LEONIDI (LEO):

LEONIDI 1999

Zvečer 17. novembra 1998 se je na tisoče amaterskih astronomov in radovednih ljudi podalo daleč pod temno nebo v pričakovanju močnega meteorskega dežja Leonidov. Na veliko razočaranje vseh pa do meteorskega dežja ni prišlo. Čeprav so Leonidi bili najmočnejši roj v letu niti približno niso dosegli moči meteorskega dežja.

Meteorski dež naj bi nastopil okoli 20:30 UT 17. novembra, okoli prehoda ravnine kometovega tira. Izkazalo pa se je, da je glavna predstava nastopila že 19 ur prej, okoli 1:40 UT 17.novembra. Tedaj so Leonidi dosegli ZHR okoli 340 meteorjev na uro, posebnost tega maksimuma pa je bilo neverjetno število svetlih Leonidov in bolidov. Do sekundarnega maksimuma je res prišlo tudi 17. novembra ob 20:30 UT, ob prehodu tira.
Seveda se je takoj pojavilo vprašanje, zakaj je prišlo do maksimuma tako zgodaj, in kaj je bilo narobe z napovedmi. Maksimume meteorskih rojev napovedujejo ob prehodu kometovega tira. Ob tem predpostavljajo, da je koncentracija meteoroidov v centru potoka, to je na kometovi orbiti največja. Kot kaže pa temu ni vedno tako. Meteoroidni potoki so očitno mnogo bolj kompleksni kot smo prej pričakovali. Kratkoperiodični kometi, katerih predstavnik je tudi 55P/Tempel-Tuttle so pod gravitacijskim vplivom planetov, predvsem Jupitra, ki jim stalno nekoliko spreminjajo orbito. Ko komet preide perihelij za sabo pusti oblak meteoroidnega materiala, ki ga imenujemo filament ali vlakno. Ker se kometu orbita nenehno spreminja, ob vsakem prehodu perihelija vlakno nastane na nekoliko drugačni poziciji. S časom (nekaj tisoč let) se vlakno porazgubi v meteoroidni potok.
Tako dobimo mnogo bolj kompleksno predstavo meteoroidnega potoka. Vzdolž kometove orbite se nahaja material, ki ga je komet odvrgel pred več deset tisoč leti, okoli jedra pa se nahaja oblak zgoščenega meteoroidnega materiala. Oblak sam pa ni homogen, marveč je sestavljen iz številnih bolj ali manj ostro definiranih vlaken in pa središčnega vlakna, točno na orbiti meteoroidnega potoka.
S to teorijo sta se astronoma Asher in McNaught zgodaj letos lotila natančnega kartiranja meteoroidnega potoka Leonidov. Za določevanje leg filamentov sta uporabila poročila o letnih maksimumih Leonidov v zadnjih 200 letih. Še posebej natančno sta določila pozicije vlaken odgovornih za dež v letih 1799, 1832, 1833, 1866, 1867 in 1966, ter za močne maksimume v letih 1901 in 1902 ter 1998. Kartiranje še ni povsem končano, vendar so dosedanja odkritja temeljito spremenila naše poznavanje Leonidov in tudi napovedi za naslednja leta. Tako kot kaže, da najmočnejši dež ne bo nastopil letos! Več o tem kasneje. Asher in McNaught sta tudi preverila, kje je Zemlja potovala v letu 1998. Na veliko presenečenje sta ugotovila, da se Zemlja ni niti približala nobenemu mlajšemu filamentu. Poleg tega je bilo v letu 1998 veliko svetlih Leonidov, kar nasprotuje stereotipnemu dežju Leonidov, kjer je večina meteorjev šibkih. Da bi odgovorila na nastalo vprašanje sta se lotila izračunov gibanja masivnih meteoroidov, ki jih je komet izvrgel med zadnjimi 42 prehodi perihelija. Ko sta preučevala vsak prehod perihelija posebej, sta prišla do odkritja, da je večino meteoroidov vidnih v letu 1998 komet izvrgel med prehodom perihelija leta 1333. Meteoroidi se niso porazgubili v meteoroidni potok zaradi resonance.

Večina kometov in asteroidov kroži okoli Sonca v orbitah katerih periode so preprosti večkratniki periode Jupitra, najmasivnešega planeta in največje moteče sile za kometne orbite. Komet Tempel-Tuttle ni nobena izjema, v takšno resonančno orbito je vstopil v 7. stoletju. Za vsakih 14 orbitalnih revolucij Jupitra, Tempel-Tuttle napravi 5, enako razmerje velja tudi za masivnejše meteoroide, ki jih je komet nežno odvrgel iz jedra.
Tako imajo masivnejši meteoroidi orbitalne periode, ki so zelo blizu periodi kometa. V takšnih orbitah jih ohranja metronomski efekt Jupitra, zato se ne porazgubijo po kometovi orbiti. Zato formirajo kratek orbitalni lok, v katerem pa je gostota meteoroidov velika, za razliko od običajnega filamenta iz majhnih meteoroidov pred in za kometom. Leta 1998 je Zemlja zgrešila večino teh lokov, tistega z meteoroidi iz leta 1333 pa je zadela v središče. Do podobnega pojava je prihajalo tudi že prej, med drugim tudi leta 1965.
To odkritje še dodaja h kompleksnosti meteoroiodnega potoka. Tako oblak okoli kometa sestavljajo resonančni orbitalni loki, stari filamenti (bolj ali manj razpršeni), najnovejši, komaj nastali filament pred in za kometom, vse skupaj pa se nahaja v oblaku manjših meteoroidov.
Letos bo Zemlja naletela na filament, ki je nastal ob prehodu perihelija leta 1899. Prav ta filament je odgovoren za najspektakularnejši meteorski dež v zgodovini, leta 1966 (tedaj je bil filament star 2 revoluciji). Žal bo letos Zemlja potovala dlje od središča filamenta (ki je sedaj star 3 revolucije) kot v letu 1966, zato ZHR ne bo tako visok. Vseeno pa pričakujemo dober meteorski roj z ZHR nekje med 1000 in 1500. Zemlja bo prečkala filament iz leta 1899 ob 2:08 - 2:10 UT 18. novembra 1999, takrat lahko pričakujemo največje število meteorjev. Večina meteorjev bo najverjetneje šibkih, ponovitev lanskega naliva bolidov je zelo malo verjetna. Najboljša mesta za opazovanje so prav zahodna Azija in Evropa!!. Mogoče je, da bo prišlo do manjšega sekundarnega maksimuma ob prehodu kometove orbite ob 23:00 UT 17. novembra (ZHR okoli 200).