TVORBE NA LUNI:

Za uporabnike manjših teleskopov je Luna nedvomno najbolj zanimivo telo na nebu. Na njej je namreč mogoče videti številne površinske podrobnosti in še njena podoba se spreminja v odvisnosti od kota pod karetimi jo osvetljujejo sočni žarki. Vsekakor je najbolj zanimivo opazovati kraterje ob terminatorju (mejo med osvetljeno in temno poloblo).

MORJA: Najočitnejše tvorbe na Luni, ki jih poznamo so t.i. maria ali morja. So obsežne temne planote. Že stoletja se ve, da v njih ni in tudi nikoli ni bilo vode, vendar so jih vseeno poimenovali kot morja. Imamo več vrst  morji.  Okrogla s hribovitimi robovi (Mare Imbrium)  Nepravilne zaplataste oblike (ogromni Oceanus Procellarum)  Zalivi (na sliki je Sinus iridium - zaliv mavric) Večina morij je povezanih v sistem, vendar obstaja tudi tu izjema, povsem osamljeno in lepo oblikovano Mare Crisium, ki leži blizu severovzhodnega Luninega roba.

 KRATERJI: Vso lunino površje je prekrito s kraterji. Nastali so pred 4,5 miljardami let, ko so Luno dobesedno obastreljevali meteoriti. Njihovi premeri so povsem različni. Od največjih s premerom do 293 km (Bailly), do povsem majhnih brezen. Ležijo praktično po vsem površju lune, nekateri celo drug čez drugega, tako da je težko razbrati prvotne oblike kraterjev. Prvo karto Lune in njenih kraterjev je naredil Riccioli, jezuitski astronom, leta 1651. Glavne kraterje je poimenoval po znanih osebnostih (večinoma so to bili znanstveniki). Ta sistem se je ohranil še do danes, čeprav so ga nekoliko razširili in tako ima danes tudi Julij Cezar (predvsem zaradi reform v koledarju in ne zaradi vojnih junaštev) svoj krater. V kraterjih velikokrat vidimo osrednje vrhove, ali celo skupine vrhov. Obod kraterja je ponavadi masiven in terasast. Zanimivo pri kraterjih je tudi to, da so različno osvetljeni. Tako je dno kraterja Platon zelo temno in ga z lahkoto ločimo od ostalih, druga skrajnost pa je krater Aristarchus, karterega premer znaša le 37 km, vendar ima tako svetel obod in osrednji vrh, da tudi tega ni mogoče zgrešiti.

 VULKANSKA ŽRELA: Najbolj znani sta vsekakor Tycho v južnem višavju in Copernicus v Mare Nubium. Kadar sta osvetljena, sta videti kot središči sistema svetlih žarkov, ki se širijo stotine kilometrov na vse strani. Ti žarki so površinske tvorbe in ne mečejo nobenih senc, zato jih je mogoče videti le ko je Luna skoraj popolnoma osvetljena. Ob polni Luni pa so tako izraziti, da zasenčijo večino drugih tvorb. Tychovi žarki pa ne prihajajo iz središča kraterja, ampak ležijo tangecionalno na pobočja.

 GORSKE VERIGE:
Tvorijo robe običajnih morij. Veliko je osamljenih vrhov in gričev, pa tudi kupolastih oblin, na vrhu katerih so pogosto manjši kraterji. Posebej zanimive so Ravne stene v Mare Nubium. Treba je povedati, da niso ravne, kaj šele stene. Površje se na tem območju spusti za 300m, tako da so stene preprosto površinska prelomnica. Pred polno luno se zaradi sence zdijo kot črna črta, po polni luna pa se pojavijo kot svetla črta. Področje ni prepadno in ima najbrž naklon okoli 40° in v prihodnosti bodo Ravne stene brezdvomno turistična atrakcija Lune.

 DOLINE:
Niso tako pogoste. Najbolj znana je predvsem velika zareza skozi Alpe, znana pod imenom "Dolina Rheita". V resnici je to veriga kraterjev, ki so se združili. Kraterske verige so na Luni precej pogoste in velikokrat spominjajo na ogrlice. Tukaj je treba omeniti še jarke (razpokam podobne tvorbe). Nastanejo s sesedanjem. Najbolj znana jarka sta Hyginus in Ariadaeus na območju Mare Vaporum,