Vrtača, 2181 m(Vrtača je koroško ime gore. Staro gorenjsko ime je Nemški vrh, ki je izpeljava iz prvotnega imena Meniški vrh.) |
|
|
| 19.8.1990, prvič na Vrtači
(+ mami, oči) Kratek nedeljski izlet. Ob 8:40 odrinili iz Kranja, ob 9:10 parkirali na Ljubelju. Mimo srednje postaje sedežnice in do sredine strmine je šlo hitro, tam pa Rezultat: osebni rekord do Zelenice. Po kratkem postanku pri koči je mami narekovala hiter tempo do odcepa s srednje poti na Stol (40 minut), nato pa, ko se pot začne strmo vzpenjati, se ji je ustavilo, zato sem švignil mimo in do vrha nabijal skoraj "do dile". Mami in oči sta zaostala več kot 20 minut. Vreme: sončno, vendar je bilo na vrhu tako hladno, da smo morali obleči anorake. Planinske kavke so bile tako domače, da so jedle skoraj iz roke. Nazaj grede: okoli koče se je pasla čreda konjev z žrebički - mularija jih je oblegala. Popili smo samo dva pira in se spustili do avtomobila - 14:55. V KR ob 15:30.
|
30.8.1993, po JV grebenu
(+ Stane, Sebastjan) Jaz na dopustu (porabljal sem doprinos, da ga ne bi šenkal fabrki), v Vančevem oddelku pa je zmanjkalo laka - ob 9h me je poklical od doma in ob 10h privlekel še Baskota (v novih čevljih, ki sva si jih ogledovala prejšnji teden) -> via Ljubelj. Do srednje postaje u redu tempo, tam pa sta tipčka začela izkoriščati razne leve fore za zavlačevanje, zato jaz užgal svoj tempo: šus do koče (onadva 10 min. zaostanka). Basko v dom na drink - oskrbnik povedal, da pridejo po grebenu na vrh tudi stare mame, tako da sem že rahlo pomislil, da bom tudi njiju spravil tja. A z vrha smučišča za kočo izgleda le prehudo. Naravnega vhoda v krnico Suho ruševje nisem opazil, možnost sem zaznal le po hudourniški strugici (pri povratku smo se povsem prepričali, da je res edina), pa še ta je bila precej zakrita. Drugje je tako zaraščeno, da sem kar lepo nadaljeval in ugotovil, da sem že mimo, šele, ko so se nad mano prikazale pečine. Po markirani poti me ni niti najmanj vleklo, zato smo se ločili. Najprej sem nameraval nazaj do struge, potem pa sem (zakaj bi izgubljal čas) poskusil kar direktno navzgor po strmi travi. Na nekajmetrskem pečevju (strmo, krušljivo in odprto) tik pod grebenom pa mi je bilo že skoraj žal. No, glavna pizdarija me je čakala šele na grebenu: najmanj 50 metrov preboja skozi visoko ruševje: nekaj časa sem se matral s pohojanjem, nato pa sem snel ruzak in z njim pred seboj prepuzal skozi. Na koncu sem imel vse žepe in ruzak polne iglic, prste pa zasmoljene. K sreči vsaj vročine ni bilo. Pregleda nad nadaljnjim potekom grebena ni bilo veliko - samo molil sem, da bo prehoden - bohnedaj, da bi se po isti poti še vračal. Sem in tja je bilo še malce ruševja, drugače pa je postajala zadeva vse bolj uživantska, tako da mi potem, ko sem prišel do mesta, kjer se priključi prava smer iz Suhega ruševja (se pravi melišče), ni bilo niti najmanj žal. Nasprotno! Od tam naprej: najprej strm, krušljiv "žleb", ki sem ga obšel po desnem, travnatem hrbtu, nad njim travnata rama, s katere poševno proti levi prek grebenčka sredi pobočja, za njim še zadnja travnata strmina, pod katere vrhom sem že rahlo objestno zavil v žlebek nad vzhodno steno. Po vseh teh kolobocijah sem bil prepričan, da me bosta onadva že nekaj časa čakala - ravno kontra: jaz njiju četrt ure!?! Prigrizek, preiskava obeh vpisnih knjig (na obeh vrhovih), krst (Basko prvič nad 2000), nato pa sem ju le naštimal za spust po grebenu. Ko sta pogledala čez rob na strmino, sta takoj začivšala, Basko je na začetku tudi malo cviknil, potem pa je šlo vse bolje. Vanč, ki je hodil v ta težkih gojzarjih (poletnim je dal menjati podplate), je pa sploh ušel naprej. Za konec (kot smo tam mislili) še šus po melišču (Basko prvič) z grebena do dna Suhega ruševja, kjer pa smo izbrali napačno stezo (sicer se je nazadnje izkazalo, da je bila kar O.K.) po dnu dolinice. Za večjo prelomnico smo se nenadoma znašli obdani z ruševjem. Vanč je nadaljeval po isti stezi v desno dol, a samo 50 m (slepa ulica), midva z Baskotom pa sva takoj zavila vodoravno v levo in se, celo po nekakšni stezici, brez problemov prebila prebila iz plantaže ter se nato smejala Vančevemu potaplanju (le sem in tja se je iz ruševja pokazala njegova bela čepica). Siti goščavja smo se po gamsji stezi prek melišča napotili proti suhi hudourniški strugi, vendar, jebiga, premamila nas je krajša super direktarica, ki je bila sicer "izgažena", a se je spodaj končala v novi goščavi (Vanč pizdil) - no, po 20-30 metrih smo nenadoma padli na markirano stezo. Ufffff, je rekel Vinetu. Non-alko drink v koči (zraven mi je Basko izničil skoraj še celo milko), med spustom proti Ljubelju je Vanč spet odpredaval svojo fuzbalsko zgodovino, proti dnu nas je za nekaj časa utišal velik pes, ... Spodaj sem skočil (samo s staro osebno) še v duty-ja po film.
|
20.3.2004, Osrednja in južna grapa
Z Ljubelja sem štartal ob 10h. Sam. Posledica: težave s psiho pod vsako malo izrazitejšo vzpetino (kaj če bi zaključil in odsmučal nazaj?), ki sem se jih začasno znebil le ob prehitevanjih. V Suhem ruševju je začelo delovati prelepo gorsko okolje, zadnji doping pa je bil pogled na peterico smučarjev, ki so se ravno spuščali iz Osrednje grape, zato je odpadel tudi zadnji zabušantski rezervni cilj, škrbina med Zelenjakom in Vrtačo (snežne razmere so bile sicer v dolini presenetljivo ugodne!). Ko je 20 m pod vstopom v grapo postalo trdo, sem smuči preselil na nahrbtnik in nataknil dereze. Prvo polovico grape sem premagal še s pomočjo palic, sneg je bil tu namreč suh in mehak; kjer ni bilo stopinj sem lahko nabil vanj pol čevlja. Idealno za smuko, na derezah pa so se delale cokle. Ozki zgornji del je bil zdrsan, seveda je tudi strmejši, zato je desno palico zamenjal cepin. Če bi imel s seboj dva, bi šlo za navaden sprehod, kar pa bi bila škoda, saj sem imel na izstopu prijeten občutek, da sem po nizu "upokojenskih tur" končno naredil eno "pravo". Na vrhu je bilo ob pol dveh presenetljivo spokojno - sončno, toplo, napovedani jugozahodnik je pihal nekje drugje in tudi oblačnost z zahoda je dosegla šele Stol. Čeprav me je začela mikati Osrednja grapa (IV-, zgoraj S4+, 300 m), sem se odločil za spust po Južni (III-, zgoraj S4-, 400 m), ker sem jo imel pač v načrtu že od začetka, glede na njen dokaj miroljuben videz pa se mi je tudi zdelo, da bo šlo za lep brezskrben spust. Vse lepo in prav, samo na celotedenske visoke temperature nisem računal. Med prediranjem v prvih zavojih sem se tolažil, da je to zato, ker sem odrinil ves sneg do trave, ko sem v ustju grape spoznal, da bo nižje kvečjemu še slabše, pa je bilo že prepozno. V ustju sem celo sprožil manjši površinski plaz, kar se potem sicer ni več ponovilo, vendar pa ne vem, če lahko za en sam zavoj rečem, da je bil dober! V glavnem je šlo za naporno skakanje in drsenje po globokem gnilcu. Smrk, kje si trda Osrednja. Sranje se je nadaljevalo tudi med prečenjem proti Zelenici. Pripeljal sem se sicer še kar visoko, do spodnje postaje vlečnice s sidri, tako da je bil vzpon na vrh smučišča kratek, med smučanjem pa sem moral nekajkrat počivati, saj sem imel mečne mišice od boja z drekom povsem zategnjene.
|
25.3.2012, označena pot in J grapa
Po zadnji žig Tržiške planinske poti. Odsmučal Južno grapo - z gojzarji. :))
Čez najbolj zoprna klanca gozdne ceste iz Završnice do planine Pri žagi sem se prvič peljal po asfaltu, zadnji pod Tinčkovo kočo (oziroma Jagrskimi kočami) pa je bil tako razrit in valovit, da so vsi parkirali pod njim. Razen enega cliota in mojega berlinga. :)
Za popoln konec ture sta poskrbela žirovniška penzionerja, ki sta tako slikovito šimfala eden drugega, da so mi od krohotanja tekle solze. No, možakar je vmes prispeval tudi eno bolj normalno zgodbo: še njegov stari ata je bil menda rudar pod Roblekovim domom. Železovo rudo so v Završnico spuščali z žičnico.
|