|
31.3. in 1.4.2002 zimska soba na Doliču (+ Eva, MatijaP, MatjažE)
Matjaža sva bila strojniško točna, Eva pa se je na vratih prikazala v kikli!! Saj ni res, pa je. Na Bledu sva se samo še križala, kajti Matija je bil še hujši zamudnik. Antologijski prizori so se kar vrstili, zato ni čudno, da sem četrtino filmskega gradiva (s seboj sem imel Video 8 kamero) posnel, preden smo sploh prišli do izhodišča. Potem ko je pred Zasipsko planino še Pečico obšla klasična vročica, smo prišli do Garaž uro in pol za načrtom...
Z dvonadstropnimi nahrbtniki smo na srečo pešačili samo do konca gozda, kajti v ruševju smo po nekaj minutah že lahko prestopili na smuči. Od preostalega vzpona do Bohinjskih vratc je vredna omembe zadnja strmina, ki je bila trda, zato so nam srenači prišli zelo prav. Pobočje mimo Vodnikovega doma smo skoraj v celoti odsmučali, spodaj nam je ostala le 5-minutna kopna prečnica do robu Velega polja. Tam smo spet nalepili pse. Prijeten vzpon po idilično razgibani Velski dolini je Karmen Stavec ter Sestram Emperatriz, Marleni in Dafne dodatno poživilo sonce, ki je med padanjem v večer končno uspelo pokukati pod koprenasto oblačno pokrovko. Za začetek se je Tosc za nami obarval v živo rumeno, barva neba pa se je nato začela fantastično prelivati iz kovinsko modre v vijoličasto in na koncu oranžno. Sonce se je najdlje zadržalo na kopnih južnih pobočjih Triglava, malo pod sedlom Dolič pa je svetloba skoraj povsem pošla. V nepreglednem svetu sva z Evo, kot zadnja, sedlo zadela napol na slepo, tam pa se je naenkrat šokantno razsvetlilo, kajti na meji med Gorenjsko in Primorsko je bila tudi ostra meja oblakov. Ostal nama je samo še poševen spust pod Tržaško kočo in nekaj korakov čez pečevje do zimske kočice.
V najudobnejši zimski sobi v naših gorah je bilo ponoči tako toplo (zjutraj 7°C), da so bile spalne vreče kar malo prevroče.
Čeprav sem s pripravo kurje juhice začel že ob pol 7h, smo se proti Kanjavčku odpravili šele malo pred deveto. Svet okoli nas je bil v brezhibnem soncu povsem drugačen kot prejšnji dan. V popuščenem snegu je bil vzpon na Hribarice čisto lahek (srenači), naprej do vrha pa še lažji. Razen za ista dva kot zvečer, ki sva spet "trokirala" v ozadju. Z vrha smo zaradi mraza odsmučali po vsega pol ure. Predvsem zgornja polovica je minila v pozerskem vijuganju - po zaslugi snega, še bolj pa kamere, hehe. Na sedlu Čez Hribarice nas je pričakal pravi vrvež, saj se nas je nabralo kar 11, ali drugače: vsi turni smučarji, kar nas je bilo ta dan v tem predelu.
Pêla pod sedlom je bila še boljša kot z vrha, Velska dolina eno samo uživanje, na ravnici Velega polja pa je ostalo ravno še dovolj mokrega ledu / snega, da smo jo predrsali. Nato pa smuči na nahrbtnike in 300-metrski "suffer" proti vratcem. Olajšali smo si ga s postankom pri Vodnikovem domu, kjer sem pogrel vodo za nov liter isostarja. Takoj sem ga popil 7 dcl, kar se mi je obrestovalo, saj sem se do sedla povzpel najlažje od vseh. In potem je sledila še ena odlična smuka. Do Malega polja smo prislalomirali kar med macesni, po markirani poti je bilo treba malo popaziti na pešce, smuko pa smo zaključili pod robom Pleše.
Analiza v Aljažu se je glasila: eden najlepših spomladanskih turnih smukov!
2.5.2004 sedlo Čez Hribarice, 2358 m (+ Rado, Primož, Borut, AndrejK)
Po dolgem nakladanju smo se končno dogovorili za skupno turo AO Kranj. Na žalost jo je vreme skrajšalo s treh na en sam dan. V Krmi, točneje na koncu Zasipske planine, kajti cesta naprej do Garaž je bila še vedno zasnežena, smo se zbrali ob pol 5h in začeli s pomočjo čelnih svetilk. Ko so prvi sončni žarki obsijali vršičke Draških vrhov, smo bili že v ruševju ali bolje rečeno na njem, saj je bilo še povsem zalito s snegom. S Pleše smo jo v čudovitem jasnem jutru ubrali po meliščih naravnost proti Bohinjskim vratcem. Sneg je bil trd le na vršni strmini, kjer smo zadnjih 20 m celo odpešačili s smučmi v rokah. Na sedlu nas je sprejel napovedani jugozahodnik (ki je bil, po kupolasto razpihanih pajčevinah nad vrhom sodeč, še močnejši nad Kanjavcem), zato smo se nameravali hitro spustiti na Velo polje. A je šlo zaradi zahrbtno predirajoče se skorje malo počasneje, eden od neizkušenih začetnikov pa nam je sredi spusta skoraj ušel domov, hehe. Zaspano potegnjena Velska dolina ga je potem prepričala, da bo šlo. Do sedla Čez Hribarice smo pripujsali v soncu, tam pa nas je spet sprejel močan veter in tudi skorajda zabasane Hribarice, zato smo rekli "A smo se za to borili" ter vzpon gladko zaključili (skupaj s 300 metri, ki so nas čakali še nazaj grede, smo opravili 2100 m vzpona tudi brez vrha Kanjavca).
Ko smo ob pol poldne začeli s spustom, kake skorje seveda ni bilo več najti... Pa kaj še, kar lepo po južnjaku smo rili. Saj ne, da bi se pritoževali, je bil prav lepo smučljiv, le prevelike ležernosti ni dopuščal (enkrat me je "razkrečilo"), pa tudi po prestrmih pobočjih ni bilo za pretiravati (vodjo Andreja je popeljal manjši plaz). Nazaj grede smo sprva nameravali čez Konjski preval, vendar se nam je Kurica zaradi preveč južnega snega zdela prenevarna, zato smo se vrnili po smeri prihoda. Melišča pod Toscem in VDv-jem so postregla z odlično smuko, še posebno je navdušila dolga strmina nad Vrtačo, kjer je bilo moč peljati neverjetne veleslalomske zavoje v globokem snegu. Tudi po gozdu je šlo izvrstno in pripeljali smo se prav do avtomobilov (po cesti sicer že napol po vodi).
Pomlad 2004 - ena rekordnih po količini snega nad višino 1000 m.
Blato - Kanjavec
|