NASTANEK OSONČJA
Pogled v poletno Rimsko Cesto s prostim očesom ali daljnogledom pokaže velike temne oblake prahu in svetle oblake plina. Temni oblaki prahu in meglice so razporejeni po spiralnih rokavih Rimske Ceste, v jedru jih je malo. Ker so neprepustni za svelobo za njimi ne vidimo zvezd. Temne oblake prahu najlažje vidimo če so projecirani na svetle oblake plina kot so meglice, npr: Orionova Meglica, M16, M17, M20, meglica Laguna in podobne. Včasih te bolj ali manj homogene oblake zmoti kakšen zunanji dejavnik. To je lahko močan zvezdni veter kakšnega supervelikana, udarni val supernove ali pa kakšen drug oblak prahu in plina. To poruši homogenost takšnega oblaka in v notranjosti se pričenjajo oblikovati zgoščine.
Razvoj bokove globule:
1. Zgoščina v temnem oblaku medzvezdnega prahu
2. Faza Konjske glave: počasi se oblikuje Bokova globula, ki s svojo gravitacijo lovi material iz okolice. Ponekod nalovi dovolj prahu, da se skozi vidi ozadje.
Nekateri astronomi so prepričani, da je meglica Barnard 33 ali Konjska Glava v Orionu prav takšna kometna faza bokove globule.
3. Kometna faza: v kometni fazi je Bokova globula bolj ali manj že oblikovana, s prvotnim oblakom jo povezuje le še most ali rep materiala, ki daje izgled kometa.
4. Oblikovana Bokova globula: je izoliran temen oblak prahu in plina, velik od 1000 do nekaj 10 000 A.E.
|
|
|
|
| Barnard 33 ali meglica Konjska Glava v Orionu. | HST posnetek Bokovih globul v sosednji galaksiji, Velikem Magellanovem oblaku. | Stebri plina in prahu v meglici M16, majhni izrastki na stebrih pa so bokove globule v 2. in 3. fazi! |
|
Sončeva zgodba: pred 6 milijardami let je eksplozija supernove zamajala velik oblak medzvezdnega prahu in plinov, v katerem so pričele nastajati Bokove Globule. Pred 5 milijardami let se je na mestu našega Osončja oblikovala lokalna Bokova globula. Na sliki vidimo stanje v kakršnem je bilo območje kjer bo nastalo Osončje prvih 50 do 100 milijonov let.
|
Razvita Bokova Globula ima premer okoli 10 000 A.E. V središču nastaja zgoščina materiala, ki v nekaj sto tisoč letih zbere dovolj mase, da se v središču pričnejo jedrske reakcije. To spremljajo spektakularni izbruhi, ki iz polov zvezde mečejo plin daleč ven, v vesolje. V primeru, da zvezda ne doseže dovolj velike mase, nastane rjava pritlikavka, vmesni člen
med planetom in zvezdo, ki šibko sveti zaradi gravitacijskega sesedanja. V naslednjih nekaj tisoč letih se večina materiala razporedi v protoplanetarni disk.
Protoplanetarni
disk okoli zvezde Beta Kiparja:
Protoplanetarni diski niso tako redek pojav kot bi morda lahko pričakovali. V Orionovi meglici spremljajo skoraj vsako novo nastalo zvezdo. Protoplanetarni diski pa so kot kaže prisotni pri opaznem številu nekoliko starejših zvezd, zvezd glavne veje, kakrsna je tudi Beta Kiparja. To je zvezda spektralnega tipa G, ki je v vseh pogledih zelo podobna Soncu. Okoli Bete Kiparja so s HST (pa tudi že prej, s teleskopi na Zemlji) posneli protoplanetarni disk. Podobne protoplanetarne diske so opazili tudi okoli nekaj drugih zvezd, kot je BD +31 643.
|
Sončeva zgodba: Pred približno 4.55 milijarde let se je okoli novo rojenega Sonca oblikoval protoplanetarni disk, v vseh pogledih zelo podoben tistemu okoli Bete Kiparja.
|
|
|
Med oblikovanjem protoplanetarnega diska se zaradi naključnih trčenj med delci prahu, tudi v disku samem pričnejo pojavljati zgoščine znane kot planetsimili ali protoplaneti. Na začetku jih je na milijone, veliki pa so od nekaj centimetrov do nekaj deset metrov. S časom se zaradi trkov število protoplanetov zmanjša, tisti ki pa ostanejo pa rastejo na račun manjših. Po nekaj deset milijonih let ostane le še okoli 500 protoplanetov velikosti od 10 km pa tja do nekaj tisoč km. Protoplaneti tako redčijo prostor okoli sebe, nastanejo vrzeli in območja kjer prahu in plina skoraj ni. |
|
|
| Protoplanetarni diski, kjer so protoplaneti že počistili določena območja. | Disk okoli Bete Kiparja kaže variacije v debelini v bližini diska, najverjetneje posledica gravitacijskega delovanja planeta. |
Tu lahko razvoj bodočega osončja
ubere še drugo, v nekaterih pogledih celo bolj običajno pot. Namesto nastanka nekaj deset planetov, se večina mase zbere v en sam ogromen protoplanet, ki se potem, odvisno od mase lahko razvije v rjavo pritlikavko ali pa povsem običajno zvezdo. Tako nastane dvozvezdje, v redkejših primerih tudi mnogozvezdje.
Vmesna faza številnih planetov* (tu pusti prazno, ker moram najti eno Spiko iz 1998 kjer piše o tej fazi).
 Mlada Zemlja, le polovico tako velika kot danes, na njej pa se oblikuje atmosfera in oceani, vseeno pa so vidni ogromni udarni bazeni in kraterji. |
Sončeva zgodba: Pred 4.50 milijardami let je v Osončju vladal kaos medplanetarnih trčenj. Zemlja je že pričela oblikovati svojo atmosfero in oceane, morda so tu bili že prvi znaki življenja, vendar pa je trčenje z protoplanetom velikosti današnjega Marsa uničilo vse. Vendar pa se je iz tega kaosa rodila Luna.
|