Turni smuki / sredogorje

Hoč, 1514 m

17.2.2013 Zalodnikar - Porezen - Hoč (+ Barbara, Urša, Eva, Darinka, TomažŠ, Primož, Aleš)

Družabni razlogi so me, namesto v deviški Podstoržič, zanesli na Petrovo brdo. Zasedba, znana po originalnih zamislih, je šla ponavljati sobotni Hoč. ;) Ob podrobnosti, kot je napovedana oblačnosti v sredogorju, se raje nisem zapenjal...
Prvič s smučmi Elan Aljaska, ki so me šokirale s plovnostjo; vijuganje v pršiču in skorji je z njimi za dva razreda boljše kot s starimi karving smučmi, posledično je mnogo manjša tudi poraba moči. Za naslednje leto sem takoj začel razmišljati o še hujših plohih ... ;)

Parkirali smo na sedlu za Prontkom, prvo vzpetino nad Petrovim brdom, kjer se je tudi začela smuška gaz ob cesti. Na prvem cestnem razcepu so sledi vodile desno in hitro pripeljale do markirane poti. Na uravnavi vrh Rovtarjevega travnika smo se sicer za kratko zbrali, že po nekaj minutah nadaljevanja pa smo bili ponovno razsuti vsaksebi; Primož se je izstrelil v klanec, njegova Darinka je zaostala, ostali smo bili vmes. Na sedlu za Hočem smo zabredli v gosto meglo, v kateri je bilo orientiranje povsem brezpredmetno. Smučina ali smrt! :) Na vrhu sem po več kot letu in pol pozdravil Uršo.
Čeprav sem jih bil pred časom že učil osnov planinske kulture, smo se skozi mleko spustili malodane vsak zase. Svetla izjema je bil edino Bobnar. Smuka po vršnem grebenu, kjer gre itak samo za vožnjo naravnost, je bila eno samo tipanje. Razprlo se je, ko se pobočje Pohoškega kupa prevesi proti sedlu s Hočem. Dobra vidljivost pa ni bil edini razlog za radikalen dvig mojega razpoloženja, zasluge za to so imele predvsem moje nove smuči, ki so se v malce težkem pršiču in lažji skorji izkazale fenomenalno. Šlo je kar po vrhu, vijugal sem kot po speglanem smučišču!

Na sedlu pod Hočem sva ujela Evo in Tošlna. Na smuči smo ponovno prilepili pse (moji novi gekoti so se počutili kot riba v vodi) in se odkotalili še na vrh Hoča, kjer smo se končno zbrali v polnem številu. (Z izjemo Darinke, ki se je bila povzpela le na Hoč in se nas očitno naveličala čakati.) Zgodnejši udeleženci niti tu niso izboljšali vtisa s Porezna; ko sem zapenjal pancarje, so se že odpeljali... No, tokrat je bil to račun brez mojih aljask, ha ha! Nascal sem jih kot otroke! Razlika v plovnosti med starimi karving hagankami in Elan Alasko je bila tako šokantna, da sem komaj dojemal. Kakšna smuka!! Ker sem turo povsem prepustil "poznavalcem", smo v vznožju glavne strmine, misleč, da smo že nad Rovtarjem, zavili na desni travnik, ki pa nas je pripeljal do - Podhočarja (konec ceste s Petrovega brda). S tem smo se prikrajšali za 200 višinskih metrov smuke... Če bi imel s seboj stare smuči, niti ne bi bila taka izguba, tako pa sem, medtem ko so ostali mirno odsmučali po napluženi cestni bandi, prvih nekaj sto metrov raje odpešačil s smučmi v rokah. ;))

16.1.2021 Podhočar - Hoč

Dogovorjeno Hajnževo sedlo je zjutraj odnesla kombinacija mraza in vetra. Vloga rešiteljice je pripadla alter turici na Jemčev kovk, ki pa je propadla zaradi - neobstoja parkirnega prostora, haha. Na srečo ni daleč stran Hoč, s katerim sem imel več sreče - v mislih imam vožnjo do Podhočarja, ki je ruska "roleta"; če ti kdo pripelje nasproti, sta oba pečenka.
Mraz, ki je z -9 °C grozil še v dolini Zadnje Sore, više gori v krasnem sončnem dnevu ni prišel do besede. Čisti užitek. Tudi smuka je bila še vedno povsem spodobna, čeprav idealnega suhca ni bilo več.