TRDINOV VRH
nedelja, 23.5.1999

Glede na to, da sem s kolesarsko sezono začel šele pred desetimi dnevi, da sem že prejšnji dan naredil trening vožnjo s 600 metri višinske razlike ter poznavajoč Matjažev tempo vožnje, sem bil precej v dvomih ali se mu je pametno priključiti, vendar pa, ko sem enkrat začel razmišljati o tem, pač ni bilo več poti nazaj.
Parkirala sva na velikem parkirišču pod bencinsko postajo, na bregu Krke nasproti gradu Otočec. Čez leseni most mimo gradu, na drugem bregu nekaj metrov poplavljene ceste ter kratek strm klanec, nato pa skoraj idealna ogrevalna trasa do začetka glavnega vzpona: do Velikih Brusnic nekaj kilometrov bolj ali manj po ravnem, do Gabrja pa ravno prav strmo. Na križišču pred vasjo zaviješ levo mimo cerkve po izredno strmi cesti, ki je skupaj z nadaljevanjem mimo Jugorja najstrmejši del celotnega vzpona. Na koncu asfalta, dva ovinka nad Jugorjem, je parkirišče, od koder se proti Gospodični odpravljajo pešci, makadamska cesta pa se od tu naprej dviguje bolj umirjeno. Večjih orientacijskih težav ni - na prvem razcepu, kjer se leva cesta spušča proti Cerovemu logu, pač zaviješ navzgor, na drugem križišču, pri Krvavem kamnu, pa je že dobro malce poškiliti na zemljevid. Potrebno je namreč zaviti desno, po nekaj sto metrov spuščajoči se cesti. Na tretjem križišču zaviješ levo gor, na zadnjih 270 metrov vzpona do vrha, kakovost ceste pa je prvič padla pod odlično - no, za kolesa še vedno brez problemov. Sredi tega dela so se začele kazati posledice še ne dovolj dobre kolesarske kondicije in nekritično začetno sledenje Matjaževemu tempu, zato so mi kakšnih 100 m pod vrhom pošle vse moči in do konca sem se komaj priplazil, s postanki na vsakih 100 do 200 m ter polurnim zaostankom za soborcem.
Tik pod vrhom, kjer cesta iz gozda pripelje na odprto, stoji na travnati vzpetinici znamenita stražnica, ki jo je v vojni 1991. zasedla slovenska TO, stala pa naj bi na hrvaškem ozemlju. Bil sem tako crknjen, da je skoraj nisem opazil, spil sem le nekaj požirkov isostarja in se zagnal v še zadnjo strminico pod najvišjo točko Gorjancev. Kolesarski cilj so ruševine cerkvice, sam vrh pa je oddaljen še pol minutke po stezici skozi grmovje. Na njem stoji stebriček z vrisanimi glavnimi točkami na obzorju, razgled namreč ob lepi vidljivosti sega čez pol Slovenije.
Ker je imel Matjaž postavanja že čez glavo, pa tudi jaz sem si hitro opomogel, sva se kmalu spustila proti Domu Vinka Paderšiča pri Gospodični, kamor sem šel po žig za svojo staro transverzalno knjižico. Na zgornjem, bolj razdrapanem odseku, mi je Matjaž na gorskem kolesu takoj ušel iz vidnega polja, bezlanje naprej pa se mu je tokrat končno maščevalo: spregledal je Dom pri Gospodični in se zapeljal še par kilometrov naprej proti prelazu Vahta. Preden se je vrnil, sem jaz že skoraj pojedel palačinke.
Nazaj do Krvavega kamna sva se morala seveda spet malo povzpeti, nato pa je bil na vrsti "neskončen" spust do Orehovice. Je pa ta gozdna cesta slabša od tiste proti Gabrju, zato je najina tura priporočljivejša v obratni smeri. Tudi zato, ker za Orehovico prežijo trije kratki vzpončki, ki jih je na koncu izleta težko gledati.
Med vožnjo proti domu sem na klancu med Višnjo goro in Grosupljem podrl osebni hitrostni rekord s kolesi na strehi avtomobila: 148 km/h ...