Lončeni bas je bil izrazito spremljevalno glasbilo. Že ime pove obe njegovi značilni lastnosti: narejen je iz gline in se uporablja za bas, torej za spremljavo, za ritem plesnim melodijam. Vendar pa nam različna poimenovanja lončenega basa in druga pričevanja povedo, da je bil zelo razširjeno glasbilo po dobršnem delu slovenskega ozemlja. 
Najdlje, vse do danes se je ohranil v Beli krajini, kjer ga imenujejo gúdalo ali díplenjak. V Prekmurju je bil znan kot düda, vuk, vugač, vugaš, medved, na Primorskem kot pinja, na Štajerskem moga, kuga, mehurjeva muzika in na Dolenjskem kot bas, lončen bas, báston, boben, duda in muga. Za izdelavo basa potrebujemo lončen lonec. Čez odprtino v loncu napnemo svinjski mehur. Sredi te opne privežemo s spodnje strani kakih 30cm dolgo sirkovo paličico in bas je pripravljen za igranje. Na bas se igra tako, da se s stisnjeno dlanjo ali prsti drsi po paličici gor in dol, pri tem si je treba roko vlažiti z vodo.