Gubno, 2404 m

24.9.2005 Končno spet sonce. Sredi dopoldneva sem se zapodil iz Vrat mimo Bivaka IV proti robu Kriške stene, že pred njim zavil desno in brez težav dosegel vrh Gubna. Spust sem zastavil v smeri proti Dovškemu Gamsovcu, tako da sem okusil ščepec oprijemljivejšega brezpotja. Po vršni planotici vijugaš mimo globokih kraških razpok, grebena pa se na koncu komaj dotakneš. Nič pretresljivega, vendar se je prileglo. 21.-22.4.2007 Amaterji, ki ne poznajo drugega kot kakšnih pet, šest tur, so me pregovorili v n-to ponovitev Stenarja. Vseeno pa me ni začudilo, ko sem se v soboto popoldne na parkirišču v Vratih znašel sam. Pih! Ampak navsezadnje se je samoten, hiter vzpon do bivaka kar prilegel. Zjutraj sem stopil iz piksne točno v trenutku, ko je izza obzorja pokukal rožnati rob sonca. Za zajtrk sem se ležerno povzpel na bivakov hišni vrh Gubno. V enakem slogu sem odsmučal z njega in se povzpel na sosednji Križ. Z njegovega vrha sem lahko čez nekaj minut opazoval svojo nesojeno družbo med utrujenim pikanjem čez Stenarjevo gredino. Moj naslednji cilj je bil spust proti Pogačnikovemu domu. Ker prehoda s Križa na Kriške pode nisem poznal, sem si možnosti ogledal z vrha (in tudi že prej z Bovških vratic). Kaže, da so vsaj trije: z Bovških vratic se je kazal poševen spust proti levi nad Zgornjim Kriškim jezerom, levo od vrha se ponuja najstrmejša smer, vendar je bila ena od povezav že kopna, zato sem se odločil za srednjo možnost - z mesta, kjer sem pred vršno skalno glavo pustil smuči, sem se spustil po širokem lijaku, ki se zaključi z vodoravnim pomolom. Ključ navidezne slepe ulice predstavlja strm (50°) kaminast žlebič, ki sem ga bil opazil izpod vrha. Ker se mi je zdel spodaj preozek, sem čezenj sestopil peš, vendar bi šlo zlahka tudi s smučmi, saj je bil sneg mehak. Pod njim sem 10 m predrsel skozi kratko ozko grapico in znašel sem se na širokem odprtem snežišču. Po širokem koritastem dolu bi lahko odsmučal naravnost navzdol do Srednjega Kriškega jezera pod Pogačnikovim domom, ker pa sem se bal "cvrtja" skozi Sovatno, ki je bilo še pred menoj, sem se raje odločil za leno prečenje do plaže na Dovškem Pihavcu in med čakanjem na "amaterje" prihranil nekaj moči... Spust skozi Sovatno me je pozitivno presenetil. Vročina sploh ni bila nič posebnega, pa tudi mehki sneg je bil neverjetno lepo smučljiv. Kopni skok sredi doline (tam, kjer je drugače največja strmina) smo zlahka obšli po desni, z vsega 10-metrskim pešačenjem čez kopnino. Spodnji del Sovatne je na desni strani premogel ravno še dovolj zasnežen jezik, da smo povsem brez težav prismučali do začetka prečnice k Bivaku pod Luknjo. No, na le-tej pa brez dveh kopnih presledkov vendarle ni šlo. Pod Steno smo prismučali do višine 1130 m.