|
Dnevniški zapis
27. in 28.2.2003 (+ Eva, Anže, Matjaž E)
Kamniška Bistrica, četrtek zvečer: v polmraku ob 18:15 smo začeli na obračališču na višini 680 m, kjer se je začela zasnežena cesta. Do 100 m nad spodnjo postajo tovorne žičnice je šlo na smučeh, potem pa je postalo prestrmo in ni bilo druge, kot da si jih natovorimo. Če bi šlo samo za težo, ne bi imel pripomb, zatikanje ob vsako tretje debelce ali vejo pa je že rojevalo ideje o krvoločnih masakrih z motorko... Zaključek, 300 m odprte strmine pod sedlom, je postregel s trdim snegom, a so bile stopinje večinoma dovolj dobre, razen 50-metrskega odseka proti koncu, kjer jih je zmanjkalo, tako da sem nazadnje celo potegnil na plano dereze (seveda točno tam, kjer so se spet pojavile ogromne stopnice...). Ob 21h smo bili v zimski sobi Cojzove koče, ki je, med dosedaj obiskanimi, ena lepših.
Zjutraj smo si privoščili kraljevsko poležavanje, tako da je Matjaž, ki je priletel od Suhadolnika, moral na juhico nekaj minut celo čakati. Zadnja dva sva se odpravila proti vrhu šele ob 9:20, zato je sonce (dan je bil brez oblačka!) že zmehčalo nekaj mm snega, kar nama je omogočilo, da sva prišla brez derez vse do najvišje točke. Ubežnika sta izbrala hojo s smučmi (s srenači), kar je pomenilo četrt ure daljši vzpon.
Spust: levi del Strehe, v območju označene poti, je bil trši, spihan, ven so gledale tudi skale, drugje pa je bila solidno smučljiva, že precej predelana kloža, motili so le zastrugi. Najboljša smuka dneva nas je pričakala na strmem pobočju pod Strehino prelomnico, potem pa je postajal sneg vse bolj južen. Nad prečnico ga je že toliko pobralo, da je bilo kopnega že skoraj pol. Pod Jamami je z Matjažem zavil proti Suhadolniku tudi Anže (razen 50 m prepešačene strmine nad grapo, sta vse presmučala), midva z Evo pa sva se vrnila do prenočišča po tam puščeno opremo in si pred nadaljevanjem dolgega spusta privoščila enourno martinčkanje na vročem soncu. Spust s sedla se je začel s 100 m odličnega snega, dokler nisva zasmučala v senco, v kateri je podlaga takoj postala trda kot beton. Temu je sledilo prediranje, "posladek" pa je, kot je tudi prav, čakal na koncu: ozka grapa, v kateri se je na 10 m širine izmenjal gnilec na levi, s trdim, od pešcev razritim snegom na sredi, do zahrbtnega pršiča na desni. Bilo je "bajno"... Nazadnje sva le odnehala in čez preostanek hitro sestopila s smučmi v rokah. Hitra stoječa smuka po cesti je bila pravo olajšanje.
Osnovna želja je bila bolj ali manj dosežena - presmučati turo z eno največjih višinskih razlik pri nas.
|