|
Dnevniška zapisa
19.2.2011 V. Selišnik - Draški rob - Debeli vrh (+ Grega)
Obema je prijala ležerna tura. Začela sva temu primerno in se na Rudno polje pripeljala šele ob pol 9h - ter debelo pogledala, kajti zgodnejših je bilo za manj kot 10 avtomobilov.
Pri smučišču sem prvič opazil tablo, ki turne smučarje usmerja levo ob vlečnico. Ker je imel "Kovačev študent" na začetku nekaj svojih klasičnih postankov (nogavice, zavoj v gozd), sem do Zlate vode lahko vlekel uživaški tempo. Tam sva zavila v nedotaknjeni sneg, proti Kačjemu robu. Gaz je utiral Grega, beri: še naprej tempo po mojih željah :). Na obronku, kjer je pogled neovirano poletel po bližnji in ne toliko bližnji okolici, se je počutje še dodatno dvignilo. Dan je bil čudovit, pokrajina belo zalita, temperatura izjemno prijetna. Za Viševnikom sva se za par minutk priključila na smučino Srenjski preval - pod Kačjim robom, a le do Viševnikove severne "ostroge". Pod njo sva zavila desno, čez nagubano planotico prav lepo, brez izgube višine povijugala do zahodnega vznožja Velikega Selišnika in se nato v 5 minutah povzpela na njegov vrh. Ko sva se ozrla proti severu, so naju zbodle v oči tri vijuge, z vršiča v Draškem robu zarisane proti Blejski konti, čez katero sva bila namenjena tudi sama. Ker je spust vanjo s Selišnika obetal komaj kakšen zavoj, sva načrt v hipu prilagodila. Kar s kožami na smučeh sva odsmučala nazaj do sedla (ker gre samo za poševen smuk, je šlo izvrstno) in malicala šele na "Brezimenem vrhu" (Draškemu robu).
Smuka po vzhodnem pobočju se je začela vrhunsko, v pršiču, končala pa v skorji. Osrednja strmina je sicer kar pošteno strma, tako da za nestabilne razmere ni primerna. Smučina predhodnikov, ki so nama sugerirali spust, nama je pomagala tudi pri prečenju okoli konte in naprej na Debeli vrh. Namesto povprek čez spodnji del južnega pobočja, kot svetujejo stari vodnički in zemljevid Triglav, se je v cikcaku vzpenjala pod glavnim grebenom, naravnost na vrh. Kar se mi zdi dosti bolj smiselno. Medtem ko je na Viševniku in Mrežcah mrgolelo "mušic", sva bila midva popolnoma sama. Pričakovano.
Tudi z Debelega sva odsmučala naravnost navzdol, tokrat po južnem pobočju, in tudi tu je strmina kar dobra. Pričakala naju je še tretja vrsta snega - rila sva po južnjaku, pospremljena z velikimi "koluti". Spust skozi nepregledni svet pod Selišnikoma je, kljub skorji, minil lažje od pričakovanj. Skozi lepo smučljiv, redek macesnov gozd ves čas držiš smer proti desni, dokler ne zadaneš na zgornjo gozdno cesto. Na njej sprva nekaj metrov celo pridobiš (če te časti gaz predhodnikov, ni vredno omembe), potem pa se do smučišča cijaziš v položnem spustu.
9.2.2019 Srenjski preval - Draški rob (+ Breda, Grega)
Če Gorenjka v hribih pozabi termovko, gre naslednji dan pač še enkrat na isto turo. :) Odločitev je olajšalo dejstvo, da je predel, za razliko od nekaterih okoliških kucljev, ponujal še precej pršiča in mehkega snega. Skorje skorajda nismo srečali. Še najzahtevnejši je bil gozdni rodeo.
Na Zlati vodi, kjer smo zapustili viševniško procesijo, je Breda malo vrgla oči naokoli, če bi po čudežu še kje stala njena termovka, iz česar pa seveda ni bilo nič. Prekobalili smo se desno čez Kačji rob in se za Viševnikom vzpeli na Srenjski preval. Potem odsmučali nazaj dol: na desni, bolj senčni strani je prevladoval težji pršič, v plitvem žlebu na sredi pa se je našlo tudi utrjen, zapihan suh sneg, ki se ni prediral. Po ponovnem napopanju kož smo se - tudi tu po že potegnjeni špuri - podali še na Draški rob. Koprena, ki nam je bila pred tem pobrala vse barve, se je hitro umaknila, zato smo lahko ponovno uživali v vrhunskih prizorih.
V Blejsko konto smo, enako kot leta 2011, odsmučali direktno. Sneg je bil varen, za povrhu pa tudi skorje ni bilo veliko, tako da je bila smuka kar v redu. Konto smo obšli različno, souživača sta se držala sonca, jaz pa prečil po desni, pod Selišnikovo steno, kjer sem lahko do konca konte prismučal brez stopničenja, ki ti na levi strani ne uide. Debeli vrh smo zaradi skorje odpisali, tako da nam je preostal le še "kitajski smuk" med kuceljčki, macesni in smrekami proti Krucmanovim kontam. Odvil se je nadpovprečno dobro, kajti sneg je bil presenetljivo uporaben; skorje skoraj ni bilo, še najbolj nevaren je bil težak sneg. Na SV bokih smo našli celo nekaj pršičastih zavojev. Za konec samo še beseda o smučišču - ne zaradi odličnega snega, temveč ograje okoli njega, ki se iz leta v leto vse bolj širi. Če jim je slučajno zmanjkalo idej, predlagam električnega pastirja. :) Pih.
|