Turni smuki / Kamniško - Savinjsko gorovje

Dleskovec, 1965 m

Dnevniški zapis

19.1.2003 (+ Polona, Eva, Matjaž E)

Smo rekli "v nedeljo pa eno bolj sprehajalno turo" in četrt pred 10. nas je vrhunska voznica kar brez verig pripeljala do odcepa h kmetu Planinšku, 1080 m. Cesta naprej ni bila splužena, pač pa po sredi zvožena z motornimi sanmi, tako da smo se z lahkoto sprehodili do planine Ravne; zadnja dva ovinka smo presekali z bližnjico po špuri. Že do tod je bila okolica krasna, nadaljevanje pa je bilo sploh pravljično: samotna sled smuči med macesni, nad nami pa samo modro nebo... Razgibani svet SV pod Dleskovcem, ki se ga ne bi sramovala niti Komna, je bil v senci, zato je bila vsaka kotanja jezerce mrzlega zraka. Za popestritev (in lep padec) je po enem od spustov poskrbel Evin pes, ki ga nato ni prepričalo niti polivanje z vročim čajem, na srečo pa so nas tik zatem ujeli trije Ljubljančani, od katerih se je prvi izkazal z lepilnim sprayem, drugi pa z lepilnim trakom. Smučina je ves čas vodila gor-dol, za povrh pa, namesto proti Sedelcu, zavila še proti Molički peči, zato sta imela ob 13h, na dobrih 1700 m, Matjaž in Polona dovolj in raje izbrala piknik na soncu ter flegmatičen povratek na planino Ravne. Ostala dva sva nadaljevala za Ljubljančani, ki so vlekli smučino za stožčastim vršičem, 1814 m, proti Sedelcu. Pred strmim pobočjem pod Sedelcem sva prešla v vodstvo in našla strm prehod navzgor, desno od sedla. Vršno pobočje Dleskovca nas je pričakalo trdo, prepihano, a se je dalo lepo vzpenjati po kložicah med vejicami rušja, ki so molele iz snega.

Razgled je bil prelep, vendar je pihalo tako mrzlo, da zgoraj nismo čakali starosti. Do koče na Dolgi trati smo odmučali skupaj. Eden od onih treh je spust nekoč že opravil in zato vedel, da sredi JV vršne planjave prežita ogromni jami, zaradi katerih je potrebno z vrha začeti proti vzhodu in ju obsmučati po levi. Ker so se pred kočo oni ustavili, sva nadaljevala sama. Spust v najbolj logično smer, v lep kanal naravnost navzdol, se je hitro končal pred grozljivim breznom. 25 m štamfanja nazaj. Prava smer, gledano navzdol, je poševno levo od kanala. Z roba planotice se odpre nazorna slika nadaljnje poti: povprečno 3 m široka pot skozi ruševje, bolj ali manj kar naravnost navzdol. Sneg je bil tu notri sicer skorjast, vendar se je dalo s previdnim pluženjem in pogostim ustavljanjem še kar solidno preživeti. Jasno, kak incident pa mora biti. Na višini 1740 m je smuška sled zavila ostro desno (stopinje so se nadaljevale navzdol) do grape in nekaj metrov nižje v isti smeri do prvih macesnov. Med drevjem se je takoj pojavil suh pršič, ki je omogočal prav lepo in bolj strmo smuko, še vedno pa s tendenco proti desni, kar nas je pripeljalo točno do velike jase na ravnem pomolu. Tu smo zavili ostro levo in se lahkotno, z izjemo nekaj motoviljenj skozi ožine, zapeljali do planine Ravne, kjer sta se uživača ravno nehala sončiti. Spust po cesti je bil bliskovit, 12 minut za 430 višinskih metrov položne ceste.