|
Dnevniški zapis
2.3.2019
Upal sem, da se bom pripeljal do 1000 m, realnost pa je bila povsem drugačna: ne samo, da je bila cesta do Zapleča popolnoma kopna, taka je bila tudi južna plat Krasjega vrha, c c c.
Na pobočju pod Lopatnikom je bilo do snega kakšnih dvesto višincev, ker pa se je z Zapleča odprl dokaj spodbuden pogled proti Krasjemu vrhu, rezervni scenarij ni bil potreben. Začel sem z napako, ki je bila posledica malomarnega branja turnosmučarskega vodnika; na levi greben se namreč ne smeš vzpeti za hlevom planine Zapleč, temveč 100 m pred stanovi planine Zaprikraj!... Po zaslugi vojaške mulovodske poti izguba časa sicer ni bila velika. Malo na smučeh, malo peš sem markacije zadel pol minute pred lovsko kočo. V nadaljevanju sem še trikrat menjal način napredovanja, kajti vsakič, ko pot zavije na južno stran, me je pričakala kopnina. Pri razcepu Koluji / Snežna jama je zato v takih razmerah priporočljivo zaviti proti Snežni jami, kjer te pot pelje po dolinici med Krasjim vrhom in Debeljakom. Kar pa sem seveda spoznal šele po storjeni napaki. Nad gozdom sem imel zvodništva steze dovolj, nemudoma zavil čez greben in do osrednjega smuškega pobočja povijugal mimo dveh vrtač. Vzpon se zaključi z 10 minutami širokega, zložno dvigujočega se grebena.
Smuka: osrednje pobočje ni razočaralo, brez prekinitve pa sem odsmučal tudi prvih 200 višincev skozi gozd; prvo bližnjico sem potegnil od zadnje odprte vrtače proti razcepu poti, drugo pa pod ravno jaso. Pod lovsko kočo sem se seveda držal markacij, ki najprej prečkajo bližnji pašnik, nato pa se po široki gozdni vlaki, ki je bila - presenečenje - lepo smučljiva, spustijo do dna planine Zaprikraj. Pod črto, spust niti ni bil slab. ;)
|