Škrlatica, 2738 m |
|
27.9.1980 Izlet PS Iskra Elektromehanika. Z avtobusom zjutraj ob 5h izpred Creine do Aljaževega doma v Vratih. Vreme je bilo do bivaka IV, ko smo hodili še po gozdu, deževno, blizu bivaka pa je ostala samo še gosta megla. Nad bivakom se je naenkrat odprlo in zagledali smo Stenar, Dolkovo špico in Škrlatico. Pod steno Škrlatice smo počivali, potem pa zavili čez melišče do stene. Pot gre naravnost v steno in sicer proti SV. Na nekaterih mestih je precej odprta in zavarovana s klini. Čez 30 min smo prišli na greben in po njem lepo na vrh, kjer smo počivali 1 h. Potem smo se spustili v lepem vremenu v Vrata. Omeniti je treba odličen razgled s Škrlatice na vse strani. Žig je bil na vrhu.
Vrata - Bivak IV = 2.30 h Ne vem, kako in zakaj, ampak z nami je šel - dobro leto potem, ko je kot prvi Slovenec in Jugoslovan stopil na vrh Sagarmate/Everesta - Andrej Štremfelj, takrat prava zvezda. Spomnim se, da sem se, močno pod vtisom Miheličevih strašljivih opisov v planinskem vodniku, gor grede precej prestrašeno limal po klinih čez tisto znano gladko ploščo sredi stene. In to ravno pred Andrejevimi očmi. No, dol grede je bilo že veliko bolje in po melišču sva vse ostale pustila daleč zadaj. 
23.6.1991 
Enako kot pred tednom sva bila z Marjanom zmenjena, da ga poberem ob 4h, le da sem tokrat izboljšal čas - zamudil sem "samo" 10 minut, seveda pa sem bil za Marjana tudi tokrat prezgoden. Vseeno sva izpred Aljaževega doma štartala 10 minut prej (5:45), bilo pa je še nekaj razlik s prejšnjim tednom: tokrat meni nikakor ni šlo, najraje bi kar zaspal, ves čas sem zehal in Marjana komaj dohajal. Bilo je tudi malo topleje, predvsem pa ogromno muh, katerih večina se je k sreči spravila na Marjana (muhe grejo na d..., hehe). Boj z njimi mu je očitno pobral precej moči, kajti, ko s "smučišča" zaviješ ostro desno, v zadnjo strmino pod bivakom, in sem se jaz nenadoma prebudil ter švignil mimo, me je samo pospremil z očmi. Pod bivakom (čisto k njemu se nama ni ljubilo) sva parkirala ob 7:50. Najino lenarjenje so močno skrajšale divizije muh, ki jih je privabil Marjan in katerih del se je nato preusmeril še name. Edino kar jih je pregnalo, je bil občasen močan veter. Prek kopne travnate rame pod Dolkovo špico sva še uživala v fantastičnem razgledu na Stenar, Triglav, Cmir, Škrlatico pod popolnoma jasnim nebom, potem pa se je začelo mučenje na snegu. Prečenje je bilo še znosno, dolek pod Škrlatico pa je bil pravi parni kotel. Snežna strmina, ki ji ni bilo konca, sonce, ki naju je žgalo skoraj direktno v hrbet (na snegu seveda okrepljeno), ter zrak, ki ni niti mignil. Za povrh sva bila oba brez očal; jaz sem se vsaj malo zaščitil s trenirko čez glavo. Na prelomnici sva počivala, sledilo je še zadnjih 100 m garanja po snegu in potem sva končno dočakala SENCO! Čez steno, kjer sva mislila, da bo najtežje, je bil najlepši del poti - najprej olajšanje v senci, nato užitek v suhi skali. Snega, ki sva se ga bala, ni bilo, stena je bila kopna. Edino pod škrbinico je bilo nekaj ledu, ki sva ga previdno prelezla. Skratka, čisti užitek v fantastičnem vremenu (vročine zgoraj ni bilo več) in razgledu. A to je veljalo le zame, kajti Marjana je sonce na snežiščih tako uničilo, da je povsem pregorel. Čisto počasi sem ga ob 11:15 komaj prišlepal na vrh. Razen nekaj krajših odsekov, kjer je bilo zaradi južnega snega treba stopati kar previdno, je bil tudi greben kopen. Da se je medtem od kdo ve kod nad Julijce privlekla visoka oblačnost, sva opazila šele, ko sva se na vrhu vsedla in odprla nahrbtnika, kajti postalo je kar svinjsko mrzlo. Marjan je navlekel nase obleko, se plasiral na veliko ploščato skalo in za pol ure zaspal, jaz pa sem medtem izumljal štempljanje s pomočjo, na srečo še vlažne, tintaste krpice, najdene na dnu skrinjice. Marjan si je toliko opomogel, da se je normalno spuščal, še vedno pa sem ga moral precej čakati. Sneg se nama je tokrat izneveril, saj je bil že pregnil za smučanje z čevlji, zato se je kar malo vleklo že do bivaka, naprej pa tudi nič manj. Ker se je Marjan spravil na vsak potoček, ki ga je opazil, sem ga spodaj pustil zadaj, da sem ohladil bremze.
|
||
31.5.2003
Propadle visokoleteče načrte je nadomestil sprehod po označeni poti. Sončno je bilo le do B4, nato so začeli težiti oblaki. Na srečo se ni zabasalo in do konca ture so se tri blage dežne pošiljke izmenjavale s sončnimi obdobji. Vzpon je bil brez posebnosti, saj je stena že povsem kopna, prvi dež pa je padel šele opoldne, med hojo po vršnem grebenu. Naokoli je sicer občasno malo pogrmelo, vendar je sončenje na vrhu prekinilo šele grozeče brnenje križa. Takoj nato so oblaki spet začeli malo puščati, zato je spust po mokrem skalovju zahteval nekaj previdnosti. 400 višincev od izstopa iz pečevja do prečnice pod Dolkovo špico sva presmučala z gojzarji, kar je za silo pomirilo abstinenčno krizo ob koncu turnosmučarske sezone...
|