Križ, 2410 m, in Gubno, 2404 m

29. in 30.5.1999 B4 - Križ (+ Boris)
Nakup turne opreme je bila ena tistih dolgoletnih želja, ki se ji nikakor ni uspelo uvrstiti v moje proračune. Pomagalo je šele naključje. Konec maja sem v Elanovi trgovini v Begunjah popolnoma slučajno naletel na zadnji par turnih čevljev Nordica TR12 z velikim popustom in po nekajdnevnem cincanju so bili moji. Seveda jih je bilo potrebno čimprej preizkusiti. Ko smo se po večkratni zamenjavi cilja in moštva le dogovorili, je bilo videti vse rešeno, potem pa sem zadnji dan preveril še smuči in rezultat je bil takle: peta mojega starega Markerjevega okovja "na fedre" je bila za turne čevlje preozka, podobno je bilo s prijateljevim Lookovim okovjem, okovja na mojih alpskih smučeh pa ni bilo mogoče prestaviti dovolj nazaj in loteval se me je že rahel obup. Rešil me je sodelavec Tomaž, ki mi je posodil svoje turne smuči, sam pa vzel s seboj alpske.

Za popoldanski vzpon in spanje v Bivaku IV na Rušju sem uspel nagovoriti le pešca Borisa, ostali so se raje odločili za začetek zgodaj zjutraj. Pozni popoldan je bil vroč in soparen, zato sva hodila v kratkih hlačah in majicah. Kljub težkemu nahrbtniku in novim čevljem mi je šlo kar dobro, dobil pa sem tudi že prve izkušnje v hoji s turnimi čevlji: poleg slabega ravnotežja tudi nerodno stopanje čez visoke stopnice. Bolje so se izkazali pri vzponu čez strmo plazovino pred odcepom desno k B4, saj se je dalo s trdo plastiko lepo pikati v zbiti sneg.
Do teme sva ob pivcu uživala pred bivakom, opazujoč čarobno spreminjanje večernih barv iz oranžnih v vijoličasto modre, pred spancem pa smo ob sveči z enim od dveh soprenočevalcev udarili še hribovsko debato. Ponoči ni bilo nobenega mraza (podnevi je bilo v dolini 30°C!), tako da v spalki nisem potreboval veliko oblačil.
Ob 5h je bilo že svetlo, ker pa naj bi ob tej uri trije kolegi šele štartali iz Vrat, sva z zadovoljstvom potegnila še za eno uro in se spokala šele ob pol 7h. Smer rahlo proti levi navzgor, večinoma po snežnih predelih. Sonce je kljub zgodnji uri že dobro grelo, zato se mi je pod robom Kriške stene kar prileglo, ko sem z nahrbtnika snel smuči in jih zapičil v sneg. Nadaljevanje je bilo namreč kopno. Za preostanek vzpona sva si ob prelepih razgledih vzela čas, pa tudi na vrhu Križa nama ni bilo hudega. Ker sva imela s seboj armafleksa, sva udarila uživaško poležavanje. Sonce, brezvetrje, razgled... Le kolegov ni bilo videti nikjer. Na smučišču, ki sem ga imel pod nogami, sem sicer opazoval peterico, ki je v močno razpotegnjeni vrsti napredovala proti Stenarskim vratcem, a pri nikomer nisem opazil smuči, zato je kazalo, da so me pustili na cedilu.
Četrt čez 9. sva imela brezplodnega čakanja dovolj, med razgledovanjem sva se počasi spustila do smuči. V rahlo južnem snegu na prečnici proti dolini pod Stenarskimi vratci sem si, na srečo, na hitro povrnil občutek za smučanje (po letu in pol), kajti v dolini me je pričakal super sneg.
Ko sem spodaj, na okoli 1700 m, čistil smuči, so se nad menoj zaslišali veseli kriki - bil je Tomaž, ki je pridrvel s Stenarskih vratc. Bil je zadnji od tistih, ki sem jih opazoval pri vzpenjanju. Z njim sta bila sicer tudi pešca Miran in Miha, ki pa sta najprej zavila na Stenar. Spust do Aljaževega doma je bil zelo hiter (1h), vroč in soparen.