Tako
smo počasi našo raziskovanje končali. Učenci smo zadovoljni in
utrujeni sedli pred nalogo in jo z užitkom prebrali. Predvsem z
zanimanjem, kajti opisovali smo hiše z letnico 1940 ali pa še starejše.
Ugotovili smo, da so bile hiše majhne, strehe s slamo krite, po večini
so imele štiri prostore (črno kuhinjo, hodnik ali »priklet«, manjšo
sobo ali »hiško« in veliko sobo ali »hišo«). » Priklet« je bil
vhod v kuhinjo, »hišo« in na podstrešje, v »hiški« so spali, v »hiši«
pa jedli in spali.
Ugotovili smo, da so bile hiše skromno opremljene. Kuhinja je imela le
sklednik, leseni lopar za peko kruha in lonce. Večina hiš je imela tudi
okrasne predmete: nabožne slike, podobe Zadnje večerje, Srce Jezusovo in
Marijino, nabožne kipce in poročne fotografije.
Nekoč je bilo pri eni hiši veliko ljudi. V »hiši« so spali oče, mati,
pa tudi otroci, drugače pa v »hiški«. Seno so spravljali v kopice in
»na štalo« ostale pridelke pa v klet ali shrambo na dvorišču. Svetili
so si s petrolejem, nepogrešljiva je bila tudi sveča.
Iz podatkov na občini Zavrč smo izvedeli, da nekateri hribi v občini
dolgo časa niso imeli vodovoda, ne elektrike.Nižje ležeči kraji so
bili malce v prednosti, kajti vodo in elektriko so imeli nekoliko prej,
kot pa hiše v hribih. Ponekod še danes nimajo ne eno ne drugo. Točnih
podatkov nam niso znali povedati, vendar so nam povedali približne.
Vodovod naj bi bil speljan približno leta 1974, v višje ležeče kraje
pa leta 1998. Elektriko so dobili že nekoliko prej, približno leta 1955.
Kanalizacija še ni urejena.
Kako je bilo s higieno? Po vodo so hodili v gozd »na studenec«, večinoma
zaradi živine ali pa v mlako. V črni kuhinji se je vedno kurilo in tako
ogrevalo še ostale prostore. Kurili so z drvmi, podkurili pa z »rožanci«.
Hišo so čistili enkrat na teden. Pod so ribali z milnico in »sirktnato«
krtačo. Umivali so se v lesenih škafih ali v lavorjih. Perilo so prali v
potokih, škafih in lavorjih. Takrat še pralnic niso imeli.
Stranišče je bilo na prostem. Za brisanje so uporabljali časopisni
papir.
Žal mnogi predmeti iz preteklih dni niso več ohranjeni, ponekod le
stari, lončeni lonci in posode, tu in tam nabožni predmeti, kakšna
kredenca in morda še kos pohištva.
Da bi bila naloga popolna, smo uporabili še knjigo Otroštvo v Halozah,
ki jo je napisal Adi Žunec. V raziskovalno nalogo smo dodali nekaj
fotografij, kot vir smo uporabili tudi risbe hiš učencev petega razreda,
nastale na podlagi opazovanja še ohranjenih ali po spominu babic in
dedkov.
Z našo nalogo smo zadovoljni, saj smo se veliko naučili in tudi tema se
nam je zdela zanimiva.
Kljub temu, da smo leta 2000, smo se odločili pripraviti večino naloge v
rokopisu. Želeli smo namreč predstaviti tudi pot nastajanja naloge.
Zaradi ponavljanja slovničnih napak, smo morali besedilo večkrat
prepisovati, pa še vedno se je prikradla kakšna napaka. Kakšna muka nam
je bila to. Z računalnikom napake popravimo veliko hitreje. Tako smo vsaj
malo občutili, kaj pomeni srednjeveški skriptorij. Skice hiš smo ravno
tako pustili takšne kot smo jih narisali, da se bolj vidi naše delo.
Mentorica nam svetuje, da je kljub računalnikom potrebno ohraniti
rokopis, saj je ta edinstven za vsakega posameznika in dve osebi na svetu
nimata enakega. Je ena od človekovih osebnih značilnosti, vedno z nami,
krepi in ohranja nam ročne spretnosti… ker je kakršnokoli ročno delo
vedno bolj cenjeno in dva izdelka nista povsem enaka, bo že držalo!
Glede
jezika pa – tudi pri pisanju z računalnikom ga moramo čim bolje znati.
|