Kanjavec, 2568 m

16.8.1982

1992, Vrata - Plemenice - Triglav - Planika - Kanjavec - Zelnarica - Tičarici - Savica (+ Boris, Stane) Vedel sem, da sta Vanč in "Ocek" idiota, ampak tokrat sta presegla sama sebe - niti po 5-dnevnih dogovorjanjih se nismo nič zmenili. K sreči se je nazadnje vsa stvar uredila sama: Boris, ki je baje hotel iti kar sam, je baje zaspal na WC-ju in zato baje zamudil BUS, tako da sva ga s fotrom dobila, ko je laufal k nam. Na Primskovem smo pobrali še drugega "organizatorja" in ob 7h nas je fotr skipal v Vratih... Več >>

12.-13.5.2001, Blato - Za Debelim vrhom Ker je bila to moja zadnja priložnost pred enotedensko službeno potjo na Florido, sem se, kljub temu, da nisem dobil nobenega kompanjona, odločil za dvodnevno turo. Kot ponavadi sem doma pacal do zadnjega, pred odhodom pa je uletel še kupec za moje stare dereze, ki se niso prilegale turnim pancarjem, zato sem izpred planine Blato začel šele ob 16:40 (nič novega, pravzaprav). S svinjsko težkim nahrbtnikom sem do Laza tako nažigal, da sem bil v primerjavi s poletnim pristopom počasnejši vsega štiri minute. Potem mi je postanek za par požirkov porušil ritem in nisem ga več uspel dobiti nazaj. Rob nad dolino Za Debelim vrhom (~ 2210 m) sem dosegel pet pred osmo, pol ure za tem, ko so se poslovili zadnji sončni žarki. Ker poti in razdalje do Hribaric nisem poznal, sem se 10 minut odločal, kaj storiti. Ker sem bil poleg vsega še brez čelne svetilke (...), sem nazadnje obrnil. Smuka po južnem snegu ni bila ravno navdušujoča, vendar se ni prehudo vdiralo. Snega je zmanjkalo 250 m pod Lazovškim prevalom. Smuči sem hitro pritrdil na nahrbtnik in šibal naprej. Med prečenjem mimo planine se je izpred najbližjega stanu zaslišalo v pristni štajerščini: "Pridi na šnops!", čemur pa sem se samo zahvalil, saj sem želel do popolne teme priti čim niže. Za robom sem dobil idejo - obrnil - zvrnil šnops - nato pa nafehtal prenočišče. Nakrmili so me tudi s toplo večerjo, ki sem jo poplaknil s svojim pirčkom, dahnili smo še en šnopček in spat sem šel prav zadovoljen... Zjutraj smo se odpravili malo čez šesto. Sneg je bil tako trd, da nam je šlo do prevala pešačenje dobro od nog samo zahvaljujoč mojim večernim stopinjam. Na robu, kjer sem bil zvečer obrnil, sem imel teže na ramenih končno dovolj in prestopil na smuči. Prečnica pod Debelim vrhom je najmarkantnejši del ture. Zaradi dobro utrte smučine nevarnosti zdrsa ni bilo, namesto tega so za drobec adrenalina poskrbele orjaške opasti na vršnem grebenu (lepo se je videlo, da je začetni del prečnice zasulo prejšnji dan), v zadnjem delu pa strmi, široki plazni jarki. Ko sem prišel na Hribarica, sem imel kaj videti - z vseh strani so se vzpenjali in spuščali turni smučarji. Kot v mravljišču. Pokrajina je bila seveda fantastična, še vedno je bilo vse zalito. Na (zahodnem ) vrhu sem razprostrl armafleks in si privoščil kraljevsko poležavanje na najvišjem slovenskem turnosmučarskem vrhu. Spust do Hribaric je bil izvrsten, saj mi je senčna stran dolinice med obema vrhovoma postregla s trdim snegom. Žal je bilo ob 11h niže že vse gnilo, malo bolje kot zvečer je bilo edino pod Lazovškim prevalom. Na planini sem od Mariborčanov nažical še nekaj mrzlega čaja, nato so se me končno znebili. Ostala mi je še dobra ura matranja kolen do Blata.

31.3. in 1.4.2002, Krma - zimska soba na Doliču (+ Eva, Matija P., Matjaž E.) Matjaža sva bila strojniško točna, Eva pa se je na vratih prikazala v kikli!! Saj ni res, pa je. Na Bledu sva se samo še križala, kajti Matija je bil še hujši zamudnik. Antologijski prizori so se kar vrstili, zato ni čudno, da sem četrtino filmskega gradiva (s seboj sem imel Video 8 kamero) posnel, preden smo sploh prišli do izhodišča. Potem ko je pred Zasipsko planino še Pečico obšla klasična vročica, smo prišli do Garaž uro in pol za načrtom... Z dvonadstropnimi nahrbtniki smo na srečo pešačili samo do konca gozda, kajti v ruševju smo po nekaj minutah že lahko prestopili na smuči. Od preostalega vzpona do Bohinjskih vratc je vredna omembe zadnja strmina, ki je bila trda, zato so nam srenači prišli zelo prav. Pobočje mimo Vodnikovega doma smo skoraj v celoti odsmučali, spodaj nam je ostala le 5-minutna kopna prečnica do robu Velega polja. Tam smo spet nalepili pse. Prijeten vzpon po idilično razgibani Velski dolini je Karmen Stavec ter Sestram Emperatriz, Marleni in Dafne dodatno poživilo sonce, ki je med padanjem v večer končno uspelo pokukati pod koprenasto oblačno pokrovko. Za začetek se je Tosc za nami obarval v živo rumeno, barva neba pa se je nato začela fantastično prelivati iz kovinsko modre v vijoličasto in na koncu oranžno. Sonce se je najdlje zadržalo na kopnih južnih pobočjih Triglava, malo pod sedlom Dolič pa je svetloba skoraj povsem pošla. V nepreglednem svetu sva z Evo, kot zadnja, sedlo zadela napol na slepo, tam pa se je naenkrat šokantno razsvetlilo, kajti na meji med Gorenjsko in Primorsko je bila tudi ostra meja oblakov. Ostal nama je samo še poševen spust pod Tržaško kočo in nekaj korakov čez pečevje do zimske kočice. V najudobnejši zimski sobi v naših gorah je bilo ponoči tako toplo (zjutraj 7°C), da so bile spalne vreče kar malo prevroče. Čeprav sem s pripravo kurje juhice začel že ob pol 7h, smo se proti Kanjavčku odpravili šele malo pred deveto. Svet okoli nas je bil v brezhibnem soncu povsem drugačen kot prejšnji dan. V popuščenem snegu je bil vzpon na Hribarice čisto lahek (srenači), naprej do vrha pa še lažji. Razen za ista dva kot zvečer, ki sva spet "trokirala" v ozadju. Z vrha smo zaradi mraza odsmučali po vsega pol ure. Predvsem zgornja polovica je minila v pozerskem vijuganju - po zaslugi snega, še bolj pa kamere, hehe. Na sedlu Čez Hribarice nas je pričakal pravi vrvež, saj se nas je nabralo kar 11, ali drugače: vsi turni smučarji, kar nas je bilo ta dan v tem predelu. Pêla pod sedlom je bila še boljša kot z vrha, Velska dolina eno samo uživanje, na ravnici Velega polja pa je ostalo ravno še dovolj mokrega ledu / snega, da smo jo predrsali. Nato pa smuči na nahrbtnike in 300-metrski "suffer" proti vratcem. Olajšali smo si ga s postankom pri Vodnikovem domu, kjer sem pogrel vodo za nov liter isostarja. Takoj sem ga popil 7 dcl, kar se mi je obrestovalo, saj sem se do sedla povzpel najlažje od vseh. In potem je sledila še ena odlična smuka. Do Malega polja smo prislalomirali kar med macesni, po markirani poti je bilo treba malo popaziti na pešce, smuko pa smo zaključili pod robom Pleše. Analiza v Aljažu se je glasila: eden najlepših spomladanskih turnih smukov!