Kaninova skupina, zahodna polovica |
|
14.-15.8.2001, Visoka Rezijanska pot - Kanin - Prestreljenik 
Zvečer se zapeljeva v Bovec do prijateljev in pri njih prespiva. Vstaneva ob 4:50 in uro zatem štartava iz Žage. Potka se prvih 20 minut položno vije po orografsko levi strani Učje, tik pred žico, napeto čez sotesko, pa je odcep navzgor proti planini Baban. Že v tem, začetnem delu je potrebno pozorno gledati pod noge, saj priložnosti zaiti ne manjka (v koči sva se zvečer nasmejala "zasledovalkama", ki sta spregledali že začetek steze na ovinku kolovoza nad gostilno, potem pa sta se mučili še na melišču Žlebišče po sledovih spuščajočih se s Kolena). Sva v senci Polovnika, zato je hoja ob pogovoru zelo prijetna (da kljub temu močno švicava, se razume samo po sebi, ozračje je le preveč soparno). Kmalu zatem, ko se s kratke travnate prečke odpre pravljičen pogled na Skutnik v jutranjem soncu, prideva na idiličen, razgleden travnat pomol Na Kolenu, s kamnitim hlevčkom in tekočo vodo. Še dobrih 100 m po gozdu in stopiva na sonce na naslednjem idiličnem prizorišču, planini Ognjenk: štirje stanovi v vrsti in še lepši razgled. Po kratki malici nadaljujeva mimo stanov vodoravno desno v gozd, kjer se pot hitro začne izgubljati, vse bolj je zaraščena in slabo nadelana, pa še oznake so izredno redke, zato nama brezpotniške izkušnje pridejo zelo prav. Smer je dolgo časa proti desni, deloma tudi po dobri mulatjeri, v srednjem delu, ko gre bolj naravnost navzgor, pa steza že skoraj povsem izgine, zato le z izkušenim očesom slediva njenim obrisom. Nekaj trenutkov jo iščeva edino na majhni travnati jasi - na njenem spodnjem delu nazadnje zavijeva vodoravno desno, kjer se priključiva mulatjeri, ki se takoj zatem razcepi. Leva, ki se dviguje, pelje na planino Osredek pod Skutnikom, desna pa kmalu pripelje na spodnji rob planine Baban, kjer se za ta dan posloviva od sence. Po začetni gazi skozi koprive se skozi za silo shojeno visoko travo povzpneva do pokošenega pasu v višini stanu, pred katerim zagledava dve postavi in zato zavijeva tja. Po četrturni debati z domačinoma, zakoncema, nadaljujeva po položno vzpenjajoči se, izraziti travnati Dolini. Zaradi trave do pasu o kakšni stezi ali oznakah ni sledu (pot gre ves čas po desni strani, 10 - 20 m nad dnom doline), pomaga pa nama že omenjena pohojena trava, zapuščina četverice spuščajočih se iz prejšnjega popoldneva. Po 200 višinskih metrih se trava zniža na normalno višino, steza in oznake posledično postanejo za silo vidne, zato, kljub drugačnemu prikazu na zemljevidu, v nespremenjeni smeri nadaljujeva vse do velike kotanje pod sedlom Med Babo, kjer redke oznake (steze ni) le zavijejo desno. Podlaga se zamenja; namesto trave se kar naenkrat znajdeva na povsem skalnatem svetu, temu primerno začne sekati tudi sonce, na srečo pa je glavni vmesni cilj ture, sedlo Med Baban, že blizu. S sedelca ob V. Babi se odpre pogled na prvi delček fascinantnega kaninskega krasa. Še prečenje grobega melišča, kjer je od poti le sem in tja kakšna sled, oznake pa še redkejše (v slabi vidljivosti ga tu ni za srati), in utaboriva se na rami, 12 m nad sedlom. Tu je na razpolago tudi senca, ki pa jo zaradi zdrsa na travi plačam z globoko ureznino na levi dlani, iz katere kri teče tako močno, da moram čeznjo nalepiti največji obliž in vse skupaj z Matjaževo pomočjo poviti s povojem, ki tako prvič dočaka uporabo. Po uri počitka nadaljujeva: nad sedlom na priključek na Visoko Rezijansko pot poleg dvojezične table opozorijo gosto posejani polni trikotniki. Do Vrha Žlebi ni posebnih težav; občudujeva ogromne planike in preklinjava vročino. Že kmalu nad sedlom srečava edinega človeka na Rosojanski ta dan, Italijana, ki se je na Vrh Žlebi povzpel iz Rezije. Takoj za vrhom (ki se ga sploh ne zaveva) se prvič začne zares: do Kamna se pot ozkemu grebenu izogne po italijanski strani, označenost je sicer solidna, vendar je precej krušljivo, zagruščeno, tudi malce izpostavljeno in seveda povsem brez varoval - vse skupaj dobra enka. Na Kamnu sva od sonca oba že rahlo zadetka, zato se butneva v skalno razpoko, Matjaž tudi nekaj poje, jaz pa se samo naslonim na hladno skalo, zaprem oči in si z zemljevidom nad glavo počasi opomorem. Nadaljujeva z majicama, obešenima čez glavo. Takoj pod vrhom je na vrsti spust čez skoraj navpičen, 15 m visok kamin, v katerem je nameščeno edino varovalo celotne Rosojanske - žica, ki pa je tako tanka, da je za prijemanje komaj uporabna. Do Vrha Laške planje sledi netežavno vzpenjanje po skalovju, zgoraj pa se naju usmili oblak, ki se postavi pred sonce. Ufff! Odpre se pogled na preostalo pot, medtem ko na vrhu pritegne pozornost valjasta posoda s pokrovom na navoj, z žigom in vpisno knjigo. Do Črnega Vogla se sprehodiva, vmes škrbina Mali dol ponuja lahek sestop na Kaninske pode. Na vrhu se ustaviva le toliko, da zamenjam film in bateriji, potem pa se s precejšnjim spoštovanjem podava na "zloglasni" odsek, ki naj bi bil v resnici označena plezalna smer II. stopnje. Težave so res tolikšne, težko pa bi poti rekel plezalna smer. Ko se prav hitro pod vrhom Črnega Vogla pot namesto po navpičnem grebenu usmeri levo, na skoraj prepadno, izbočeno pobočje, tako da vidiš le nekaj metrov naprej, naju prvi pogled navzdol sicer rahlo šokira, vendar pa sva že toliko izkušena, da nadaljujeva sicer previdno, a mirno. Cik - cak po poličkah, povsod se najdejo lepi oprimki, skala je praviloma odlična. Previdnost zahteva predvsem grušč. Izpostavljeni, 20 m globoki spust je dejansko najtežje mesto ture. Naslednje pol ure se izmenjujejo prehodi po ozki grebenski rezi, plezalni deli in čarobne cvetlične preprogice. Kadar se pot umakne z grebena, je obvoz skoraj vedno po italijanski strani, ki je manj strma, čeprav mnogo globja od naše, kjer je do vznožja stene največ 100 m. Ko se končno začne vzpon proti Malemu Kaninu, je na začetku še nekaj plezarije (II), potem pa se greben hitro spremeni v široko sleme, gosto posejano z rožami. Do vrha Malega Kanina, na katerem stoji vegast žičnat križ, naju čaka še zoprn vzpon ob robu grobega melišča in kratek skalni greben. Zdaj je vrh ture res že blizu - le še sprehod čez dve plitvi sedelci z vmesno vzpetino. Zadnje pol ure oblaki občasno sedejo na Malega in na glavni vrh Kanina, ko prideva gor, pa se začne odpirati in zelo hitro se oblaki razkrojijo. Spust po grebenski zavarovani poti je dokaj zanimiv, najbolj pa naju presenetita italijanska ferata Julia, katere začetek označuje v prazno izginjajoča jeklenica, in orjaška predušna jama na začetku ploščadi Kaninskega Vršiča. Po praktično vodoravni poti čez Dolge prode se ne ženeva, zato naju Štajerec, s katerim sva bila skupaj na vrhu, pusti daleč zadaj, a nato velik del prednosti izgubi, ko spregleda odcep proti koči - svet se tam radikalno spremeni, dolga melišča zamenjajo izjemno kraško razjedeni skalni podi, na katerih so edina pomoč pri ohranjanju prave smeri dobesedno na tleh narisane oznake. Pri koči sva ob prihodu, poleg Štajerca, edina gosta, zato si naju pridejo oskrbnica in njeni pomočniki takoj ogledat. Pozneje prideta samo še Ljubljančanki (že omenjeni zasledovalki) in to je vse - 5 gostov je za čudovito okolico in lahek dostop neverjetno slab obisk. Ljudje, kaj čakate? Pri naročanju hrane pride do zanimivega nesporazuma, saj si Gorenjca pod pašto predstavljava enolončnico, dobiva pa goro špagetov (njama!), hehe. Večer zaključimo z dobro hribovsko debato ob pivcu. Zjutraj ob pol 7h že zajtrkujeva, nato za ogrevanje skočiva na hišni vrh Konjc (5 minut, II). Ko četrt čez 8. odpujsava od koče, sonce že greje, zato začne, kljub ležernemu tempu, zjutraj popita pijača prehitro iskati pot na površje. Pot do smučišča je podobna tisti čez Vrh Osojnic, torej labirint jam, plošč, škrapelj, mostičev, itd., zaradi turistov, ki množično prihajajo od zgornje postaje gondole, pa je vmes tudi nekaj žic. Na Prestreljenik prideva hitreje kot sva predvidela, žal pa so tudi oblaki kakšne štiri ure zgodnejši kot prejšnji dan. Dovolj imava tudi sopare, zato se po dvajsetih minutah podvizava navzdol in ujameva že vožnjo z gondolo ob 10. uri. Zadeva sicer ni povsem v gorniškem duhu, ampak kolena se prav gotovo ne pritožujejo...
Žaga - Visoki Kanin = 9:50 |
|
4.11.2016, Kačarjeva glava, 2034 m - Visoka glava, 2311 m - Veliki Talir, 2281 m - Mali Talir, 2178 m 
Štirje planinsko manj pomembni, pa vseeno nadvse zanimivi dvatisočaki na noro preluknjanih Kaninskih podih. Krasna babunska tura.
V petek se je obetal zadnji lep dan pred prihajajočo zimo, zato smo si hitro organizirali dopust. Hojo smo zastavili na gozdni cesti pod Gozdcem, 1070 m. Začetek vzpona zaznamuje navpična stena Velikega Škednja, v kateri smo nazaj grede opazili tudi eno (redko) nasvedrano smer. Na višini 1220 m se na levo odcepi neoznačena pot za planino Baban, okoli višine 1500 m pa oznaka opozarja na vodo. Vremenski pogoji so bili odlični in hoja nam je lepo tekla, tako da smo do ruševine stare koče prišli kar mimogrede. Četrt ure za odcepom poti proti Skalarjevi koči smo prišli vzporedno ob vrh Kačarjeve glave ter jo napadli po prvem možnem prehodu, vrh katerega smo ugotovili, da nas od vršne točke sicer loči dokaj majhna zračna razdalja, vendar čez značilen svet, ki smo ga v nadaljevanju ture še dodobra spoznali: globoke jame in škraplje, med katerimi je treba vijugati nadvse previdno.
Na Velikem Talirju se, zaradi strahu pred pastmi, nismo odločili za direktarico po ploščah južnega slemena, ampak smo se spustili čez strmi vzhodni bok in se oprijeli položne "doline" nad Malim Talirjem, v podobi velikanskih plošč, naseckanih s škrapljami raznoraznih velikosti. Šele pred Malim Talirjem se izoblikuje vodoraven, "navaden" dol brez kraških pojavov. Vršna vzpetina ponuja podoben svet kot Veliki Talir, se pravi: malo je treba povijugati, hujših ovir pa ni. Vrh je večja terasa, na južni strani preluknjana z orjaško jamo. Na žalost smo tudi na tem vrhu cviknili pred spustom po širokih ploščah naravnost proti JV. Rajši smo izbrali bolj pregledne, položne plošče na vzhodu, kamor so s sedla na severni strani Malega Talirja vodili precej na gosto postavljeni možici (verjetno označujejo prehod od Doma Petra Skalarja do jamarskega bivaka). Vseeno to še ni bilo tako slabo, saj bi lahko še vedno zavili po dolinici proti Velikemu dolu. A smo preračunali, da bo najkrajše, če se po solidno shojeni stezici vzpnemo do sedelca vrh melišča, za katerim smo si (kdo ve, po kakšni logiki) obetali lahek sprehod do markirane poti. Začetek je bil odličen, saj je vzpon krajši, kot je bilo videti od daleč, zato pa se je zalomilo za robom: po kratki prečnici smo se znašli pred nekajmetrsko navpično zaporo. No, tudi to pravzaprav ni bil kak bavbav - Grega jo je takoj napadel po strmem travnato-skalnatem prehodu, Matjaža pa sva bila spet preveč "pametna". Izbrala sva obvoz po popeskanem žlebiču levo gor, vrh katerega naju je, žal, pričakal še večji zajeb: labirint velikanskih jam. Soimenjak je bluzenje presekal tako, da je takoj tam splezal čez pregrado, mene pa je trma gnala naprej gor po divje škrapljasti terasi (kar je, kot so nakazovali možici, tudi nadaljevanje jamarskega prehoda). Šele po dodatnih 40 višincih sem pred orjaško jamo našel skrito polico, ki me je povedla v lažji svet na desni. No, tudi spust po označeni poti je bil vse prej kot lahkotno pešačenje, saj smo na škrapljastih ploščah markacije večkrat izgubili. Vse skupaj nas je malenkost razbesnelo, zato so bili trije bonus vzpončki pod Gnilima glavama deležni oznak, ki niso za javnost, hehhe. Norega kraškega sveta smo se znebili šele ob priključku na jutranjo stezo. Turo naj bi zaključili za obloženo mizo v B'cu, vendar so bile, zaradi mrtve sezone, čisto vse gostilne zaprte. Naš denar je zato pobral kranjskogorski Kotnik, kjer sta naše brbončice osrečila pica Antiskleroza in nefiltrirani Union. |
|
23.9.2018, Mali Škedenj, 2112 m - Prestreljenik, 2499 m - Glave nad Grabnom, 2268 m - Mala Gnila glava, 2086 m 
Krasen sprehod po ostankih mulovodske poti, speljane od ruševine stare koče proti SV. Smer sem zamenjal šele, ko se prikaže zanimiva razpoka; po njej do spodnje postaje sedežnice Graben. Sledile so osvojitve Malega Škednja in Prestreljenika. Grdi Vršič je odnesla megla, nakopičena na njegovi severni strani, odvrnila pa me je tudi od "Družinske ferate", ki pelje do Okna. V zameno sem skočil na Glave nad Grabnom, čemur je sledila slabo premišljena odločitev za prečenje (beri: bonus 140 višincev) do Skalarjevega doma. Nadaljevanje spusta je potekalo po megli, vendar se je niže toliko odprlo, da sem zavil še na Malo Gnilo glavo. Pod višino 1900 m je bila vidljivost spet v redu, zato pa je občasno pršilo. Pod črto: nepričakovano dobro vreme. |
|
30.9.2018, Ovčji vršič, 2282 m - Grdi Vršič, 2340 m - Okno - Vrh Osojnic, 2371 m - Velika Gnila glava, 2114 m 
Ker sem hotel končno priti do žiga zadnje obvezne točke Razširjene SPP, Prestreljenika, ki mi je manjkal že "žnj" let, sem štartal z gondolo, kajti TIC Bovec, kjer bloody žig imajo, v tem času odprejo šele ob 9h. Tura: postaja D - Ovčji Vršič - Grdi Vršič - Družinska ferata - Okno - Vrh Osojnic - Velika Gnila glava - postaja B. Kljub temu, da je bila tura "skoraj samo spust", sem do postaje B komaj uspel priti do 16h, ko odpelje zadnja vožnja v dolino. |
|
5.7.2020, Veliki Babanski Škedenj, 2121 m - Glava nad Jezerci, 2044 m 
Najprej zanimivo speljana mulatjera Gozdec - pl. Baban, nato vse bolj izginjajoča travniška steza proti Škednjema. Pot ponovno postane boljše sledljiva v kamnitem svetu pod Malim Babanskim Škednjem, katerega stena me je navdušila s senco. Grobo melišče, boljše: skališče, proti levi preči dobro vidna mulatjera, ki se nadaljuje po udobni polici proti južnemu pobočju Velikega Babanskega Škednja. Kot pričajo številni možici, posejani navzgor do vršne točke, je po novem to glavna dostopna smer, kar ni čudno, saj je lažja, krajša in orientacijsko enostavnejša od tiste pod severno steno. Spustil sem se po "stari" varianti, se pravi po zahodnem grebenu ter desno dol po strmem travnato-pečevnatem pobočju, prek katerega je v spustu precej težko najti normalen prehod. Morda še bolj zaguljen je nori kraški labirint pred sosednjo Glavo nad Jezerci (mimogrede, vrh sem opazil šele iz vznožja VBŠ), ki sem ga verjetno ne najbolj posrečeno napadel kar po najkrajši poti. Ravno nasprotno se je izkazal JV greben, ki je presenetljivo lahek; to je daleč najlažja najlažja pristopna smer. Ko sem bil v vzhodnem vznožju VBŠ že prepričan, da sem iz vseh težav, sem spet debelo zazijal, kajti še enkrat sem se znašel nad odrezano stopnjo, kjer mi ni bilo jasno, kako - če sploh - naj pridem dol. Podobno kot pod grebenom VBŠ mi je tudi tu uspelo s potrpežljivostjo starega, izkušenega stezosledca (kašelj). Pri ruševinah sem končno spet stal na mulatjeri, kar pa še ne pomeni, da je zapletov tam konec. Kakšne četrt ure je res šlo gladko, bil sem že v povsem travnatem svetu, ko je pot nenadoma izpuhtela. Edino vidno znamenje je bil možic na travnatem, 70 m više ležečem sedlu ... Za njim še en majhen dolec, potem pa končno spust do označene poti nad ruševino stare koče. Ergo, v slabi vidljivosti in brez GPS-ja je ta pot daleč od enostavne. |
|
20.10.2024, Velika Baba, 2160 m 
Prvič v Reziji. |