Njegovo polno ime je Josif Visarionovič Džugašvili Stalin. Bil je sovjetski politik in državnik. V mladosti se je učil za duhovnika, a je bil iz semenišča izključen zaradi podpiranja idej socialdemokratske delavske stranke. Že pred oktobrsko revolucijo je imel pomembno mesto v boljševistični stranki Rusije. Sodeloval je v oktobrski revoluciji. Po Leninovi smrti si je v stranki zagotovil najvišji položaj in postal predsednik Sovjetske zveze z diktatorsko oblastjo.

Nasilno je uvajal kolektivizacijo v kmetijstvu, s petletnimi gospodarskimi načrti je uspel iz zaostale države ustvariti moderno industrijsko državo, vendar ne brez človeških žrtev. V tridesetih letih je Sovjetsko zvezo spremenil v totalitarno državo. V letih od 1936 do 1938 je obračunal z vsemi svojimi nasprotniki - resničnimi ali namišljenimi. Z zrežiranimi sodni procesi se je znebil najsposobnejših vojaških osebnosti v državi. To vsekakor ni bila dobra napoved ob začetku napada na Sovjetsko zvezo. Veliko ljudi je bilo obsojenih na smrt, poslanih v ječe in koncentracijska taborišča, predvsem v Sibirijo. Leta 1939 je sklenil sporazum o nenapadanju z nacistično Nemčijo.

Na začetku vojne je uspel Sovjetski zvezi pridobiti nekaj ozemlja: del Poljske, baltiške države, del Finske in Romunije. Večino tega ozemlja je Sovjetska zveza po vojni obdržala. 22. junija 1941 je Hitler z napadom na Sovjetsko zvezo odpovedal pogodbo o nenapadanju. Med vojno proti Nemčiji je Stalin mobiliziral vse sile za obrambo države. Na konferencah z zavezniki je Sovjetski zvezi zagotovil pomembno vlogo za povojno obdobje. Poleg izjemno pomembne vloge Stalina pri porazu nacizma, pa moramo poudariti še temnejšo stran njegovega diktatorskega vladanja.

Po vojni je zaostroval t.i. hladno vojno, tekmoval je v jedrski oborožitvi z ZDA, vmešaval se je v politične razmere vzhodnoevropskih in drugih držav po svetu. Po nekaterih podatkih naj bi bil s svojo trdo, nasilno in neusmiljeno politiko kriv za okoli 20 milijonov človeških žrtev. Umrl je leta 1953. Po smrti so v Sovjetski zvezi kmalu začeli ostro kritizirati njegov kult osebnosti. Glavno vlogo pri tem je imel Nikita Hruščov.