Anja Lampret
|
CASSIA ANGUSTIFOLIA in CASSIA SENNA
|
UVOD
Sena naj bi se uporabljala v medicini že od devetega ali desetega stoletja po zaslugi arabskih zdravnikov (1) v obliki posušenih listov sene (Folium sennae) in posušenih strokov sene (Fructus sennae). Ime sena se uporablja za omenjeni drogi (posušeni listi in stroki) ali pa tudi za rastline, na katerih listi in plodovi rastejo. Sena spada v rod Cassia L., ki obsega okoli 700 vrst, tako zelišča kot drevesa, razširjena v celotnem tropskem pasu in predelih subtropskega pasu (2). Novejše farmakopeje predpisujejo kot drogo liste in stroke samo dveh vrst sene. To sta Cassia angustifolia Vahl in Cassia senna L.
| Ime droge: |
Sennae folium in Sennae fructus- listi in plodovi sene |
| Rastlini: |
Cassia angustifolia Vahl in Cassia senna L
|
Sistematika:
| Phylum |
Spermatophyta (Magnoliophyta) |
semenke |
| Subphylum |
Magnoliophytina |
kritosemenke |
| Classis |
Magnoliatae (Dicotyledonae) |
dvokaličnice |
| Subclassis |
Rosidae |
|
| Superordo |
Fabanae |
|
| Ordo |
Fabales |
stročnice |
| Familia |
Caesalpinaceae |
rožičevke |
| Genus |
Cassia |
sena |
Cassia angustifolia in Cassia senna sta vrsti rastlin, ki spadata v družino rožičevk (Caesalpinaceae), red stročnic (Fabales = Leguminosae) in razred Magnoliopsida. V redu sta še dve družini, Mimosaceae (mimozovke) in Fabaceae (metuljnice) (3).
Cassia angustifolia
Cassia angustifolia Vahl (tinvelijska sena) izvira iz Somalije, gojena pa je v Indiji (Tinnevelly) in Indoneziji (1, 4). Zraste do 2 m v višino (4). Steblo je pokončno, gladko in rahlo zeleno (4). Dolge razprostirajoče veje nosijo 5-8 parnopernatih lističev (4). Lističi so skoraj gladki, usnjati, celorobi, podolgovato suličasti, širši v spodnji polovici, z bodikljavim vrhom, kratkim in zakrivljenim pecljem ter stranskimi žilami, ki se tik ob robu usločujejo in skoraj stikajo (2). Cvetovi imajo venčne liste različno velike in so rumenkaste barve (2).
Cassia senna
Cassia senna L. (aleksandrijska sena, C. acutifolia Delile) raste v Sudanu in ob Nilu v Egiptu (od tod ime aleksandrijska sena) (1). Zraste do 60 cm v višino (2). Steblo je pokončno, gladko in rahlo zeleno. Lističi so manjši kot pri tinvelijski seni, širši v zgornji polovici, bolj dlakavi in z gostejšimi stranskimi žilami (2). Za cvetove velja enako kot pri tinvelijski seni (3).
MAKROSKOPSKE IN MIKROSKOPSKE ZNAČILNOSTI DROGE
Po Evropski farmakopeji se kot droga uporabljajo listi sene (posušeni listi vrst C. angustifolia in C. senna) in stroki sene (posušeni plodovi vrst C. angustifolia in C. senna) (6). Enaki drogi navaja tudi ameriška farmakopeja, medtem ko uporabe strokov kot nadomestek za liste (kljub nižji vsebnosti učinkovin v strokih) ne predpisuje (7, 8).
Listi sene
Makroskopske lastnosti
Splošno (1):
Lističi sene imajo debel listni pecelj, so celorobi, imajo priostren vrh in so bolj ali manj asimetrični. Površine so dlakave. Vonj je rahel, a karakterističen. Okus je neprijeten (grenak in sluzav).
Tabela 1: Primerjava makroskopskih lastnosti lističev vrst C. senna in C. angustifolia (1, 6).
| | Cassia senna | Cassia angustifolia |
| barva | sivo-zelena do rjavo-zelena | rumeno-zelena do rjavo-zelena |
| dolžina | 15-40 mm | 20-50 mm |
| širina | 5-15 mm | 7-20 mm |
| izgled | pogosteje zlomljeni in zviti na robovih, manj asimetrični | redko polomljeni, sploščeni (zaradi stiskanja), bolj asimetrični |
| površina | rahlo valovita na spodnji in zgornji strani, prekrita z dlačicami, na spodnji strani se dobro vidijo žile | obe površini sta gladki z malo dlačicami |
| sledi stiskanja | se redko vidijo | pogosto se vidijo sledi glavnih žil ostalih lističev |
Mikroskopske lastnosti
Splošno (1, 2):
Listi obeh vrst sene so podobne izolateralne gradnje. Celice obeh povrhnjic (spodnje in zgornje) so poligonalne z debelo kutikulo in notranjo steno, ki je tu in tam odebelela zaradi sluzi. Na obeh povrhnjicah so dlake in reže. Dlake so enocelične, zašiljene, z debelimi stenami, grobo bradavičaste, s stožčasto osnovo, globoko vsajene med celice povrhnjice, dolge tudi do 0,25 mm. Reže imajo večinoma dve celici spremljevalki. V mezofilu je zgoraj ena vrsta dolgih, ozkih in nagnetenih stebričastih celic, spodaj pa nepravilne krajše celice. V gobastem parenhimu so zvezdice kalcijevega oksalata (druze), prevodne elemente obkrožajo mehanska vlakna, ta pa celice, v katerih so posamezni kristali kalcijevega oksalata.
Tabela 2: Primerjava mikroskopskih lastnosti lističev C. senna in C. angustifolia (1, 6).
| | Cassia senna | Cassia angustifolia |
| dlačice | številčnejše (na vsake tri epidermalne celice) | manj številčne (na vsakih šest epidermalnih celic) |
| listna reža | dve celici spremljevalki | dve ali tri celice spremljevalke |
| indeks žilnih otočkov | 25-29,5 | 19,5-22,5 |
| indeks rež | 10-12,5-15 | 14-17,5-20 |
Slika: Prečni prerez lista sene. c, kolenhim; cr, kristali kalcijevega oksalata (druze); cr.s, celice s posameznimi kristali kalcijevega oksalata; l.e, spodnja epidermalna plast celic; l.p, spodnje palisadno tkivo; m, celice, ki vsebujejo sluz; ph, floem; p.f, periciklična vlakna; s, listna reža; s.m, gobasto tkivo; t, dlačica; t.s, brazgotina dlačice; u.e, zgornja epidermalna plast celic; u.p, zgornje palisadno tkivo; v.b, žilni pletež; xy, ksilem. (10)
|
Stroki sene
Makroskopske lastnosti
Cassia senna (Sennae fructus acutifoliae)
Stroki so sploščene, ledvičaste oblike, zelene do zeleno-rjave barve z rjavimi lisami na mestih, kjer se nahajajo semena (6). Običajno so dolgi 40-50 mm in najmanj 20 mm široki (6). Na eni strani imajo koničast del, na drugi pa kratek pecelj (6). V strokih se nahaja šest ali sedem ploščatih, klinasto oblikovanih semen, ki so zelene do svetlo rjave barve (1, 6). Na lupini se vidi nepretrgana mreža izrazitih grebenčkov, ki so posledica semen (6).
Cassia angustifolia (Sennae fructus angustifoliae)
Stroki so sploščene, rahlo ledvičaste oblike, rumeno-rjave do rjave barve s temno rjavimi lisami na mestih, kjer se nahajajo semena (6). Običajno so 35-60 mm dolgi in do 18 mm široki (6). Na eni strani imajo koničast del, na drugi pa kratek pecelj (6). V strokih se nahaja od pet do osem ploščatih, klinasto oblikovanih semen, ki so zelene do svetlo rjave barve (1, 6). Na lupini se vidijo nepopolni, valoviti, prečni grebenčki, ki so posledica semen (6).
Mikroskopske lastnosti
Mikroskopske lastnosti strokov so skupne obema vrstama sene (6):
epikarp s poligonalnimi celicami in majhnim številom stožčastih, bradavičastih dlačic ter tu in tam anomocitični ali paracitični tip okolja listnih rež,
vlakna v dveh prekrižanih plasteh, med katerimi so skupki kristalov kalcijevega oksalata v obliki stiloidov,
karakteristične palisadne celice v semenu in stratificirane celice v endospermu,
kristali kalcijevega oksalata v obliki druz in stiloidov.
Še preden so spoznali kemizem sene, rabarbare, aloe, ... je bilo znano, da je to skupina naravnih purgativnih (odvajalnih) učinkovin (12). Prve so bile prepoznane antrakinonske sestavine, tako v prosti obliki kot v obliki glikozidov (12). Nadaljnje raziskave so pokazale, da naravni produkti vsebujejo tudi reducirane derivate antrakinonov (oksantroni, antranoli, antroni) in sestavljene derivate iz dveh antronskih molekul (diantroni) (12).
Diantroni so sestavljeni iz dveh antronskih molekul, ki sta lahko enaki ali različni. So pomembni aglikoni v vrstah Cassia, Rheum in Rhamnus (12). Najbolj poznani so senozidi, ki so jih izolirali leta 1941 s pomočjo izboljšanih ekstrakcijskih metod (razvil jih je Stoll s sodelavci) (12).
Sena vsebuje antrakinonske snovi (senozid A, B, C in D ter drugi glikozidi, aloeemodin, senaemodin, rein, izoemodin, hrizofanska kislina), flavonski glikozid kemferin z aglukonom kemferolom, izoramnetin, b-sitosterol, miricilni alkohol, sluzi, čreslovine, smolo, sladkor, tartrate, salicilno kislino, eterično olje, kalcijev oksalat (2).
Najpomembnejša za delovanje sta senozida A in B, ki se nahajata v listih in strokih (v perikarpu) sene. Oba sta dimera (diantrona) in O-glikozida (3).
Strukturne formule najpomembnejših učinkovin:
Osnovna formula antrakinonov (3). |
Kemijske strukture senozidov (13). |
Vsebnost senozidov v listih in strokih sene po Evropski farmakopeji (6):
listi sene: ne manj kot 2,5 % hidroksiantracenskih glikozidov (računanih kot senozid B),
stroki sene: C. senna: ne manj kot 3,4 % hidroksiantracenskih glikozidov (kot senozid B) / C. angustifolia: na manj kot 2,2 % hidroksiantracenskih glikozidov (kot senozid B).
|
DELOVANJE ANTRANOIDOV IN UPORABA SENE
|
Antranoidi, vezani na sladkor, so farmakološko neaktivni in vstopajo v debelo črevo v nespremenjeni obliki (7). Tam se metabolizirajo s pomočjo intestinalnih bakterij (7). Produkti metabolizma vsebujejo proste antrone, ki naj bi bili aktivne učinkovine (7). Večina metabolitov se izloči s fecesom, kvantitativno nedoločljiva frakcija pa se absorbira in se pojavi kot konjugat z glukuronsko kislino ali sulfatom v urinu (to obarva urin temno rumeno ali celo rdeče) (7).
Antranoidi (v tem primeru senozidi) delujejo predvsem kot stimulativno odvajalo in učinkujejo direktno na intestinalno mukozo. Povzročijo nefiziološko gibanje črevesja z izgubo fecesa in pogoste črevesne krče. V ta učinek so vpleteni številni mehanizmi (7):
refleksi, ki jih povzroči stimulacija receptorjev v mukozi in submukozi, povečajo propulzivno motiliteto debelega črevesa, skrajšajo prehodni čas vsebine skozi črevesje in povzročijo padec absorbcije vode in elektrolitov,
porast cAMP v enterocitih - ko se spremeni intracelularna koncentracija Ca2+ ionov, Cl- ioni vstopajo v lumen črevesa; Na+ ioni in voda sledita zaradi osmoze in zato, da se ohranja elektronevtralnost,
popuščanje celičnih stikov med endotelnimi celicami: natrij in voda, ki sta že bila absorbirana lahko ponovno vstopita v lumen preko nekompetitivnih stikov/proteinskih kompleksov,
blokada natrijeve črpalke (Na-K ATPaze) v črevesnem epiteliju (obrnjenem stran od lumna) inhibira absorpcijo Na+ ionov in vode (antiabsorptivno delovanje).
Sena se zaradi učinkovin, ki jih vsebuje (predvsem senozidov), uporablja pri:
običajnih zaprtjih,
hemoroidih,
neaktivnem črevesju pri novorojenčkih, otrocih in starejših ljudeh,
čiščenju črevesja pred diagnostičnimi pregledi,
postoperativnih stanjih, ko je olajšana defekacija zaželjena (6, 7, 9).
Pri nas seno nadomeščamo s skorjo navadne krhlike (Frangula alnus; družina: Rhamnaceae), ki prav tako vsebuje antrakinonske glikozide (frangulin A in B, glukofrangulin A in B) (3, 14).
Sena je dokaj nevarno odvajalo, vendar razmeroma učinkovito. Prevelik odmerek povzroči slabost, krče, drisko in bruhanje (kar pa večinoma ne velja za stroke, ki so primerni tudi za otroke) (7).
Antranoidi lahko povzročijo refleksno zamašitev abdominalnih krvnih žil, ki potekajo skozi medenico, kar lahko znatno poveča tok krvi v uterus in pripadajoče dele (7). To lahko poveča intenziteto menstruacije, v nosečnosti pa lahko pride do povečanega tveganja za splav (7).
Resni stranski učinki se pojavijo pri dolgotrajni uporabi (ali celo zlorabi) sene in vodijo v velike izgube vode in elektrolitov ter na koncu v hiperaldosteronizem (7). Kronična hipokalemija povzroča zaprtje in lahko poškoduje renalne tubule (7). Pri daljši uporabi lahko pride do melanoze kolona (melanonsis coli) t.j. obarvanje črevesa, pri čemer pa ne gre za pravo melaninsko obarvanje (7). Ta pojav nima večjega kliničnega pomena (7).
Dolgotrajno jemanje pripravkov iz sene ni zaželeno, ker pride do privajanja in so zato potrebni vedno večji odmerki, da dosežemo učinek (2). V hudih primerih zaprtosti pa je dovoljeno podaljšano jemanje pod nadzorom zdravnika (7).
Resna hepatotoksičnost je redka, vendar se lahko pojavi z izpostavljanjem jeter nenavadno velikim količinam (primer: če pacient uživa 100 mg senozida B dvakrat na teden) toksičnih metabolitov antrakinonskih glikozidov (senozidov); lahko pride do akutne okvare jeter (15).
Podatki, ki bi kazali na nefrotoksičnost, ne obstajajo (15). Vendar pa eksperimentalni modeli predvidevajo, da se lahko antrakinonski derivati kopičijo v ledvicah (15).
Klinične in epidemiološke raziskave so ovrgle sume, da je zaradi antrakinonov povzročena melanoza kolona premaligno stanje ali da je dolgotrajno jemanje antranoidnih odvajal predispozicija za kolorektalni tumor (7).
Sene ne smejo jemati:
osebe z delno ali popolno obstrukcijo črevesja,
nosečnice (nevarnost splava),
doječe matere (aktivne snovi lahko prehajajo v mleko, pri čemer ga rahlo rjavkasto obarvajo in povzro?ijo driske pri dojenčku)
osebe z vnetjem debelega črevesa, ledvic, mehurja in maternice (2, 4, 7).
Novejše farmakopeje kot drogo predpisujejo liste in stroke sene vrst C. angustifolia ter C. senna in navajajo različne pripravke iz sene: tekoči in suhi ekstrakti, sirupi, tablete.
Sena je razmeroma učinkovito in nenevarno odvajalo, če ga uživamo v zmernih količinah, občasno in za navedene indikacije. Pri občasni uporabi lahko pride do stranskih učinkov, vendar redko (odvisno od vsakega posameznika), medtem ko pri dolgotrajnem jemanju lahko pride do resnih stranskih učinkov: razne poškodbe intestinalnega trakta in jeter, dehidracije (v najhujšem primeru do hiperaldosteronizma), izgube elektrolitov, povečano tveganje za splav, hipokalemija...
Za njeno delovanje so odgovorni antrakinonski glikozidi ali z drugo besedo senozidi (predvsem senozid B), ki so po strukturi dimeri (diantroni) in O-glikozidi (v tej obliki so neaktivni). Delujejo direktno na intestinalno mukozo in povzročijo nefiziološko gibanje črevesja, pri čemer so vpleteni številni mehanizmi. Poleg antrakinonskih derivatov najdemo v seni še številne druge kemijske sestavine (flavonski glikozid, miricilni alkohol, sluzi, čreslovine, aloeemodin, rein...), ki pa so za delovanje manj pomembne.
Sene se ne sme jemati v nosečnosti, med dojenjem, pri vnetjih debelega črevesa, ledvic, mehurja in maternice.
(1) Trease GE, Evans WC. Pharmacognosy. Bailliere Tindall-London 1972; 457-63
(2) Petauer T. U?inkovito odvajalo. Herbika april 2002; 24-25
(3) Doljak B, Kac J, Kreft S, Janeš D, Mlinarič A, Slanc P, Štrukelj B, Umek A. Vaje iz farmakognozije in farmacevtske biotehnologije. Fakulteta za farmacijo, Ljubljana 2005; 21
(4) Senna. www.senna-leaves.com/default.asp
(5) Senna Leaf C/S Cert. Organic (Cassia acutifolia; Fan Xie Ye) 1 Ib: c www.kalyx.com/store/proddetail.cfm/AffiliateID/2003127298/ItemID/20304.0/CategoryID/1000.0/SubCatID/10.0/file.htm
(6) European Pharmacopoeia Third Edition-Ph. Eur.3rd ed., 2001; 1392-97
(7) Schulz V, H¨nsel R, Tyler V. Rational Phytotherapy. Springer 2001; 249-253
(8) United States Pharmacopoeia Twentyfifth Edition/National Formulary Twentieth Edition- USP 25th/NF 20th ed., 2002; 1566-67
(9) ArneAnderberg. Cassia senna L. http://linnaeus.nrm.se/botany/fbo/c/cassi/cassen.html.en
(10) Trease GE, Evans WC. Pharmacognosy. Bailliere Tindall-London 1972; 26
(11) Grieve M. Senna. http://www.botanical.com/botanical/mgmh/s/senna-42.html
(12) Trease GE, Evans WC. Pharmacognosy. Bailliere Tindall-London 1972; 123-127
(13) Umek A.
www.farma-drustvo.si/gradivo.php?b=gradivo_p%2Ffarmakognozija%2Fpredavanja2005-2006
(14) Doljak B, Kac J, Kreft S, Janeš D, Mlinarič A, Slanc P, Štrukelj B, Umek A. Vaje iz farmakognozije in farmacevtske biotehnologije. Fakulteta za farmacijo, Ljubljana 2005; 39
(15) Vanderperren B, Rizzo M, Angenot L, Haufroid V, Jadoul M, Hantson P. Acute liver failure with renal impairment related to the abuse of senna anthraquinone glycosides. Ann Pharmacother. 2005 Jul-Aug; 39 (7-8): 1353-7
