|
11.6.2006 Dom Valentina Staniča, 2332 m (+ Eva)
Po dvomesečnem premoru zaradi vnetja šarenice se nisem nadejal, da bo v tej sezoni, v juniju, še padel kak turni smuk, vendar je bil to račun brez Eve.
Po mojem sobotnem pikniku in Evinem 100-kilometrskem kolesarskem maratonu v Goriška Brda sva si zjutraj privoščila zaslužen spanec, zato sva z Lengarjevega rovta štartala šele ob 9h. Na sneg sva stopila takoj za studencem, v kar pred tem kar nisva mogla verjeti. Ampak bilo ga je res na debelo. Hodila sva okoliščinam primerno, zložno, zato sva do Staničeve koče porabila 4 ure in četrt. Podaljšku na greben Rži sva se na željo kolesarskih mišic in občutljivih oči odpovedala.
Spust se je začel z lepo smučljivim gnilcem, prečnica do konca Pekla pa naju je še bolj presenetila, saj je bila povsem tekoča. Po peš prestopu čez kopni obronek je prišlo na vrsto glavno dejanje ture. Ravno prav strmo pobočje do Debelega kamna je navdušilo z idealnim poznopomladnim snegom, v katerem sva počela, kar sva hotela. Podobno je bilo v strmem prehodu pod Debelim kamnom (dobrih 40°). Niže je sledilo nekaj prestopov čez kopne jezike, snežna površina pa je postajala manj gladka, a ne toliko, da bi motilo zavijanje. Zares ponvičasto in tudi bolj založeno s kamenjem je bilo šele zaključno snežišče.
Na nebodigatreba kopnem sestopu je še posebno zoprno začetno prečenje pod studencem, kjer se je treba ves čas pobijati čez korenine in gladke škraplje.
|