Začetna stran
Rastline po družinah Rastline po abecedi Droge po abecedi
Marko Anderluh

ALOE BARBADENSIS

DROGA
Ime droge: Aloe Barbadensis - aloja z Barbadosa
Rastlina: Aloe Barbadensis - aloja z Barbadosa
Sinonimi: Aloe vera Tournefort (po Linneju), Aloe vulgaris (po Lamarku)
Sistematika:
Phylum Spermatophyta (Magnoliophyta) semenke
Subphylum Magnoliophytina kritosemenke
Classis Liliatae enokaličnice
Subclassis Liliidae  
Superordo Lilianae  
Ordo Liliales lilijevci
Familia Liliaceae lilijevke
Genus Aloe aloja
Opis rastline in droge
Rod aloj šteje približno 500 različnih vrst, ki jih uvrščamo v družino Liliaceae (lilijevke). Ime izhaja iz arabske besede "alloeh", ki pomeni grenko in svetlečo se substanco. Njihova matična domovina je Afrika in sicer predvsem južna Afrika, ker pa se prav lahko aklimatizirajo zunaj svoje matične domovine, jih najdemo tudi na Kanarskih otokih, v zahodni Indiji, na Barbadosu in Curacau. Na teh območjih jih gojijo na plantažah kot zdravilne rastline. Rod aloj je še posebej prilagojen na življenje v sušnejših podnebjih, saj jim debeli listi omogočajo zaloge vode skozi sušnejša obdobja.
Iz aloje pridobivamo dve komercialno dostopni drogi:

  • "aloe barbadensis" - trden ostanek po sušenju lateksa iz pericikličnih celic pod kutikulo ali koncentriran sok listov
    - vsebuje antrakinone v obliki glikozidov in vse ostale naravne substance
  • "aloe vera gel" - bistra želatinozna snov iz sluzastih celic v notranjem tkivu list
    - ne vsebuje antrakinonov, vsebuje pa mešanico polisaharidov v kateri prevladuje glukomanan
    Farmakopeje, v katerih sta drogi oficinalni:
    DAB 10, ÖAB, Ph. Helv. VII, BP, Ph. Eur. III, Ph. Belg. VI, USP 23.

    KEMIZEM DROGE
    Glavne učinkovine so hidroksiantracenski derivati oz. antrakinoni:
    aloin A in B aloinozid A in B
    aloenin A

    Aloe barbadensis poleg tega vsebuje naslednje naravne spojine:

  • bradikininaza - olajšuje bolečino in zmanjšuje potenje in rdečico zaradi razgradnje bradikinina (tkivni mediator vnetja)
  • magnezijev laktat - blokira biosintezo histamina in ima antipruritični učinek
  • antiprostaglandin - zmanjšuje vnetja

    FARMAKOLOGIJA DROGE oz.UČINKOVIN
    Aloja se uporablja predvsem kot emoliens in kot pospeševalec celjenja ran povzročenih z radiacijo (opekline od sonca, rentgenskih žarkov). Klinični poskusi so pokazali, da ima pri tem največji učinek vlažilni efekt mukopolisaharidov v kombinaciji z nekaterimi nitro in organožveplovimi spojinami.
    Antibakterijsko delovanje "aloe vera gela" je bilo dokazano "in vitro" proti sevom S. aureus, E. coli in M. tuberculosis, vendar delovanja ni bilo, kadar je v "in vitro" testih bila prisotna kri.
    Aloja - emodin je v "in vitro" testih pokazal antilevkemijsko aktivnost, nadaljne študije pa so bile ustavljene zaradi dokazane majhne citotoksičnosti.
    Najbolj uporabne dokaze smo dobili iz testov na poskusnih podganah in miših, ki so pokazale močno antiartritično in antiinflamatorno delovanje.
    Na Kitajskem so izvedli zanimivo študijo, ki je pokazala, da ekstrakti aloje ščitijo jetra pred kemijskimi poškodbami in tako zmanjšujejo možnost razvoja ciroze jeter.
    Zanimiva nova indikacija je hiperglikemija. Ekstrakt aloje namreč izkazuje hipoglikemične učinke, vendar je zaenkrat bilo objavljenih premalo študij za dokazano delovanje "in vivo".

    UPORABA DROGE
    Že v starem Egiptu je aloja veljala za rastlino nesmrtnosti. Antični grški zdravnik Dioscorides je zapisal, da aloja deluje pozitivno na celjenje ran, ustavlja izpadanje las, zdravi genitalne rane in eliminira hemoroide. Ponekod se za vse te indikacije aloja uporablja še danes v ljudski medicini. V oficinalni medicini se uporabljajo pripravki aloje kot odvajalo, predvsem v kombinaciji z drugimi drogami, ki vsebujejo antrakinone. Aloe vera gel se uporablja v obliki mazil kot emoliens in pri sončnih opeklinah za pospeševanje celjenja ran.

    STRANSKI UČINKI
    Zaradi vsebujočih antrakinonov ekstrakti aloje pri "per os" aplikaciji motijo ravnotežje elektrolitov in povzročajo izgubo kalija in vode. To pripelje do paralizacije intestinalne muskulature, zato odvajala z antrakinoni čez nekaj č asa postanejo neučinkovita. Izguba kalija prav tako lahko povzroči srčno aritmijo.
    Rjavo obarvanje mukoze zaradi antrakinonov ni problematično iz zdravstvenega stališča.
    Iritacija gastrointestinalnega trakta lahko pripelje do stimulacije muskulature uterusa, kar lahko povzroči abortus ali prezgodnje rojstvo otroka.
    Toksične doze aloje povzročajo hemoragično diarejo, poškodbe ledvic in končno smrt. Letalna doza je približno en gram na dan, aplicirana v obdobju nekaj dni.
    Zaradi vsega naštetega je uporaba aloje kontraindicirana v naslednjih primerih:

  • nosečnost
  • menstruacija
  • ledvične komplikacije
  • hipokaliemija
  • zdravljenje s saluretiki.

    LITERATURA
    (1) The Lawrence Review of Natural Products, Comparisons, 1992
    (2) P. Pahlow: Velika knjiga o zdravilnih rastlinah, CZ, Ljubljana 1989
    (3) J. F. Morton: Major Medicinal Plants, Charles C. Thomas Pub., Springfield, 1977
    (4) A. Newall, A. Anderson: Herbal Medicines, The Pharmac. Press, London 1996