Kaninova skupina, vzhodna polovica |
|
10.8.2004,  Lopa, 2406 m - Konjske police, 2297 m - Grdi vršič, 2327 m
V lepem vremenu je najtežja orientacijska zanka ture najti začetek poti 636 na prelazu V Žlebeh (Sella Nevea): nad ovinkom krožne ceste okoli hotelov je majhna trattoria, pred (nad) katero na travniku stoji bela tabla... "Ogrevalna" pot 636 nas je navdušila, saj je speljana izredno lepo, vzponi se menjavajo s počivalnimi ravninicami, pa še podlaga je zelo ravna, tako da se noge ne mučijo. Na razcepu 636/637, kjer smo zapustili senco, smo zavili desno proti Prevali in sledili mulatjeri skoraj do vpadnice škrbine med Lopo in Vršiči pod Lopo. Čez prostrane pode se je proti škrbini na vzhodni strani Lope seveda možno napotiti naravnost z razpotja, vendar smo 100 m višine raje pridobili še po udobni poti. S 1950 m smo jo končno ubrali proti Lopi, na melišču pod steno stopili na stezo (pripelje vse od Prevale) in se čez vmesna položna snežišča sprehodili do škrbine v mejnem grebenu. Vršno zgradbo Lope naskočiš 15 m pred škrbino, kjer splezaš čez kratek žleb/prag (I-II) in čez gruščnat presledek prideš v kratek žleb (I-II), po katerem lahko splezaš naravnost do vrha ali pa na sredi zaviješ na polico, kjer se potem izmišljuješ med nekaj prehodi na 3 m višjo teraso. Sledi sprehod čez "vrtnarijo" do preteče strmine, ki se, enako kot uvod nad škrbino, izkaže z lepimi prehodi. Po začetnem kratkem skoku na levi (II) te do vrha travnate strmali popeljejo udobne poličke. Položni skalnati greben nato v nekaj minutah pripelje na prostrani vrh. Krasen in relativno lahek pristop! Po počasnem "foto-spustu" nazaj na škrbino smo, sledeč shojeni potki, prečili pod vrhom Konjskih polic do grobega melišča, kjer se je odprl prvi prehod na greben. Po razbitem pečevju (I) gor in desno do najvišje točke. Grebenski sprehod do Grdega vršiča se je začel v družbi radovednih ovac. Do sedla ("luknja za bivak") ni nobenih težav, med vzponom na prvi vrh Grdega vršiča pa moraš sem in tja uporabljati tudi roke (I, lahko). Najvišji je zadnji vrh, pred katerim leži globoka škrbina. Prehod je prvič na turi malce bolj zračen, plezalske težave pa so kratke in ne pretirane (do II). Vrnili smo se po smeri vzpona. Čudovita in nenaporna tura, okusno začinjena z zmerno težkimi "plezalnimi" mesti. In seveda rože, rože, rože! |
|
19.10.2005, Jelenk, 2050 m - Pri Banderi, 2055 m - Hudi Vršič, 2344 m 
Relativno kratka in lahka brezpotna tura, opisana v Habjanovih Manj znanih poteh. Po glavnem grebenu bi jo veljalo podaljšati na Črnelsko špico (kar pa bi jo naredilo tudi precej težjo). Pripeljala sva se do višine 1170 m, dve-tri minute pred majhnim obračališčem na koncu, na katerem majhna smerna tablica usmeri desno, na skoraj vodoravno stezo do planine Krnice. Do nje je bilo vsega deset minut, zato ne bi bilo nič narobe, če bi s hojo začela že pri postaji B. Slabih deset minut nad planino sva zapustila označeno pot in po slabo vidni stezici dosegla ne preveč dobro ohranjeno mulatjero, ki popelje čez dobro vidno strmo gredino na desni. Po dveh minutah spusta sva na odprtem svetu takoj zavila navzgor, v strmo travnato dolino med Vratnim vrhom in Plešivcem. Čez čas sva naletela na mulatjero, ki naju je lepo povedla prek nekaj skalnih stopenj. Zapustila sva jo v nekakšnem kotanjastem zatrepu in se povzpela levo, proti bližnjemu sedlu med Vratnim vrhom in Jelenkom. Oba sta od tu brez težav dostopna v največ 10 minutah. Na sedlu med Jelenkom in vrhom Pri banderi sem bolj zaradi radovednosti pogledal na mulatjero, ki poteka nekaj metrov pod robom navpične zahodne stene, in takoj me je navdušila. Vmes sva z nje seveda zavila tudi na Bandero. S sedla na koncu grebena, čez katerega poteka tudi označena pot Prevala - Rombon, sva se usmerila proti stiku razgibanega stranskega grebena na desni in pobočja Grdega vršiča. Na drugi strani je sledila položna prečnica proti Hudemu vršiču, kratek vzpon čez gladke trave in že je bil tu vrh. Nazaj grede sva se po glavnem grebenu sprehodila še do vzhodnega vrha Grdega vršiča. Malce izpostavljene poličke pred "sedlom" je moč tudi obvoziti 30 m niže po travah, izpostavljeno škrbinico pa lahko preskočiš ali obplezaš po italijanski strani (I-II). Z Grdega vršiča sva se vrnila nazaj čez škrbinico, sestopila po lahko prehodnem, relativno položnem pobočju nad prej omenjenim stranskim grebenom (to je najlažji pristop na mejni greben!) in nadaljevala po stezi, ki se spušča pod steno Bandere - Jelenka - Vratnega vrha. Odcepa z označene poti sicer ni, vendar večjih dvomov tudi ne; spustiš se po dolinici v vznožju sten in steza se pokaže prav hitro. Sledenje zahteva več pozornosti le v travah v spodnjem delu, kjer se steza nazadnje priključi na "jutranjo" mulatjero. Ker je bilo sredi tedna, cel dan nisva srečala, pravzaprav niti videla žive duše, idilo so motili le bagri in helikopter pri gradnji povezave med našim in italijanskim smučiščem. |
|
13.10.2018, Veliki vrh nad B'cem, 2208 m 
Aleluja, zadnji žig Razširjene Slovenske planinske poti. Kluže - Veliki Dolič - Veliki vrh ("Rombon") - pl. Goričica - Visna - kolo: Kluže.
Nekaj minut po izhodu iz gozda je levo od poti pomol, ki ga je zelo priporočljivo obiskati, saj se z njega lahko odlično orientiramo za vzpon skozi Veliki Dolič. Označeno pot sem sicer izkoristil do konca (dodatnih 60 višincev) ter v dolino zavil šele v vznožju levega (zahodnega) od dveh grebenov, ki jo oklepata. Od vojaških poti praktično ni več nobenih sledi, zato je hoja, čeprav je svet načeloma enostavno prehoden, naporna in počasna. V širokem travnatem žlebu so mi izjemoma pomagali ostanki gredic stare mulatjere, ki pa sem jih sredi pobočja zapustil, pičilo me je namreč zaviti desno, kjer vabi prehod čez sredinski greben. Nameraval sem nadaljevati po njem, a me je namesto tega položno v desno povedel neporaščen prehod, ki pa se je čez nekaj minut začel zapirati. Na srečo so se prehodi med stenico in rušnato plantažo lepo odpirali, tako da sem začuda brez težav izstopil v dno, pokrito z velikimi skalami in balvani. Više ni več težav, saj je med ruševjem na voljo veliko travnatih prehodov. Ubral sem jo skozi kratek, strm travnat žlebič. Nad njim tehničnih težav ni več, dolina je široka in položna. Veliki vrh med približevanjem zatrepu doline ne izgleda pretirano impresiven, kar pa lepo nadomestita oba stranska grebena; levo Ubljek z dolgo steno, desno Rob s travnatimi vesinami. Melišče na koncu ni sipko, zato prav tako ni naporno. Na prve, omembe vredne ostanke vojaških poti sem stopil šele na prehodu čez prvi stenski pas. Z orientacijo ni nobenih težav, saj je to edini, več kot očiten prehod. Na široki, nagnjeni travnati gredini nad njim zaviješ desno (levo dol se kaže lahek pristop na Ubljek) in z le rahlim vzponom prečiš skoraj povsem do grebena nad Možnico. Travnata gredina bi bila enostavno prehodna - če me ne bi stopnica stare poti vodila tik nad steno. Kar samo po sebi ne bi bilo nič posebnega, če je ne bi na nekaj mestih sekali gruščati jeziki. Zato je v prvi polovici gredine skoraj boljše hoditi malo više, khe, khe. Tik pred grebenom povedejo navzgor kratke serpentinice ostankov poti, zatem se naklon omili, končni prehod čez vršno stensko stopnjico, ki od daleč ni jasen, pa se izkaže za lahkega, saj se na vršnem grebenčku priključiš označeni poti s Prevale. |