Zgodovinski
krožek OŠ Cirkulane, podružnica Zavrč se je tudi letos odločil
sodelovati pri raziskovalni nalogi, tokrat nalogi Bivanjske razmere naših
prednikov. Naslov se nam je zdel zanimiv in hkrati tudi poučen, zato smo
se naloge hitro in marljivo lotili. Čeprav nas je krožkarjev, v
primerjavi z lanskim letom, letos bolj malo, smo morali pohiteti in združiti
misli in moči, da smo lahko sestavili vprašanja, s katerimi bi naše
prijazne, domače ljudi povprašali
o rojstni hiši, starosti hiše in podobno. Zato so vprašanja in
besede kar polzele na list in kot bi mignil, je bil vprašalnik nared. Še
v tisk in v nekaj dneh smo že obiskali prijazne domačine, ki so nas kar
zasipali s polno vrečo podatkov. Zadovoljni in hvaležni tem ljudem smo
se temeljito lotili pregleda in opisovanja. Tu bi dodala, da je bilo
nekoč življenje kljub trdemu in sila napornemu delu vseeno družabno in
veselo. Sklenili smo, da našo nalogo popestrimo s fotografijami, skicami
in risbami, ki so jih z velikim veseljem ustvarjali naši učenci 5.
razreda. Te čudovite risbe našo nalogo obarvajo, popestrijo in naredijo
še zanimivejšo. Tudi na nekdanjega domačina Zavrča, pisatelja Adija Žunca
in njegovo knjigo "Otroštvo v Halozah" nismo pozabili. Kako
prijazno in resnično je naše kraje opisal in orisal v zgodbi "Lep
je ta haloški svet". In kako je pravzaprav nekoč bilo, vam bomo
razkrili v nadaljevanju.
Lep je ta haloški svet
Moj
rojstni kraj je Turški Vrh. Ime je dobil po »Turški babici« in je eden
izmed številnih krajev, razmetanih po haloških
bregačah na območju obmejne občine Zavrč. Redke hiše so
raztresene po strmih bregeh, kakor da jih je kak berač izgubil iz
raztrgane malhe. Ponekod ima sosed do soseda tudi pol ure in več hoda.
Novejše hiše so že postavljene nekoliko niže pod breg in sezidane iz
opeke ter pokrite z azbestnimi ploščami. Nekatere so prav skazile ta
prelepi razgibani svet in potisnile v ozadje stare cimprane ali iz ilovice
zbutane in s slamo pokrite hiše. Tiste redke, ki so še ostale, žal,
propadajo, če že niso propadle. Vmes so številni vinogradi, pod njimi
sadovnjaki in še niže travniki in pašniki, tu in tam kakšna njiva,
povsod pa manjši gozdovi. Med starejšimi Haložani še zmeraj živi
uganka, in če jih obiščeš, ti jo tudi postavijo:»Kaj je to? Luknjica
pri luknjici pa vodo drži?« To je slamnata streha. Domačini se radi
spominjajo takšnih streh. Danes je zelo malo ljudi, ki bi znali
pripraviti »škopano« slamo. Pravijo, da jih je še največ v Hrvaškem
Zagorju. Morda je prav to razlog, da v Halozah izginjajo hiše s
slamnatimi strehami. Tudi dedkova hiša v Turškem Vrhu,kjer sem prvič
pogledal v svet in se je začelo moje otroštvo, je bila s slamo krita, a
je, žal, danes ni več. V njej smo gostovali le dve leti in dedek je bil
prav srečen, ko smo se preselili v daljni Gorenski Vrh. Že takrat se je
pokazalo, da stari in mladi ne sodijo skupaj. Tudi tiste, samo naše
gorenjske hiše v Gorenjskem Vrhu že dolgo ni več. Tu je bil samo naš
neokrnjeni svet. Otroci smo od zgodnje pomladi do pozne jeseni jemali
naravi, kar nam je ponujala: jagode in zgodnje divje češnje, pa maline
in robide, potem redka jabolka, slive in hruške, lešnike in orehe. Vse
to je bil naš jedilnik. Jeseni smo bili kakor škorci, največkrat v državnih
vinogradih. Tu smo bili srečni, čeprav nas je obdajala samota in
razjedala revščina. Očitno se tega še zavedali nismo, saj nismo
poznali razkošja in tudi nikogar ni bilo, ki bi nam lahko o njem kaj več
povedal. Revščina nas je naučila potrpežljivosti in skromnosti in
seveda tega, da se lahko preživi le od dela. In če k temu dodaš še
nekaj znanja, po katero je bilo treba po končani osnovni šoli v mesto, je to življenje
še veliko lepše in bogatejše. Vse do šestdesetih let je bilo živeti v
tem delu haloškega sveta tako, kakor bi se vozili po velikem jezeru v čolnu
brez vesel. Pravijo, da tudi danes ni veliko boljše.!? Če bi radi
vedeli, kje je ta prelepi svet, ki je, žal, danes še zmeraj med zaostalimi
slovenskimi pokrajinami, ga boste zaman iskali na zemljevidu slovenske države,
saj je premajhen in očitno še zmeraj nepomemben, da bi ga vsem kazali. A
če boste vendarle vztrajni, ga boste zagotovo našli, če ne drugače, ob
pomoči prijaznih domačinov. Naselje Zavrč vas pozdravi z nekaj hišami,
starimi sto in več let. Tu je bila do poznih sedemdesetih let pošta in
ob njej znana Murkovičeva gostilna, v kateri so se ob nedeljah zbirali
domači dečki in oni iz bližnjih hrvaških vasi. Takšna srečanja so se
navadno končala s pretepom. V bližini je bila še znana Barličeva
gostilna. V obeh so bili med tednom gostje večji del potniki avtobusov,
ki so vozili na progi Zagreb-Varaždin-Ptuj-Maribor in nasprotno. Prav v
Zavrču so avtobusi postali nekoliko dlje, da so šoferji pomalicali.
Tukaj je šele začetek naselja Zavrč, ki je bilo v preteklosti in je še
danes zadnje slovensko naselje. Osrednji del Zavrča je na 230 metrih
nadmorske višine in leži na vzpetini ob cerkvici svetega Miklavža. Tik
ob njej je danes že povsem dotrajana in zapuščena stavba, v kateri je s
številno družino več let prebival znani in spoštovani cerkveni
organist Peter. Tu je bila tudi šolska učilnica, v njej smo imeli do poznih
petdesetih let tudi verouk. V bližini je danes le še podrtija več kot
sto let stari osnovne šole. Ta se je prve dni marce 1996 začela podirati
in so jo potem dokončno podrli in v neposredni bližini pričeli zidati novi
hram učenosti za mlade Završance. Ti so si to zagotovo zaslužili. 
Odlomek iz knjige Otroštvo v Halozah,
avtorja Adija Žunca
|