KORONA
Temperaturo korone poznamo zaradi specifičnih ionov. Pri dovolj visokih temperaturah atomi trkajo drug ob drugega in si izbijajo elektrone - ionizacija. Pri zelo visokih temperaturah lahko atomi kot Fe izgubijo 9 do 13 elektronov. 9x ionizirani Fe nastane pri temperaturi 1.3 milijona K, 13x ionizirani Fe pa pri 2.3 milijona K. Med močno aktivnostjo lahko temperatura doseže 3.6 milijona K, kjer nastane 14x ioniziran Ca.
Večina Sončeve korone je ujete blizu površja v močnem magnetnem polju. Tam kjer je magnetno polje nekoliko šibkješe nastane t.i. koronalna luknja. Vendar atomi z dovolj veliko hitrostjo pobegnejo Soncu v obliki Sončevega vetra.

Zgoraj: posnetek notranje Sončeve korone s sonde SOHO, z koronagrafom EIT. Leva slika je v svetlobi 12x ioniziranega železa, srednja v 9x in 10x ioniziranega železa, desno pa razmerje med obema.
![]() Korona ob Sončevem minimumu, posneta med mrkom 11. marca 1994. |
![]() Korona ob Sončevem maksimumu, posneta med mrkom 11. avgusta 1999. |
Navkljub navidezni stabilnosti pa je korona dokaj nestabilna. Še posebej ob maksimumu Sončeve aktivnosti so pogosti izbruhi v obliki bliščev. Blišč v korono pošlje močan udarni val, ki pred sabo pometa okoliški plin. Tako nastane oblak zgoščenega koronalnega materiala, ki ga odnese v smeri od Sonca. Ta izbruh je imenovan "coronal mass ejection"
|
|
|
|
Levo: coronal mass ejection, posnet s SOHO-vim LASCO koronagrafom. Sredina in desno: še dva coronal mass ejection, posneta z LASCOm. Spodaj: notranja korona poneta z LASCO C1 in C2 koronagrafi. |