|
3.1.2021 (+ Breda, Eva, Jana, Dušan, JanezR)
"A smo desci a nismo" - čez 430 višincev od vrha smučišča smo se prebijali dobre tri ure. Pa tako kratka je izgledala tura na zemljevidu - prvih 350 metrov po smučišču, potem pa še malo zabave po gozdu, oziroma mejni poseki. =)
S prihodom ob pol 11h smo na srečo prehiteli večino tekačev, zato smo lahko parkirali tik pred mejnim prehodom, pred Kompas shopom (5 € za cel dan). V skladu z desetletnimi snežnimi padavinami je bilo namreč možno pustiti avto le tam, kjer so sneg odrolbali.
Po steptanih tekaških progah, z bližnjico ali dvema, smo bili hitro v vznožju koronsko nedelujočega smučišča Macesnovec. Čezenj nas je povedla udobna gaz. Potem se je začelo zares. Do ovinka mejne črte še ni bilo nič posebnega, saj se pod gostim drevjem ni prehudo prediralo. Zato pa je bila mejna čistina skoraj neprehodna; deloma zaradi mnogih ovir, predvsem pa zaradi prevelikih količin pršiča. Odvili smo na italijansko stran. A ni bilo veliko boljše, gozd je preredek - za smuko zelo dobro, za vzpon po metru in več pršiča pa ne ravno. Prečili smo na našo stran, kjer je bilo vsaj malo lažje. Vmes se je moštvo prepolovilo in vse do vrha smo pririnili le trije najbolj trdoglavi. Tako hude in dolgotrajne bitke ne pomnim. =)
Spust se je na naše veliko zadovoljstvo odvil povsem tekoče in razmeroma lahkotno. V bistvu je razočaralo zgolj smučišče, ki je za take količine (že rahlo gostejšega, oziroma ne več povsem suhega) pršiča enostavno prepoložno. Šlo je samo naravnost, v slogu deskarjev. Izhodišče smo dosegli v polmraku!
Pod črto, rahlo odštekana tura, primerna le za pršičaste razmere.
|