max. 5 avtomobilov), kjer se začnejo markacije proti Iztokovi koči, sem rabil 10 minut, kar pa me seveda ni motilo, saj je tura itak (pre)kratka. Slediti markacijam in sledovom predhodnikov po široki gozdni cesti in nato kolovozu seveda ni bil noben problem. Nad (odprto) Iztokovo kočo je pobočje strmejše, zato sem cikcakal ob gazi, ko pot zavije desno čez grapo, pa sem bil gaz občasno prisiljen uporabljati, saj zraven ni bilo prostora. Drevje je bilo nad višino 1300 m pravljično poprhano s snegom. Potem pa sem bil že na vrhu, ki me je sprejel z močnim jugozahodnikom. Ker sem imel poleg softšela s seboj tudi enoslojno vetrovko, sem bil tako dobro zaščiten, da sem na vrhu edini zdržal dlje časa; domačini so začuda prav hitro obračali.

Južna smer spusta z vrha, kot so se glasila navodila, mi ni bila čisto jasna, saj je nizko drevje videti neprebojno. Nazadnje sem se prepustil sledem maloštevilnih predhodnikov in izkazalo se je, da sploh ni težav. Že po nekaj zavojih sem se znašel med golimi debli. Le-ta so sprva posejana dokaj na gosto, tako da je bilo treba slalomirati previdno, saj snežna odeja ni bila popolnoma idealna: osnova pod vršnim pršičkom se je včasih tudi malo predrla. Povsem trdna podlaga je bila le na zahodnih straneh. Niže postanejo razdalje med drevesi vse večje in smuka toliko lepša. Smer spusta gre takole: pod vrhom smučaš proti desni, dokler 100 m niže ne dosežeš gostega smrečja. Obideš ga po levi (čez jaso in graben), nato pa je na vrsti najlepši del: široko, idealno smučljivo gozdno pobočje. Po njem vijugaš do gozdne ceste na višini 1240 m. Sledi 500 m porivanja po cesti proti vzhodu. Mimo Uscane skale. Na notranjem ovinku sem navzdol v gozd zavil na mestu, kjer GPS kaže vlako (v živo je nisem prepoznal). Mimo grozljivega brezna sem prismučal na poseko in naprej na naslednjo na levi. Z njenega spodnjega robu te vlaka pripelje na raven kolovoz, po katerem v prostem slogu odpumpaš v desno do markirane gozdne ceste.

Zaključek: Samo za teh 500 višinskih metrov se ne izplača voziti z Gorenjske, zato velja dan dopolniti s kakšno domačo gostilno, ogledom lokalne znamenitosti ali dveh, ovinkom v eno vipavskih vinskih kleti, pa nastane super izlet. Smuka po gozdu je dobra, "le" smer je treba poznati. GPS je pri tem v veliko pomoč.