Učenci sedmih razredov in učitelji spremljevalci smo preživeli čudovit naravoslovni teden v Rakovem Škocjanu. Bili smo gostje doma Rak.

Vsi smo nestrpno pričakovali odhod v Rakov Škocjan. Izpred šole v Zavrču smo odšli nekaj minut čez osmo uro zjutraj. Zraven nas so počakali starši in razredničarka ter nam dali še zadnja navodila. Vsi smo jih bolj ali manj preslišali, ker smo že bili nestrpni in polni pričakovanj, kaj vse nas še čaka. Pot nas je vodila skozi najstarejše mesto Ptuj proti avtocesti v bližini Slovenske Bistrice. Vozili smo se štiri ure in pol. Vožnja sem nam je zdela zelo dolga, a hkrati zanimiva. Ko smo končno prišli, so nas delavci doma Rak prav prisrčno sprejeli. Povedali so nam pravila in urnik za cel teden, katerega smo tudi lahko videli na panoju. Ker smo bili izčrpani od vožnje, so nas delavci po pogovoru pospremili na kosilo. Polni nove energije in pričakovanj smo si za začetek ogledali Cerkniško jezero, ki je imelo za vsakega izmed nas poseben čar. Jezero je znano po tem, da je presihajoče. V času našega obiska je bila voda visoka in uživali smo ob pogledu nanj. Vodnik nam je povedal legendo o tem jezeru in nekaj o okoliških hribih, ki smo jih tudi sami občudovali. Zvečer smo imeli nočni pohod ob polni luni brez svetilk, zato so nam srca zelo razbijala in naši obrazi so bili bledi kot luna. Pokrajina Kras ima zraven Cerkniškega jezera še mnogo zanimivosti. Med njimi so tudi Zelške jame, ki smo si jih ogledali. Skoz nje teče bistra voda, da bi jo kar najraje s sabo vzeli, ker je tako čista. Ker smo imeli srečo, smo lahko videli netopirja. V jamah je bilo zelo temno, zato smo se kar stiskali en zraven drugega. Hodili smo drug za drugim in v rokah držali svetilke. Na urniku smo imeli tudi ure orientacije v naravi, o kateri nas je učitelj dobro poučil, saj smo v petek imeli orientacijski tek, kjer smo po skupinah tekmovali. Dobili smo kompase in karte in s pomočjo njih iskali točke, ki so bile na različnih mestih. Ker smo bili na Krasu, smo se učili tudi o kraških pojavih in oblikah. V Rakovem Škocjanu raste jelka, ki ima premer pet metrov. Preizkusili smo se v lokostrelstvu. To je bil za nas pravi dogodek, saj smo se vsi prvič srečali z lokom. Ker smo bili vsi začetniki, smo se najprej naučili teorijo, šele potem smo vzeli loke in začeli streljati. Čeprav smo streljali prvič, smo dosegali izjemne rezultate, na katere smo bili zelo ponosni. Vsi smo se najbolj veselili vožnje s kanuji in dočakali smo jo. Polni energije smo veslali po reki Rak in tudi v vodi kdaj obtičali, saj smo veslali prvič in nismo imeli izkušenj. Ker smo vsi navdušeni športniki, smo tudi plezali ter se po vrvi spuščali navzdol. Ko si priplezal do vrha in si se razgledal naokoli, je srce močno bilo, a ko si se spustil po vrvi navzdol, je bil pravi užitek, ki ga ne moreš pozabiti. V Rakovem Škocjanu rastejo podobna drevesa v Halozah, zato jih je bilo zanimivo spoznavati. Počutili smo se kot nekakšni gozdni detektivi. Vsa ta prelepa narava nudi tudi dom rjavim medvedom.

 
Pred domom Rak. Foto: Samo Udrih, februar 2009

Na našo žalost jih nismo videli, čeprav smo si jih močno želeli. Našo željo pa so zadovoljile medvedove stopinje, ki so bile v novo zapadlem snegu še posebej vidne. Ker nam to ni dalo miru, smo sledili stopinjam, ki so nas vodile mimo dreves, na katerih so tudi pustili sledi. Večere smo preživljali zelo zabavno v jedilnici doma Rak. Imeli smo socialne igre, ob katerih smo se do srca nasmejali in tudi sodelovali, seveda pa ni šlo brez glasbe in plesa, zato smo si priredili disko. Dnevi so tako hitro bežali, da se tega sploh nismo zavedali. Prišel je čas slovesa, vrnitve. Domov smo se vrnili polni novih izkušenj, znanja in lepih trenutkov, ki nam bodo za vedno ostali v spominu.

Valentina Križnjak, 7.b 2008/2009

Na jasi pred povratkom s pohoda do Unške koliševke. Foto: Samo Udrih, februar 2009