Turni smuki / sredogorje

Goteniški Snežnik, 1290 m

Dnevniški zapis

13.3.2010 (+ Eva, Aleš)

Neobičajno debelo snežno odejo na Kočevskem smo izkoristili za alter turni smuk po nekdanjem zaprtem območju. Na voljo ni bilo nobenih informacij, kje in kako potegniti smučino, zato sem turo začrtal po občutku. Vzpon po gostem omrežju gozdnih cest in kolovozov s pomočjo GPS-ja ni problematičen, spust pa je bil popolna neznanka. Razplet nas je zato navdušil - poleg popolne samote, deviškega snega in toplega pomladnega dne smo izkušeno (in z nekaj nujne sreče) zadeli idealno smuško smer.

Na koncu sadovnjaka smo zakorakali čez pašnik in se v gozdu priključili na kolovoz. Med kvačkanjem po nepreglednem vzhodnem pobočju Grila je za duševno trdnost skrbel GPS. Vrh vzpetinice smo obšli po severni strani in za njo stopili na gozdno cesto, ki pripelje od Kočevske Reke. Sledili smo ji le čez tri serpentine, pod prvo veliko poseko pa smo ji pomahali v slovo. Po načrtu naj bi se na vrh sicer povzpeli z vzhodne strani, vendar bi bilo naporno gaženje po položni cesti nesmiselno. Rajši smo se povzpeli naravnost navzgor, po širokem hrbtu in plitvem žlebu, proti začetku zahodnega grebena Goteniškega Snežnika. Na zgornji cesti smo na desni poiskali markirano vlako in kmalu smo bili na vrhu.
Razen pogostih sledov srnjadi v spodnjem delu, med celotnim vzponom nismo srečali nobenega znamenja živih bitij. Nedokončani medvedji zimski dopust ogorčenja med nami ni vzbudil.
Zaradi zaraščenega vznožja zahodnega grebena, smo z rame pod vršno glavo takoj zavili na severno pobočje. Sprva smo nameravali prečiti proti levi, do vrha plitvega žlebu, vendar se je redki gozd izkazal za tako lepo smučljivega, da smo zgolj počasi cikali proti levi. Smeri vzpona smo se priključili šele na vmesnem prečnem kolovozu. Smuka v zgornjih 300 m je bila nad vsemi našimi pričakovanji. Sneg sicer ni bil več pršič, vendar je bil zelo dobro smučljiv. V nadaljevanju po položni gozdni cesti smo izkoriščali svojo vzponsko gaz, podobno tudi na bližnjici mimo Grila. Severozahodno od le-tega smo kar nekaj časa kolebali med zanesljivo, a nevabljivo vožnjo po kolovozih in direktnim spustom po gozdu. Bali smo se, da bi obtičali nad kraškim skalovjem, med vzponom opaženim na vzhodni strani Grila. Eh, a smo desci al nismo, doslej se nam je tveganje še vedno izplačalo! In tako je bilo tudi tokrat. Brez težav in lepo smučljivo, le na nezgrešljive izbokline, ki so izdajale redke skale, je bilo treba paziti. Da pa kraškega sveta ne gre nikoli podcenjevati, je dokazalo manjše brezno, ki ga je Eva zgrešila za las. V glavnem, na spodnji kolovoz smo privijugali navdušeni.

Goteniška dolina je ohranila nekaj posebne atmosfere. Ljudje so redki, kar jih pa je, so večinoma v takih ali drugačnih uniformah. Vloga vesoljcev je v neposredni bližini doline Kolpe seveda vseeno pripadla nam.