KROMOSFERA

 Na zgornji meji fotosfere plini dosežejo najnižjo temperaturo, ta pa potem narašča z oddaljenostjo od fotosfere. Nad fotosfero je kromosfera, ki je ob popolnem Sončevem mrku vidna s prostim očesom kot tanek pas okoli temne lune škrlatne ali karminaste barve. Debela je nekaj tisoč kilometrov. Temperatura plina je nekaj deset tisoč stopinj, ki ob prehodu v korono naraste na nekaj milijonov. Dvig temperature spremlja padec gostote z znatnimi in hitrimi spremembami v spodnjem delu tako kromosfere kot korone.
Opazovanja kažejo, da kromosfera pravzaprav ni plast ampak sistem curkov, v vsakem trenutku deset do sto tisoč razporejenih po celotni Sončevi površini. Imenujejo se spikule. Tipična spikula ima premer 1000 km in se dviga s hitrostjo 30 km/s.

coronfaculae.jpg (19045 bytes) Levo: kromosferske fakule okoli Sončeve pege.
 Kromosfero je moč posneti na celotnem Sočnevem disku s pomočjo ozkopasovnih filtorv kot so H-alfa in H-beta.
Ob Sončevem robu lahko opazujemo protuberance, plinaste tvorbe velike do 30 000 km. To so ogromne mase plina ujete v lokalna magnetna polja. To so mirujoče protuberance, ki lahko lebdijo nad Sončevo površino več mesecev. V primeru sprostitve magnetne energije v lokalnem polju pa nastanejo eruptivne protuberance, ki se v nekaj urah lahko dvignejo 500 000 do 1 000 000 km nad Sonce in proti Zemlji pošljejo večje količine nabitih delcev.
Protuberance lahko s pomočjo ozkopasovnih filtrov vidimo tudi na Sončevem disku. Vidne so kot temna območja v svetli kromosferi. Tu jih imenujemo filamenti.

 V kromosferi se pojavljajo tudi kromosferske bakle ali fakule, ki ležijo nad fotosferskimi.

hotspot.jpg (18253 bytes)
Posnetek Sonca 20. septembra 1999 v H-alfa svetlobi. Vidni so svetli ‘hot spoti’ in temni filamenti. 		protuberanca.JPG (22710 bytes)
Eruptivna protuberanca