Turni smuki / Triglavsko gorovje / PrimorskaČisti vrh, 1875 m |
|
Dnevniški zapis
26.1.2008 (+ Darinka, Urša, Eva, Aleš) Desna gozdna cesta nad vasjo Na Skali, zaprta z rampo (višina 980 m), se je začela z 10 centimetrsko snežno odejo, ki se je nato hitro debelila. Ker odcepa prve bližnjice nismo opazili, druga pa zaradi zaraščenosti ni več uporabna, smo cesti (potegnjena je dlje kot kažejo zemljevidi) sledili vse do konca, potem pa po desni obkrožili gozdno vzpetino in se za njo spet priključili klasični trasi turnega smuka. Ko se nam je iz Dola pod plazmi odprl pogled na vrhove Tičarice, Čistega vrha in Plazjanskega Vršaca, smo slednjega, ki je bil še trdno v senci, brez glasu proti zamenjali s sončnim Čistim vrhom. Čez kratko gozdno pobočje do ceste smo bili zelo veseli smučine predhodnika, oblika terena nam tu namreč ne sugerira jasne smeri, prvi dolgi ovinek (leve) gozdne ceste smo takoj posekali z bližnjico, nato pa ji - končno po soncu - sledili do planine V plazeh. Smučina vodnica je nato nadaljevala sumljivo vodoravno in celo rahlo navzdol, vendar je bilo vse pravilno - čez nekaj minut je na manjši jasi zavila poševno navzgor in nas dobrih 100 m više pripeljala na odprto, kjer jo je kmalu ubrala levo proti Tičarici, mi pa desno proti bleščeče beli piramidi Čistega vrha. Ko se je s sedla razprostrl čudovit razgled, smo samo še vriskali. Zadnjih 100 m je bilo zaradi težkih cokel sicer zelo napornih.Začetek spusta v težkem pršiču z nekaj skorjice je bil dokaj dober, v gozdu pa nas je pričakal povsem neužiten pomrznjen sneg. Ko smo na jasici namesto porivanja do planine izbrali bližnjico po strmem gozdnem pobočju, si niti slučajno nismo predstavljali, da smo s tem zadeli glavni dobitek dneva, sonce je namreč popoldne obsevalo pobočje skoraj pravokotno, zato je bil sneg odlično popuščen. Ko smo zavozili v senco, pa spet "po starem". Čez vodoravni Dol smo bili hitrega pomrznjenega snega seveda mnogo bolj veseli... In ko smo mislili, da je preostali spust samo še formalnost, se je pravi show šele začel. Goščavo na bližnjici do ceste smo nameravali prelisičiti po plazovini ob njenem robu. Rezultat: rešil sem se šele peš, nekam v desno. Ker nas še ni izučilo, smo poskusili tudi po drugi bližnjici, ki se je začela odlično, žal pa je 30 m niže kolovoza zmanjkalo in spet smo se lahko prebijali skozi gosto drevje (pot na poseki zavije levo čez grapo, za pešca je priporočljiva, za smučarja pa kvečjemu za vzpon). Ponudba bližnjic je bila s tem na srečo izčrpana, tako da smo preostalih 150 vm odvijugali po odlično smučljivi cesti. vzpon 3:45 spust 2:00 Tura ponuja popolno samoto, izreden razgled, pa tudi smučarsko je kar zadovoljiva, sploh če se izogneš "bližnjicam". 
|