Martin
Vesenjak, Turški Vrh 100, Zavrč.
Rodil
sem se v Turškem Vrhu 111 in tam preživel svoje otroštvo. To je bilo
pred približno 61.leti.Moja rojstna hiša je bila zelo skromna. Zgrajena
je bila iz lesenih kolov, ki so bili opleteni z vejevjem mlade bukve.
Ometana je bila z maso zemeljske malte in pokrita s slamo. Tla v vseh
prostorih so bila kar iz zemlje. Okenca so bilazelo mala, na lesenem stropu je
visela petrolejska luč. V njej so bile ena velika in mala soba, mali
hodnik ter črna zadimljena kuhinja. Zgrajena je bila iz lesenih kolov, ki
so bili opleteni z vejevjem mlade bukve.Ometana je bila z maso iz zemlje
prekrita s slamo.
V tej hišici smo živeli oče, mama in enajst otrok. V veliki
sobi smo pekli, jedli in spali. V mali sobi smo samo spali, kuhinja je bila
namenjena kurjenju krušne peči. Hiša je imela 4 prostore: črno,
zadimljeno, kuhinjo, hodnik, malo in veliko sobo.
Prišli smo v hodnik, na levi strani je bila velika soba, na desni pa mala
sobica ali »hiška«. Naravnost pa je bila črna, zadimljena, kuhinja. V
veliki sobi, v kotu nad mizo, je bil križ Kristusa, okrog so bile naložene
slike ter slika,ki je spominjala očeta in mamo na poročni dan.Velika
soba je bila opremljena z veliko kmečko mizo ter preprostimi klopmi,
dvema posteljama ter kmečko krušno pečjo. V manjši sobi je bila miza, tri
postelje, majhna pečica z imenom »gašper«, s katero smo si ogrevali to
sobico. V kuhinjskem kotu so bili pripomočki za kuhanje hrane v kmečki
peči, to so bile »burkle«, »vislica« ter lopar, s katerim dajejo
kruh v peč. Zraven je bila stalaža, imenovana »skledjak«, kamor se je
zlagala lončena posoda, iz katere smo jedli in v kateri smo kuhali. Pred
ognjiščem kmečke peči je bila masivna
klopca. V hodniku je bila metla iz »sirka« in glinasti vrči za
vodo.
Seno smo shranjevali na podstrešje, pridelke pa v posebno klet, ki je
bila zgrajena zraven klasične preše. Ta klet je služila tudi za skladiščenje
vina in jabolčnika. Svetili smo si s pretrolejko, svečo, tresko ter s
pokvarjeno mastjo in karbidovko. Za kuhanje in pitje smo nosili vodo
iz studenca, ki je izviral izpod skale. Za pranje in za živino smo
imeli zajetje pod imenom »mlaka«, kjer se je zbirala voda deževnica. Za
ogrevanje v zimskem času smo uporabljali vejevje, rožaje od vinske trte,
kar smo lahko pokurili v kmečki peči. V pečici »gašper« pa smo
kurili s drvmi bukve, hrasta, gabra itd. V naši hiši je
zasvetila žarnica leta 1956. Vodovodna cev še ni bila speljana do hiše.
Kanalizacije sploh nismo poznali. Nabita tla z zemljo smo pometali z »metlo«
iz »sirka«, prah pa pobrisali z navadno cunjo, ki je ostala od
raztrganih oblek. Stranišče je bilo v zemljo skopana jama, nad
katero je bila lesena utica. O kopalnici in pralnici sploh nismo niti
sanjali. Prali in umivali smo se v lesenih posodah. Sprememba v naši hiši
je gotovo nastala takrat, ko je zasvetila luč, ko smo se otroci razšli
po svetu »s trebuhom za kruhom«, takrat, ko nismo več rabili spati po štirje
na eni postelji, ki je bila postlana z "jutano vrečo", imenovano
"štrajcung",
natlačeno s senom ali ličjem od koruznega klasa. Ko smo odšli, si je
oddahnila tudi naša mama, ki je večkrat odhajala od mize bolj lačna kot
sita, ker je hrano pustila nam, otrokom. Leta 1947 smo si zgradili novo hišo.
Leta 1990 je moja rojstna hiša zgorela zaradi
okvare na električni napeljavi.Ohranjene so nabožne slike, križ s
Kristusom ter poročna slika očeta in mame.
Zapisala:
Liljana Vesenjak
Marija
Krajnc, Hrastovec 53, Zavrč nam je pripovedovala:
Živeli smo v Hrastovcu pred 70 leti.Hiša je bila pritlična, s kletjo,
manjšimi okni, na katerih so bili železni križi. Zgrajena je bila iz
kamna, prekrita z opeko.Imela je pet prostorov. Dva prostora sta bila
namenjen kot večja in manjša spalnica, en prostor je bila kuhinja, en
hodnik, en manjši prostor pa je bil kot nekakšna shramba, po domače »špajza«.Vhod
v hodnik, desno večja soba, levo pa manjša, v sredini hodnika vhod v
kuhinjo, iz nje je bil izhod zadaj, kjer je bila veranda. Iz hodnika je bil
vhod tudi na podstrešje.
Okrasnih predmetov ni bilo veliko. V kotu je visel lesen križ z Bogom, ob
njem so bile podobe Jezusa in Marije in podobno.V večji sobi sta bili dve
postelji, dve omari in tudi del pohištva, ki je imel dva večja in dva
manjša predala. Imeli so ga za več namenov. V sobi je bila krušna peč.
V manjši sobi sta bili postelji, ki sta bili vsaka zase ali skupaj, omare, pa tudi kakšna mizica. V hodniku je bil na zidu lesen obešalnik,
pa tudi lesen pripomoček za sezuvanje. V kuhinji, v kotu, je bila velika miza, okrog so bile klopi in stoli, imeli smo tudi manjšo kredenco za
posodo in sezidan štedilnik. V shrambi so bile police. Zunaj na verandi
je bila tudi lesena miza in klopi, ki so jih uporabljali v poletnih časih.
Seno smo shranjevali v velike kopice ali pa na podstrešje »štale«.
Nekatere pridelke smo shranjevali v klet. Svetili smo si s petrolejkami.
Po vodo smo hodili v studenec, ki je bil približno dvesto metrov od hiše.
Pozimi smo kurili z drvmi, čez dan v štedilnik, pred večerom pa v krušno peč z večjimi
drvmi ali tudi s »panji«, ki se niso dali razcepiti.
V naši hiši je zasvetila žarnica leta 1958-1959. Vodovod je bil speljan
leta 1998. Kanalizacije še danes ni. Za red in čistočo smo skrbeli vsak
po najboljših močeh, vendar vode in dobre volje ni manjkalo.
Stranišča so bila narejena iz desk. Seveda niso bila v hiši. Kopalnice
in pralnice ni bilo. Kopali smo se v leseni, posebej narejeni kadi, v
kateri smo tudi prali. Hiša mojega otroštva še danes stoji, vendar
nismo v njej. Spremenila se tudi ni, vsaj na zunaj ne. Leta 1954 smo
kupili manjše posestvo, kjer živimo še danes. Ohranjenih ni veliko
predmetov, saj so se zlomili, obrabili, ali smo jih zavrgli.
Zapisal:
Darko Krajnc
Terezija
Bratuša, Korenjak 3, Zavrč. Naslov anketiranca v otroštvu: Turški Vrh
98, Zavrč.
To je bilo pred približno 63 leti.Hiša je bila zgrajena iz kamna, blata
in narezane slame. Prekrita je bila z opeko, gospodarsko poslopje pa s
slamo.
Hiša je imela pet prostorov: »hiša« (dnevna soba), »kühja«(
kuhinja), »hiška«(manjši prostor), »žgajara«(shramba), »priklet«(pred
prostor). V »hiši« so bile tri postelje, na katerih je spalo sedem
otrok. Tam je bila še miza, ob mizi pa klopi in stoli. V »hiški«
sta bili dve postelji(na eni je spala babica, na drugi pa dve dekleti).
Ravno tako je tam bila miza, omara ter kredenca. V »žgajari« je bil »bik«
(večji kotel, kjer so kuhali hrano za pujse-pozimi so v njem kuhali žganje)
ter »žrmlje« (tam so mleli zrnje). Tam je bil še »hoblpunk« (delovna
miza).
»Kühjo« so uporabljali za kuhanje. V
njej je bil »kumen« ( v njem so shranjevali drva) in krušna peč.
Ko si stopil v hišo si prišel v »priklet«. Levo je bila »hiša«,
desno pa »hiška«. Naravnost je bila »kühja«, iz katere se je prišlo v
»žgajaro«.V hiši niso imeli okrasnih predmetov, ampak nabožne slike.
Imeli so sliko Zadnje večerje,Vero, Srce Jezusovo in Srce Marijino. Imeli
so še križe. Vse to pa so imeli v »hiši«.
Seno so shranjevali na štale (hleve), druge pridelke pa v »žitnico«
in »repnico«(to sta bila kletna prostora).
Svetili so si s petrolejkami in svečami. Vodo so nosili v glinastih vrčih
ali v »putah« iz studenca.Vrči pa
so bili v slepem oknu v zidu.Kurili so si z drvmi. Če so zakurili v peč,
se je segrela »hiša« ter »kühja«. V »hiški« pa so imeli zidano pečko.
V hiši je prvič zasvetila žarnica leta
1958. Do te hiše pa še vedno ni speljan vodovod. Lani so sezidali še
greznico.
Dvakrat na leto so vso pohištvo znosili ven na
zrak, hišo pa so očistili. Poleg tega so vsako soboto ribali pod.
Stranišča so bila zunaj. Kopalnice niso imeli. Umivali so se v »kühji«.
Perilo so hodili prat ob mlako in to enkrat na mesec.
Leta 1998 so podrli gospodarsko poslopje in sezidali novo hišo, ki še
vedno ni dokončana. Leta 1995 so obnovili tudi fasado in hišo prekrili z
novo opeko. Ohranjene imajo nabožne predmete, ter nekaj porcelanastih krožnikov,
ki so stari približno sto let.
Zapisal:Mitja
Kokot
Zvonko Težak, Hrastovec 81, Zavrč.
V otroštvu je živel v Gorenjskem Vrhu 21, pred približno 50 leti.
Hiša je bila zgrajena iz brun (cimprana), prekrita s slamo. Imela je štiri
prostore: črno kuhinjo, v kateri se je kuhalo, dve sobi, ki sta služili
za počitek, »priklet« (hodnik). Ko si prišel skozi vhodna vrata, si
prišel v »priklet« (hodnik), iz »prikleta« desno v črno kuhinjo,
levo v »hišo« (soba), iz »prikleta« naravnost pa v «hiško«
(spalnica), ki je bila manjša.
V »hiši« je bil križ, razne nabožne slike, Marijin kip, v »hiški«
pa je bila nad posteljo poročna slika staršev. V kuhinji je bil »šporhat«
(štedilnik), manjša miza, nad mizo pa »sklednjak« (sklednik), namenjen
za shranjevanje »skled« (posod). V kuhinji je bilo kurišče v krušno
peč, ki je bila v »hiši«.
V »hiši« je bila peč, okrog peči pa klopi, da so lahko otroci ob večernih
urah posedali na njej. Tam sta bili tudi dve postelji in omara. V drugem
kotu pa velika miza in klopi, ki je bila namenjena vse stranski uporabi.
V »hiški« je bila ena postelja, omara nad posteljo pa poročna slika
staršev.Pridelke so shranjevali v klet, seno pa pred hišo v »kopico«
(kupe).
Svetili so si s »šturlampico« ( s petrolejem). Vodo so si nosili iz »grabe«
(doline) 500 metrov daleč. Zajemali so si s »kantami« (vedri) iz »zdenca«
(vodnjaka). Bil je zgrajen iz kamna in pokrit z lesom.
Kurili so si z drvmi. Ko se je pozimi v »šumi« (gozdu) podrlo drevo, so
ga ročno razžagali na manjše dele in znosili domov.Doma so drva »razkalali«
(razcepili) in jih zložili pod streho, kajti takrat še ni bilo drvarnic.
Žarnica je pri njih zasvetila približno leta 1958. Vodovoda v tistih časih
ni bilo. Tudi kanalizacije ne. Zmetalo se je z metlami, leseni pod pa se
je ribal s sirkovo krtačo. Stranišče je bilo zunaj za hišo, zgrajeno
iz lesa.
Kopalnice ni bilo in tudi pralnice ne. Umivali so se v »hiši« iz »lavora«
z vodo in milom če so ga imeli, prali so na roke.
Staro hišo so podrli in zgradili novo, v kateri je že stranišče,
kopalnica, pralnica, soba in kuhinja. Zgrajena je bila pred približno 30
leti.
Ohranjeno je še:
»ŠTUBEL« (za sirjenje mleka)
»REPJAK« (za kuhanje hrane živalim)
»PIGLEJZIL« (likalnik, ki je bil na oglje)
»ŠTURLAMPICA« (prenosna luč na petrolej)
»GREBLJICA« (za nešenje repjaka v peč in iz nje)
»LOPAR« (na njega si dal kruh in nato v peč)
Zapisala:
Tadeja Težak
Tone
Kokot Hrastovec 4, Zavrč.
V mojem otroštvu sem živel v Hrastovcu 4, pred približno 50 leti. Hiša
je bila podolgovata, z majhnimi okni, z vhodom v sredi. Zgrajena
je bila iz lesa, ki je bil ometan z glino.Prekrita je bila s
slamo.Imela je 6 prostorov. Velika soba je bila namenjena spanju in
prehrani, manjša soba pa otrokom za spanje.
Kuhinja je imela zidan štedilnik in omaro za pribor.
Shramba ali »špajza« je bila namenjena shranjevanju živil, v njej je bil
ročni mlin ali »žrmlje«, hodnik, s katerega se je dalo priti na
podstrešje ali na plano in nato v klet.
Bil je križ, skrinjica za dokumente,stara
stenska ura na nihalo, povečane slike
starejših članov družine. Prostor za spanje in obedovanje je bil
opremljen s tremi posteljami iz masivnega lesa, omaro, lončeno
pečjo, obdano s klopmi, z veliko masivno
leseno mizo s klopmi v kot in stoli.
Otroška spalnica je
bila opremljena z zidanim štedilnikom,omaro za pribor.Seno se je
shranjevalo na ostrešje
hleva in tudi na ostrešje hiše, da je bilo v hiši pozimi tudi
bolj toplo.Pridelki so se shranjevali v klet in
pa v žitnico, ki je
bila v isti stavbi kot
hlev. Svetili smo s petrolejem, nato pa z elektriko.Vodo smo uporabljali
lastnega studenca.Veliko sobo
je grela lončena peč,
ki se je kurila iz kuhinje z drvami. Manjšo
sobo pa je
grela litoželezna peč
na drva. Okrog leta 1962 smo
dobili elektriko.Vodovod je bil speljan leta 1980.Kanalizacije še
na žalost sedaj ni.
Z vsakodnevnim pometanjem lesenih podov in pa enkrat tedensko z ribanjem z
vodo smo skrbeli za čistočo prostorov. Posteljnina in oblačila so se ročno prala v lesenih kadeh z
dodatkom mila.
Stranišče je bilo izven stanovanja, priključeno k hlevu.
Kopalnice posebej ni bilo, kopali smo se v ogreti sobi v leseni kadi. Hišo
smo leta 1963 porušili in zgradili novo, ki stoji še danes.Leseno korito
za mesenje kruha, pribor za
kuhanje z lončenimi lonci v peči, omaro iz masivnega lesa, star železen
likalnik in nekaj božjih podob, še vedno hranimo.
Zapisal: Boštjan Kokot
Katarina
Golub, Korenjak 24, Zavrč.
Živela je v sosednji hiši v Korenjaku 24/a. To je bilo leta 1941. Hiša
je bila viničarska.Bila je stara, brez stropov, brez podov, brez stropa
(prsnice),
imeli so majhna okna s križi in krušno peč.Hiša je bila zgrajena iz »kamena«
(kamenja). Prekrita je bila z navadno opeko. Hiša je imela tri prostore:kuhinjo, sobo za spanje in shrambo. Ko si vstopil skozi
vrata, je bila na desni strani soba za spati, na levi
shramba, naprej pa je bila kuhinja. Imeli so slike z božjimi podobami, v
kotih pa so viseli križi.
V sobi so imeli dve postelji in omaro, v shrambi so bile »žrmlje«, v
kuhinji so bila vrata za peč.
Seno so shranjevali nad hlev,
pridelke pa v klet.
Svetili so si s petrolejkami. Vodo so nosili iz »zdenca« (studenca) in
cisterne. Greli so se s kmečko pečjo. Kurili so si v peč, ki je bila v
kuhinji, vendar je grela sobo za spanje.
Elektriko so dobili približno leta 1957. Do njihove hiše je bil speljan
vodovod leta 1998.
Ob hlevu je postavljen »poljski« WC - zunaj hiše.Čistili so redno, dela
so opravljali s sirkovo metlo.
WC je odtekal v gnojno jamo. Za njih je bila kopalnica lesen škaf, v
katerem so se kopali in prali perilo, kajti kopalnic in pralnic niso
poznali. Vsako leto so hišo prebelili z apnom. Drugih sprememb pa ni
bilo. Shranjene so še slike, »štüblik«, nekdanji likalnik na oglje.
Od pohištva je ostala samo kredenca (omarica).
Zapisala:
Valerija Spevan
Angela Ivančič, Korenjak 6, Zavrč.
V mojem otroštvu sem živela v Turškem Vrhu 110. To je bilo pred približno
84 leti. Naša hiša je stala na majhnem hribčku, obdana s sadnim
drevjem. Hišo so krasila majhna okenca.
Obliko hiše so zaznamovala masivna vhodna vrata. Za hišo so bili iz lesa
izdelani hlevi za svinje. Na hribčku , ki je bolj oddaljen od hiše, je
stal lesen hlev za krave, prekrit je bil s slamnato streho. Hiša je bila
zgrajena iz lesa, na les je bila nabita trstika in ometana z blatom.
Prekrita je bila z opeko. Hiša mojega otroštva je imela 6 prostorov. Ob
vhodu v hišo je bil »priklet« (veža), tla
so bila nabita z ilovico. V tem prostoru so bili nameščeni vrči za vodo.
Spalnica je služila za spanje,
»hiška« tudi za počitek, kuhinja za kuhanje, shramba pa za
shranjevanje posode in živil. Moj mož je imel tudi delavnico, v kateri
je izdeloval čevlje, Iz predprostora smo vstopili v spalnico, v »hiško«
in kuhinjo. Skozi kuhinjo smo prišli do shrambe. V hiši mojega otroštva
so na stenah visele nabožne slike. Prav tako je v tej hiši bil
kip device Marije. Spalnica je bila opremljena z velikimi lesenimi
posteljami in omarami. V kotu je bila postavljena masivna miza s klopmi. V
drugem kotu pa je bila stara krušna peč. V »hiški« je bila
postavljena postelja , v kotu pa je stala ali domovala peč za ogrevanje.
V kuhinji je stal štedilnik, na steni pa je visel »sklednjak« na
katerem so viseli ali pa so bili nameščeni »lončeni« lonci ali posode
za pečenje. V kotu so bile prislonjene »bürkle« (pripomoček za
vstavljanje loncev v peč), »grebljica« in »lopar«. V shrambi je bila
shranjena posoda, v kotu pa so stale » žrvi«( kamnita naprava za ročno
mletje zrna).V delavnici je bil stroj za šivanje usnja, na polici pa so
bila nameščena kopita za različne dolžine nog. Seno smo shranjevali na
podstrešje »štale«, pridelke pa v malo klet v hiši. Svetili smo si s
petrolejkami. Vodo smo nosili precej daleč v lončenih vrčih. Pozimi smo
se greli pri krušni peči, kurili smo na drva. V naši hiši ni bilo
vodovoda, tudi kanalizacije ne. Za red in čistočo smo
skrbeli tako, da smo redno pometali prostore , kjer pa je bil pod pa smo
ribali. Za vsako veliko noč smo pobelili notranjost hiše. WC je bil
zunaj hiše, oddaljen približno petdeset metrov. Kopalnice nismo imeli, kopali
smo se v velikem škafu. Pralnice nismo imeli, največkrat smo prali pri
studencih. Novi lastniki so mojo hišo otroštva do polovice porušili. To
se je zgodilo pred 10 leti. Iz mojega otroštva imam ohranjena kipa device
Marije.
Zapisala:
Sabina Ivančič
Prisluhnimo spominu Julijane Emeršič, Hrastovec
129, Zavrč.
V mojem otroštvu , koliko se spomnim, sem živela v Gorenjskem Vrhu, tik
pred cerkvijo sv. Janža. To je bilo pred približno 78 leti. Naša hiša
je bila takrat zelo majhna, le z dvema oknoma in z vhodnimi vrati seveda.
Zgrajena je bila iz kamna ter blata, ki je vsako leto bolj razpadala.
Prekrita je bila s slamo in deskami.
Hiša je imela 4 prostore. Ti prostori so bili črna kuhinja, ki je bila namenjena kuhanju in pranju, ostale sobe pa spanju in gretju, da nas ni
zeblo. Ko si prišel skozi vrata, si zagledal hodnik in črno kuhinjo,
na desno je bila tako imenovana »hiška«, na levo še ena
majhna soba. V hiši mojega otroštva smo imeli med okrasnimi predmeti
samo sliko poroke očeta in matere ter nekatere nabožne predmete. Črna
kuhinja je bila zelo črna, imela je le en element in vratca krušne peči,
v kateri je mati pekla kruh. » Hiša« je imela dve postelji, mizo in
stol, druga soba pa tudi dve postelji in krušno peč, na kateri smo
otroci spali. Hodnik ni bil opremljen. Ker smo otroci služili bogatejšim ljudem, smo doma imeli samo buče, ki
smo jih spravljali v našo »štalo«. Svetili smo si s svečami in s
petrolejkami. Po vodo smo hodili daleč peš, ker vodovoda nismo imeli.
Pozimi smo se greli na krušni peči, ki jo je zakurila mati. Tako kurimo
nekateri še dandanes. V naši hiši je žarnica zasvetila okrog leta
1947. Še danes ni vodovoda. Kanalizacije prav tako ni bilo. Za red in čistočo
je skrbela mati z rednim čiščenjem in nadzorovanjem otrok. Stranišče
smo imeli leseno, zbito z deskami. Kopalnice ni bilo, umivali smo se
zunaj, pozimi pa v črni
kuhinji. Prali smo na roke in imeli namesto pralnega praška pepel. Moja
preteklost se je skoraj izbrisala iz spomina. Ko sem bila stara 20 let,
smo namreč hišo podrli. Ohranjen imam le jedilni pribor in žepni nož,
ki mi ga je dal ata za srečo, ko sem odšla tako revna služit.
Zapisala:
Katja Notersberg
Marija Krajnc, Hrastovec 134, Zavrč
nam je takole
pripovedovala:
V otroštvu sem živela na Švabovem. To je bilo približno pred štiridesetimi
leti.
Hiša je bila iz kamenja. Imela je pet oken in štiri vrata. Prostori so
bili mala soba, velika soba, kuhinja, hodnik. Prekrita je bila z opeko. Večja
soba in majhna soba sta bili namenjeni za spanje. Na hodniku je bila omara
za čevlje. V kuhinji je bila kredenca
štedilnik, ki se mu je reklo »kobilček«, miza, klopi. Prostori
so bili zelo majhni. V hiši so bili samo naloženi okrasni predmeti. V
veliki sobi so bili stoli, miza, postelja, omara in krušna peč. V mali
sobi sta bili dve postelji in omara. Seno in pridelke smo shranjevali na
podstrešje, koline, peso, repo, krompir, jabolka, zrnje, koruzo pa v
klet. Svetili smo si že z elektriko. Pred tem smo si svetili s petrolejem. Po
vodo smo hodili v gozd pod Švabovo. Kurili smo si na drva v krušno peč.
Žarnica je zasvetila 1947. leta. Takrat ni bilo vodovoda, prav tako ne
kanalizacije. Vsako soboto smo čistili pode. Imeli smo »poljsko« stranišče,
ki je bilo zunaj stanovanja. Pralnica je bila poleti zunaj, pozimi pa na hodniku.
Pralni stroj imamo deset let, vodovod 4 leta, kopalnico deset let,
kanalizacijo 5 let, centralno peč pet do šest let, telefon dve leti.
Ohranjene imamo večje posode in stare postelje.
Zapisala:
Klavdija Pfeifer
Ivan Bratuša, Korenjak 9, Zavrč.
V otroštvu je živel na istem mestu kot zdaj. Imeli so leseno hišo, ki
so jo imenovali »cimprača«.
Imela je lesen dimnik in lesene svisli. Zgrajena je bila iz lesa.
Bila je prekrita s slamo, hiša pa je imela pet prostorov. Imela je
kuhinjo, večjo sobo in malo sobo za spanje, v veži so imeli vodo. Ko si
vstopil v hišo, je bila veža,na levo mala soba, na desno velika
soba , naravnost so bila vrata v kuhinjo , iz kuhinje pa vrata v
shrambo. V hiši so imeli štiri slike, dve fotografiji in križ. Oprema v
večji sobi: tri postelje, dve omari, žrmlje ( ročni mlin, s
katerim so mleli zrnje za
kruh), miza in krušna peč, okoli
nje klopi, na katerih so otroci
spali . KUHINJA: imeli so črno kuhinjo, v njej »sklednjak« (za
posodo), »stalažo«, mizo in klopi. MALA SOBA: postelja, omara in obešalnik.
VEŽA: lestev na podstrešje, mizica, na njej »puta« z vodo, pod njo vrči
za vodo. SHRAMBA: stara skrinja za moko, jajca, sol , mleko, burkle -
lopar za jemanje kruha
iz peči. Seno so shranjevali
v hlev, nekatere pridelke pa na podstrešje. Svetili so si s
petrolejkami in treskami, ki so jih
prvo posušili, dali v stojalo in zgoraj prižgali. Vodo so si
nosili iz studenca, ki je bil v grabi. Pozimi so se greli s krušno pečjo.V
njihovi hiši je žarnica prvič zasvetila osmega septembra
leta 1958. V hišo
so imeli speljan lasten
vodovod iz cisterne od leta 1974. Pravi vodovod pa so dobili šele leta
1998. Kanalizacije ni bilo. Hiše so čistili z ribanjem poda, brisanjem
prahu, ampak brez detergentov. Imeli so le milnico. Imeli so
»poljsko« stranišče. Kopalnice in pralnice ni bilo. Stara hiša
je bila podrta. nova je
bila zgrajena leta 1942. K novi hiši
so dogradili prizidek h kuhinji in
kopalnici. Ohranjene imajo
stare slike, fotografije, vrče, krušno peč in mlin.
Zapisala:
Dušanka Bratuša
|