Bivanjske
razmere moje družine
Moj dedek se je rodil leta 1942, to je bilo, ko je po naših tleh,
takratnih jugoslovanskih tleh, divjala 2. svetovna vojna.Svoje življenje
je poleg službe preživljal tudi doma, na kmetiji,ki še danes stoji v
Drenovcu 2. in v njej živim tudi jaz.
Naša hiša je bila zgrajena leta 1911, točnega datuma ne vem.Zgradili so
jo Nemci. Ker pa sta bila dedkova starša viničarja, sta jo potem
dobila zastonj.
Vendar hiša ni vse življenje ostala takšna, kot je bila tistega leta. V
sedemdesetih letih so jo začeli dograjevati in prenavljati. Dogradili so
dve spalnici in eno otroško sobo.Prav tako so prenovili okna, streho,
fasado. Uredili so kopalnico in stranišče, katerih dveh še takrat mnogi
niso imeli.
In kako je bilo nekoč? Pripovedovali so mi, da so pred mnogimi leti imeli
tako imenovan »poljski wc«, torej leseno stranišče na
prostem.Kopalnice še v začetku 20.stoletja niso imeli.Iz dolin so si v
vedrih nosili vodo in jo vlivali v »lavorje«.Z njo so se tudi umili.
Elektrika je v naše kraje prišla šele leta 1953.Do takrat so si svetili
z raznimi svečami in s petrolejem.
Nekoč je naša hiša imela črno kuhinjo in to na mestu, kjer imamo
dandanes kopalnico.Kuhali so na štedilniku na drva, drva pa so dobivali
iz gozda.Posoda je bila v tisti časih iz gline.To so bili lonci,
aluminijasti krožniki, ponekod pa so jedli samo iz ene sklede.Pribor je
bil iz aluminija in lesa. Jedli so predvsem stročnice (fižol,
grah),žgance, zelenjavo, zelje, le redko meso, predvsem ob velikih
praznikih.To so bili božič, velika noč in drugi prazniki.
Spali so na posteljah, na blazinah polnjenih s slamo…Poleg šole so
morali opravljati tudi razna dela na kmetiji: pasti krave, škropiti
vinograd, hraniti piščance, svinje, delati na polju…
Okrog leta 1970 smo dobili tudi prvo televizijo, leta 1965 prvi radio,
pralni stroj leta 1971, tudi prvi štedilnik na elektriko.
Starih stvari iz tistih let ni več.Nobena se ni ohranila.Po prenovi in
prizidku leta 1970 se niso več ohranile.Iz leta v leto je bilo več
novih, ki jih tudi mi nismo zamudili.
Še danes živimo v njej, saj je trdna, varna, prenovljena, stoji na
trdnih temeljih. Ni več stare,črne kuhinje. Vse je novo. In v zadnjih letih smo že
dobili telefon, boljše cestne povezave, manjka nam samo še mestni
vodovod, ki naj bi že kmalu prišel, že v tem letu.
Hiša je stara okrog 90 let.Vesela sem, da živim v njej.
Zapisala: Aleksandra Hrženjak
Bivanjske
razmere mojega očeta
Hiša je stara
55 let.Imeli so krušno peč, štedilnike in raznovrstne litoželezne »gusnate«
peči za ogrevanje.V tej hiši so že napeljali elektriko, ki so jo
priklopili s konzolo (štender).To je bil enofazni priklop.V sobi so nad
posteljo, v kotu, viseli slika Angela varuha, velik križ, slika srca
Jezusovega in Marijinega. Bili so tudi drugi razni nabožni kipci. V sobah
ni bilo veliko pohištva. V največjem prostoru so imeli mizo, dve klopi,
tri »štokrle«, zakonsko posteljo in dve klopi okrog krušne peči.Če
je bilo veliko otrok, so ti spali v pletenih korpah. V kuhinji so imeli
manjšo mizo, s klopjo in 2-3 »štokrle«, štedilnik na trda goriva.
Imeli so kredenco, kjer je bila shranjena posoda, ki je bila takrat
že emajlirana , nekaj je bilo že »gusnate« in lončene posode. Krožniki
so bili tudi že keramični, vendar so se uporabljali za večje
praznike.Pili in jedli so predvsem iz lončenih posod in lončkov.Steklene
kozarce pa so prav tako uporabljali ob večjih praznikih.Za krušno peč
so bili posebni pripomočki(lopar, grebljica).Prekla-deski podobna oblika
in pa »valar« za testo so bili nepogrešljivi pripomočki za predelavo
testa.Pribor je bil iz aluminija(žlice, noži, vilice), »kuhle« pa so
bile iz lesa. Najpomembnejša fotografija je bila poročna fotografija in
nabožne slike. Redkeje in za večje praznike so se pa
fotografirali.Novoletno jelko so okrasili z orehi, ovitimi v srebrni
papir, storži, »keksi«, bonboni.Le redko si našel kakšen steklen
okrasek. Za vsako hišo pa so bile značilne jaslice. Okraševali so tudi s
krep papirjem. Za higieno so skrbeli vsak dan. Umivali so se v »lavoru«.
Perilo so prali v »lavoru« in škafu, pozimi so ga sušili nad pečjo
poleti pa na prostem. Stranišče je bilo zunaj
»na štrbunk«.
Zapisala:
Blaženka Gavez
Kokot
Slavko, Korenjak 4 a, Zavrč
V otroštvu sem živel v Korenjaku
5.To je bilo približno pred štiridesetimi leti.Naša hiša je bila
zgrajena iz kamenja in blata.Zidovi so bili široki celo do enega
metra.Vzidana so bila zelo majhna okna, da se pozimi ni izgubljala
toplota.Stropovi so bili iz lesenih tramov, mednje je bila natlačena
slama in mah, ki sta služila za izolacijo.Na obeh straneh tramov pa so
bile nabite deske.Hiša je bila pokrita s slamo.Imela je pet sob:
»Priklet« (hodnik; v njem so bila vedra, v katerih so nosili vodo;tam je
bilo tudi nekaj slik in obešalnikov);
»Hiša« (velika soba; namen, uporaba kot današnja dnevna soba in
jedilnica; v njej je bila velika krušna peč, okrog katere so bile klopi,
tam je bila tudi velika miza s stoli, tri postelje in omara;vso pohištvo
je bilo izdelano ročno);
»Hiška« (manjša soba,v njej smo spali otroci-dva na eni postelji,
postelji sta bili dve, tam so bila tudi »žrva«-ročni mlin, v tej sobi
ni bilo poda, ampak je bila samo stlačena zemlja);
»Kuhja« (kuhinja; v njej je bila krušna peč, pred njo je bil »kumen«
z »bikom«-pod »kumenom« so bila drva, v biku pa se je kuhalo žganje,
tla so bila tlakovana z opeko).
V hiši ni bilo dosti okrasnih predmetov, saj ni bilo denarja zanje,
skrbeli pa smo za svojo krščansko vero , zato smo imeli nekaj slik, na
katerih so bile svete podobe.V kotu, ki ga je opazil vsak, pa je bil sv.
križ.
Seno smo spravljali na vrh »štale« (hleva),poljske pridelke
(krompir,korenje,peso…) pa v klet, ki je bila pod »hiško«.V tej kleti
so bile tudi lesene kadi, v katerih je bilo kislo zelje in repa.Pšenico,
rž, ajdo in fižol pa smo spravljali v lesene »fršloge« (kašče) na
podstrešju.Tam je bil tudi »slanijak« (podoben leseni omari z mrežicami),
kjer se je sušila slanina, klobase in nekateri izbrani kosi mesa.Svetili
smo si s petrolejkami, elektriko pa smo dobili leta 1959.Vodo smo nosili v
vedrih iz studenca.Živino smo napajali v dolini, kjer je bil studenec.Tja
so prihajali napajat živino tudi sosedje.Stranišče je bilo zunaj, za
hlevom, zbito iz desk.
Kopalnice ni bilo, zato smo se umivali v kuhinji, v lesenem škafu, vsi v
isti vodi, saj jo je bilo treba prinesti daleč iz doline.
Ženske so prale ročno, s posebnimi lesenimi ribeži in milom za pranje.
Perilo se je najprej eno noč namakalo v vodi, drugi dan je sledilo
pranje. Belo perilo so v velikih loncih prekuhavale, nato so s to vodo
oprale še preostalo perilo.Ko je bilo vse oprano, so vso perilo odnesle
do studenca in ga tam trikrat izplahnile. Z vodo, ki je ostala od pranja,
so zvečer zribali leseni pod v hiši.Likali so samo nekatera vrhnja oblačila,
s »piglejzilom« (likalnikom) na oglje.
Vsako leto pred »vuzmon« (veliko nočjo), se je celotna hiša očistila
in prebelila.
To hišo so nekje pred desetimi leti porušili in zgradili novo.Ohranjena
je le še stara omara in likalnik.
Zapisal:
Danilo Kokot
Ivanka Vidovič,
Hrastovec 6, Zavrč nam je prav tako podala zanimiv opis.
Živela je v skromni hiši z eno sobo.To je bilo pred približno 43 leti.
Starši ji niso mogli dosti nuditi. Za preživetje pa je le bilo.Hiša
je bila zgrajena iz lesa, ometana z blatom in pokrita z opeko. Ker pa je
bila hiša enosobna, niso imeli dosti prostora. V njej so imeli dve
postelji, omaro, krušno peč, štedilnik, umivalnik, mizo ter stola.
Takrat
še ni bilo elektrike, zato so si svetili z oljenkami, petrolejkami in
tudi s svečami. Do električne napeljave je prišlo leta 1953.Pozneje so
napeljali tudi žice za luči in podobno, te pa so napeljane po
aluminijastih ceveh, ki so bile pribite na zidu in tudi po stropu.Kurili
so si s krušno pečjo in s štedilnikom na drva.Kuhali so v glavnem v
posodah iz »pleha«, noži, žlice in vilice pa so bili iz
aluminija.Imeli so tudi nabožne predmete:kipec Marije, križ in še druge
nabožne slike. Za higieno so kar dobro skrbeli. Ko je deževalo, so se šli
umivat. Niso namreč imeli kopalnic, stranišče pa je bilo zunaj. Tudi sušilnic
niso poznali, perilo so poleti sušili kar zunaj, pozimi pa na podstrešju.Vodovoda
do tja niso nikoli speljali, zato so morali hoditi po vodo na hrib, kjer je bil studenec.Tudi
kanalizacije niso speljali do njih, kot so nekoč rekli, je bila
kanalizacija speljana po bregu. Od živine so imeli enega prašiča, za
katerega niso potrebovali pridelati dosti pridelkov. Pridelke, ki so
jih pridelali, so zakopali v zemljo. Do zdaj se na
hiši ni spremenilo veliko, le to, da so podrli krušno peč.
Zdaj
ta ženska živi v Hrastovcu 6. Naslov tiste hiše je bil Hrastovec 39,
zdaj pa je Hrastovec 37.Hiša je stala okrog 100 let. Lastnik te hiše je
zdaj Jožef Geč, po domače pa ga imajo Mihalov Joža, živi pa v
Stojncih.
Zapisal:
Danijel Vidovič
Janez
Pravdič, Turški Vrh 46, Zavrč
Hiša je stara približno 100-150 let.Naslov te hiše je Turški Vrh 46.Hiša
je bila razdeljena na štiri prostore in majhen hodnik.Torej na delovno
sobo, »hiško«, kuhinjo in sobo, v kateri se je vse
dogajalo(jedlo,spalo). Kuhinja je imela še staro podobo, vendar so kljub
temu imeli štedilnik na drva. Iz kuhinje so bila narejena tudi vrata za
kurišče v kmečki peči, ki je bila v sosednji sobi. Speljana je bila že
elektrika. Ko je elektrike zmanjkalo, so si svetili
s petrolejko in svečami. V največji sobi je bila stena okrog in
okrog obložena z različnimi svetimi podobami tik pod stropom.V vsaki
sobi sta bili po dve postelji in dve omari, v kuhinji pa starinska vitrina
in manjša miza, v največji
sobi pa večja miza s stoli in klop okrog krušne peči.Posoda je bila
bolj skromna.Imeli so nekaj večjih posod iz gline, kaki večji kovinski
lonec, jedilni pribor iz aluminija, krožniki so bili kovinski, nekaj pa
jih je bilo iz blata, lončeni vrči za kisanje mleka, mali nekristalni
kozarci in kovinske zajemalke. Jedi so se pripravljale v velikih posodah,
ker je bila družina številna.Oblačila so likali z likalnikom na žerjavico,
prali pa so vse na roke.Ni bilo ne pralnega stroja, niti kopalnice, ker ni
bilo vodovoda. Po obrazu so se umivali iz plastične posode, za kopanje pa
so imeli večjo kad. Vodo so nosili iz vodnjaka,
stranišče pa je bilo zunaj.V delovni sobi je bil mlin za mletje moke.
Zraven hiše je bil tudi mlin na veter.
Janez
Pravdič, Turški Vrh 34/a, Zavrč
Živeli
so na hribu, v stari hiši, v Turškem Vrhu 46 pred 55 leti. Za
takratne razmere je bila hiša precej velika. Zgrajena je bila iz blata in
iz kamenja, prekrita pa je bila s slamo, pozneje z opeko. Hiša je imela
pet prostorov: kuhinjo, hodnik, »hišo«, »hiško« in »verštat«.
Kuhinja-kuhanje, »hiša« – jedilnica, spalnica, »hiška« –spanje,
»verštat« –shramba. Prostori so bili razporejeni tako, da so bila vsa
vrata v prostore iz hodnika, le v »verštat« se je šlo skozi »hiško«.
V hiši so bile božje podobice, razne manjše figurice. Kuhinja-starinski
regal, mala mizica, štedilnik, klop pred odprtino, kjer se je kurilo v
krušno kmečko peč, »hiša« –miza, stoli, klop, omare, postelje, krušna
peč in pod njo klop, »hiška« –omare, postelje, peč na drva, »kinderpet«,
»verštat« -delovna miza, razno orodje, »žrva« iz kamna in lesene ročice za mletje zrnja. Seno so
spravljali na senik, vino in nekatere poljske pridelke v klet, ostale pa v
prostor pri hlevu in pred »klet«. Svetili so si s petrolejko, s svečami,
z žepnimi baterijami.Po vodo so si hodili v studenec, ki je bil daleč
pod hišo. Pozimi so kurili v krušno peč in v majhni peči na
drva.Elektrika je prišla približno leta 1959.Vode v stari hiši ni bilo.
Tudi kanalizacije ni bilo.Stranišče je bilo zunaj.Lesena tla so ribali s
posebnimi sredstvi za les s krtačami.Kopalnice in pralnice ni bilo.Perilo
so prali pri studencu ali z deževnico, umivali pa so se iz prenosnih
lesenih kadi. Posebnih sprememb ni bilo, ker so se preselili, ohranjenih
pa ni nič več predmetov.
Zapisala:
Nadja Borak
Družinsko
bivališče mojega dedka in babice
Dedek je bil rojen leta 1933,babica pa leta1946; oba v Hrastovcu.Hrastovec
je večje vaško naselje v Zavrču.Zavrč se deli na devet podvasi:
Gorenjski Vrh, Belski Vrh, Turški Vrh, Korenjak, Goričak, Pestike,
Drenovec, Hrastovec in Zavrč.
Dedek po imenu Stanislav je že od malih nog živel v Hrastovcu 28.Živeli
so v pravi panonski hiši,
kriti s slamo in s črno kuhinjo. Pod je bil lesen, prav tako celotna hiša.
Dedek Stanislav in babica Nežika sta leta 1964 sklenila poroko. Kmalu po
poroki se jima je rodil prvi otrok, moj oče, tri leta kasneje se jima je
rodila prva hči in na žalost se jim je začela podirati hiša. Ni se
podrla v celoti, samo črna kuhinja in veranda. Dedek se je odločil, da
bo začel graditi novo hišo.Ker nista imela denarja, sta butala s slamo in
blatom, ki ga je bilo zelo dosti. "Zbutala" sta
kuhinjo,spalnico, krušno
peč in shrambo. "Butati" sta začela leta 1967.Takrat so dobili tudi
elektriko in lestence. Drugače so si svetili s petrolejkami in s svečami.
Ko si je dedek zaslužil denar (služil ga je v Nemčiji na poljih in pri
bogatejših ljudeh), je kupil opeko in sezidal še dve sobi, hodnik in
kopalnico. Prej ko še ni bilo elektrike in vodovoda, so se umivali v
kuhinji in sicer v »lavorju« in v veliki plastični kadi. Perilo so prali
na roke in ga sušili poleti zunaj, pozimi na krušni peči. Stranišče
so imeli zunaj, bilo je leseno, rečeno na »štrbunk«. Leta 1967 se je
rodila druga hči in leta 1970 še tretja. Družina je hišo sezidala do
konca leta 1972. Zaslužila si je počitek, ampak zanj ni imela časa, saj
je bilo veliko dela na polju, travniku, v hlevu in vinogradu. Jedli so
predvsem tiste jedi, ki so jih priddelali doma. Nekih posebnih loncev in
pekačev niso imeli, vse je bilo iz pločevine,jedilni pribor pa je bil
aluminijast. Večina jedi je bila sestavljena iz zelenjave, meso so jedli le
ob večjih praznikih.
Božje podobe so imeli skoraj vsepovsod. Imeli so (imajo še) Marijine
slike, božje podobe, križe. Okraševali so se s smrekovimi vejicami in z
raznimi okraski, ki so jih naredili doma. Danes je pri hiši ostala
najmlajša hči z družino ter babica in dedek. Sedaj je priključen
telefon in vodovod. Hiša je stara 33 let.
Neža
Jurgec,Hrastovec 28, Zavrč
Do 17. leta je živela v Hrastovcu 61.To je bilo približno do 1946.Hiša
je bila lesena,ometana z blatom in pobeljena z apnom.Zgrajena je bila iz
lesa. Prekrita s slamo. Hiša je imela 5 prostorov.Sobi sta bili namenjeni
spanju,kuhinja za kuhanje,shramba za začimbe in hodnik za plašče in čevlje.Prostori
so bili razporejeni tako: hodnik na levi in desni sobe, kuhinja in
shramba. V hiši so bili nabožni predmeti,zakonske slike matere in očeta.V
eni sobi je bila postelja,krušna peč in omara. V drugi sobi je bila
postelja,mala peč na drva in omara.V kuhinji so bili elementi,jedilna
miza in štedilnik. Shramba je bila opremljena s policami,hodnik pa je bil
namenjen čevljem in plaščem.Seno so shranjevali na hlev, pridelke pa v
klet. Svetili so si s petrolejkami in s svečami. Vodo so nosili iz
studenca, ki je bil v dolini. Pozimi so se greli na krušni peči in
ob mali peči. V peč so nadevali papir,vejevje in prižgali. Ko je lepo
gorelo, so nadevali drva, v krušno peč pa nametali štore.Žarnica je
zasvetila leta 1975.Vodovod je bil speljan leta 1997.Kanalizacije še ni
bilo.Ribali so pod,pometali,trikrat na leto belili stene.Stranišče je
bilo zunaj.Umivali so se v »lavorju«, prali pa na roke. Leta 1971 so podrli hišo.Sedaj
ima ohranjen še mlinček za kavo.
Terezija
Veselič, Hrastovec 27, Zavrč
Dve leti je živela v Turškem Vrhu, leta 1929 v Gorenjskem Vrhu, leta
1956 se je preselila v Hrastovec. Hiša je bila nizka, kmečka. Bila je »cimprana«,se
pravi lesena,takrat že krita z opeko. Zgrajena je bila iz lesa,ometana z
blatom. Hiša je imela pet prostorov s hodnikom vred. Kuhinja je bila
namenjena kuhanju, sobi za spanje,shramba za začimbe, hodnik pa za čevlje
in plašče. Med sobama je bil
hodnik, nato je bila kuhinja in shramba.Imeli so božje podobe in slike.
Fotografij ni bilo veliko.V
sobah so imeli postelje, krušne peči,omare in mala ogledala. V kuhinji
je bil štedilnik,elementi,jedilna miza.V shrambi pa police.Seno so
shranjevali na hlev,pridelke pa v klet,ki je bila pod hišo.Svetili so si
s petrolejkami.V cisterni so imeli vodo za kuhanje in umivanje. Za
napajanje živine so si morali prinesti vodo iz doline-studenca. Kurili so z
drvmi, ki so jih pripravili v jesen.Način kuhanja je potekal takole:peč
so najprej očistili,nadevali papir in vejevje ter prižgali. Ko je lepo
gorelo,so nametali štore. V Turškem in Gorenjskem Vrhu še zdaj ni
elektrike.V Hrastovcu pa je žarnica zasvetila 1956. V Gorenjskem Vrhu
imajo cisterno, tu v Hrastovcu pa so vodovod dobili leta 1997.
Kanalizacije še danes ni. Ribali so pod, brisali prah, pometali. Stranišče
je bilo zunaj na »štrbunk«. Umivali so se v veliki plastični kadi -
pozimi v kuhinji, poleti zunaj. Prali so na roke. Od leta 1960 so imeli pralni stroj. Hišo so
"ometali" približno
leta 1964. Ohranjene imajo še božje podobe, likalnik na žerjavico in
mlin za kavo.
Zapisala:
Natalija Jurgec
Pripovedovala
nam je tudi Danica Ahačič, Turški Vrh, Zavrč.
Otroštvo
je preživela v Turškem Vrhu,bilo je pred 25.leti. Hiša je bila
majhna,prekrita s slamo, z dvema sobama in hodnikom ter črno
kuhinjo. Zgrajena je bila iz lesa »cimprana«.Ta
hiša ima dva prostora. Prostori so bili namenjeni za spanje in
kuhanje. Kot okrasne predmete so v sobah imeli slike-podobe zadnje večerje,
srce Jezusovo in Marijino ter slike prednikov. V sobi je bila postelja za
otroke, ter divan za očeta in mater. Seno so spravljali v kopice, potem pa
na »štalo.« Svetili so s petrolejko. Žarnica je zagorela leta 1975. Po
vodo so hodili v gozd v studenec, za živino pa v mlako. Greli so se pri
krušni peči. Naredili so »rožanc« potem pa naložili debela polena, da je bilo
bolj toplo.Vodovoda še dandanes nimajo, prav tako ne kanalizacije.
Kljub vsemu so skrbeli, da so bili vedno čisti in urejeni. Stranišče so
imeli zunaj, uporabljali so časopisni papir. Kopalnic niso poznali,
pralnic tudi ne.Umivali so se v potokih in škafih.
Zapisala:
Marina Veselič
Prisluhnimo
spominu Terezije Skok iz Korenjaka 33, Zavrč. Nekdaj
smo stanovali v starih hišah.Bili smo kot viničarji in smo delali v
vinogradu,da smo si nekaj prislužili. Živeli smo v Korenjaku.Naša hiša
je bila stara in pokrita z opeko. Zgrajena
je bila iz lesa.Imela je dve sobi in kuhinjo. Ena soba je bila
dnevna soba, druga pa spalnica. Imeli smo kip boga in razne slike verske
vsebine. Seno in pridelke smo shranjevali na podstrešju. Svetili smo si s
svetilkami s petrolejkami. Po vodo smo hodili k studencu. Pozimi smo kurili
na drva v krušni peči. Elektrika je bila speljana okrog leta
1950.Vodovoda še sploh nimamo. Kanalizacijo smo si naredili sami. Za red in
čistočo sva skrbeli z mamo.Stranišče smo imeli zunaj.Kopalnic še
tukaj sploh nismo poznali in pralnic tudi ne. Prali smo na roke. Hišo smo
si dali preurediti, prišla je elektrika in tudi pralni stroj. Nekaj imamo
še starih predmetov, jedilni pribor, nekaj kosov pohištva pa še imamo za
spomin.
Zapisal:
Peter Hrženjak
Frančiška
Bolčevič,stanujoča v Hrastovcu 45.Zavrč
Živela sem v Hrastovcu, v skromni hiši z dvema prostoroma.To je bilo pred
43 leti.Ko sem privekala na svet,je bila hiša iz dveh prostorov.V enem
prostoru smo kuhali,skrbeli za čistočo,se greli,igrali in tudi spali v
njej. V drugem prostoru je bila preša, katera nam je služila za prešanje
grozdja in za kuhanje žganja v zimskem času. V poletnem času je preša
služila državnim delavcem.Ta hiša je bila pod oblastjo države.Leta
1958 smo hišo odkupili in jo prenovili. Prešo smo zagotovili državi in
si naredili še tri prostore: dva prostora za preživetje in en prostor
(klet) za shranjevanje.
Moja rojstna hiša je bila zgrajena iz kamna in iz ilovice. Stene so
bile precej široke (od 80 do 100 cm). Za omet so
uporabljali ilovico,da so bile stene bolj oblikovane. Zidove so skoraj
vsako leto obnavljali (zunanji del). Tla so bila iz čiste zemlje. Okna so
bila vgrajena v steno. Hiša je bila prekrita s slamo. Slamo so porazdelili
po lesu in vezali s šibami, imenovanimi "GOŽICE". Streho smo po potrebi in
vsakih deset let prekrivali. Hiša je imela štiri prostore. Kuhinjo, ki je
bila glavni prostor,"hiško", spalno sobo in klet.
Kuhinja je bila namenjena za kuhanje, za prehranjevanje, za zimsko gretje,
za
higieno in za kurjavo v krušni peči, ki je v spalni sobi. "Hiško" smo
uporabljali predvsem za shranjevanje jesenskih pridelkov in za koline v
jesensko-zimskem času.V spalni sobi smo spali,se greli ob krušni peči
(predvsem mi otroci), smo se preoblačili in se igrali (otroci). Vhodna vrata
so bila narejena tako, da smo kar vstopili v kuhinjo, na levi strani je bila
»hiška«, na desni strani kuhinja pa topla spalna soba. Nismo
imeli kaj dosti okrasnih predmetov. Imeli smo staro stensko uro in večino
nabožnih predmetov, ob katerih smo molili vsako večer, ob nedeljah in ob
vsakem prazniku.
Kuhinja je bila opremljena s starinsko kredenco domače izdelave, ob steni
je bil zidni štedilnik imenovan »GAŠPAR«. Imeli smo mizo, dve klopi in
štiri stole imenovane »ŠTOKRLI«. Otroci smo imeli male stole imenovane
»ŠAMRLI«. V kotu so stale »ŽRVI« za mletje moke. V hiški je bila
starinska miza, na kateri so izdelovali klobase (v zimskem času) in dve
klopi, na katerih so imeli posodo za krušno peč in eno posteljo, imenovano
»ŠTAMPET«. Spalna soba je bila opremljena z dvema posteljama, z dvema
omarama in s krušno pečjo. Dve klopi okrog peči sta služili za gretje v
zimskem času, ko so se sosedje pogovarjali. Mi otroci smo se greli in
pogovarjali na krušni peči. Klet nam je služila za jesenske pridelke,
največ pa za sode z vinom in pripomočke za trgatev…
Seno smo shranjevali v velike kupe imenovane »KUPICE« ob primernih
prostorih. Pridelke smo shranjevali v »hiško« in v klet.
Svetili smo si s »šturmancami« in petrolejkami. "Šturmanco" smo
uporabljali za osvetlitev poti, ko smo se vračali iz dnevnih opravil in za
razsvetljavo okrog hiše,ko smo pospravljali živino ali pa, ko smo
pozno v noč spravljali jesenske pridelke. Petrolejke smo uporabljali za hišno
razsvetljavo.Vsak prostor je imel svojo petrolejko za razsvetljavo.
Vodo smo nosili z vrči iz studenca,ki je od hiše bil oddaljen
petdeset metrov. S to vodo smo kuhali, prali posodo, "cote"«,
jo pili, se z njo umivali in
uporabljali za živino in mešanje škropiva.
Pozimi smo se greli s krušno pečjo in z »GAŠPAROM«. Iz krušne peči
smo zgrnili pepel in ga odnesli ven. Slamo ali seno smo dal pod »rožanc«
prižgali z vžigalicami. Ko se je prižgalo,smo na to naložili drva
in zaprli s kovinskimi vrati imenovanimi »ZAVEZ«. Ko so se drva vžgala,smo
nametali velike štore, ki so goreli celo noč in tudi cel dan. V »GAŠPAR«
so kurili, podobno kot v krušno peč, le,da so tu dajali drva za drvo vsak
čas sproti.V naši hiši je prvič zasvetila žarnica leta 1964. Vodovod,
pa je bil speljan leta 1998, vendar ga mi ne
uporabljamo.Kanalizacije nimamo in je sploh nismo imeli.Ker ni bilo poda
(iz desk) ampak samo čista zemlja, smo vsak dan pometali, večkrat s »šibnato«
metlo, narejeno iz brezovih tankih šib, pajčevino in prah smo brisali s
staro cunjo. Ko smo vstali,
smo
pospravili postelje, se oblekli in šli pomagat mami in očetu. Oče in
mati sta bila zelo stroga. Če nismo ubogali, smo bili tepeni.
Stranišče smo imeli ob hlevu,uporabljali pa smo časopisni
papir.Kopalnice nismo imeli, zato smo se umivali v kuhinji iz »lavorja« z
milom in vodo. Pralnic prav tako ni bilo. Prali smo v velikih lesenih
koritih z milom, da so se madeži lažje odstranili.
Leta 1985 smo staro kuhinjo in »hiško« podrli in na tem mestu zgradili
večjo kuhinjo, sobo, kopalnico, shranjevalni prostor in majhen
hodnik. Stara spalna soba in krušna peč sta ohranjeni, vendar je v sobi
novo pohištvo,ki ga uporabljamo danes.Ohranjenih imamo nekaj predmetov:
za kuhanje, svetilke, orodja za pomoč pri kuhi v krušni peči in
likalnik.
Zapisala:
Dubravka Bolčevič
|