Sovjetski dokumenti med drugim potrjujejo, da so osebni nesporazumi, spremenjena politična zavezništva in birokratska neunčikovitost v veliki meri prispevala k zamudam in neuspehom, povezanim s pristankom Sovjetov na Luni. Medtem je ameriški program imel stalno podporo politične in domače javnosti. Uprava za astronavtiko in letalstvo (NASA) in njene pogodbene skupine so spretno izkoriščale znanje izkušenih in visoko motiviranih delavcev in menedžerjev. Ne glede na zgodnje vodstvo Sovjetske zveze v vesoljskih poletih so omenjeni dejavniki skupaj z bogatimi finančnimi viri omogočili ZDA, da v tekmi za Luno zmagajo.

 Sovjetske sposobnosti v vesolju so postale jasne, ko so 4. oktobra 1957 izstrelili prvi zemeljski umetni satelit Sputnik 1. Dve leti kasneje so Sovjeti izstrelili sondo, ki je na Zemljo poslala bližnje posnetke Lune, 12. aprila 1961, pa je kozmonavt Jurij Gagarin postal prvi človek, ki je poletel v vesolje. Sovjetski strokovnjaki so pri vsakem takšnem dosežku poudarjali, da je to posledica komunistične družbene ureditve, njihovi uspehi pa so v ZDA še povečali strahove, da bodo v vesoljski tekmi zaostali za Moskvo.

 Če bi bil Američane še po letu 1960 vodil predsednik Dwight Eisenhower, morda te tekme niti ne bi bilo, saj je zavračal vesoljske programe in menil, da spektakularni dosežki ne vplivajo na politično moč države. Kljub temu je julija 1958 podpisal odlok o ustanovitvi NASE.

 John F. Kennedy, Eisenhowerjev naslednik, je zaznal več neposrednih povezav med raziskovanjem vesolja in življenjem na Zemlji. Spodbujen z razburjenjem vsega sveta ob Gagarinovem uspešnem poletu v vesolje se je Kennedy odločil, da morajo ZDA tudi v tem pogledu prehiteti Sovjetsko zvezo. Že 20. aprila 1961, samo osem dni po Gagarinovem poletu, je Kennedy postavil več vprašanj podpredsedniku ZDA Lyndonu B. Johansonu: "Ali obstaja kakršenkoli vesoljski program, ki obljublja dramatične rezultate? Ali imamo možnosti, da premagamo Sovjete, tako da izstrelimo v vesolje laboratorij, ali s potovanjem okoli Lune, ali z raketo, ki bi pristala na Luni, ali pa celo z raketo, ki bi šla do Lune in nazaj skupaj s posadko?" Johnson, ki ga je Kennedy imenoval za svetovalca za vesoljsko politiko, se je zavzeto lotil iskanja odgovorov. Eden od mnogih, s katerimi se je posvetoval, je bil Werner von Braun, vodja skupine raketnih inženirjev, ki jih je ameriška armada odpeljala iz Nemčije v zadnjih dneh tretjega rajha.

 V memorandumu z datumom 29. April 1961 je von Braun povedal podpredsedniku, "da nimamo dobrih možnosti, da prehitimo Sovjete z laboratorijem in človeško posadko v vesolju, vendar imamo športne možnosti, da pred Sovjeti pošljemo tričlansko posadko na potovanje okoli Lune, in odlične možnosti, da prehitimo Sovjete pri prvem pristanku človeka na Luni".

 Von Braun je presodil, da je pristanek posadke na Luni tisto, pri čemer lahko ZDA prehitijo Sovjete, predvsem zaradi "desetkratnega naskoka v kvaliteti in sposobnosti raket, ki bi bile potrebne za izvedbo takega dosežka; za zdaj sicer takšne rakete še nimamo, a je zelo, malo verjetno, da jo imajo tudi Sovjeti". Namignil je, da je zato "potrebno pripraviti uradni program, ki naj bi ga uresničili v letih 1967 in 1968".

 Kennedy je sprejel ta priporočila in jih predstavil na skupni seji kongresa 25. maja 1961. Predsednik je dejal:"Prepričan sem, da bi morali iti na Luno... Noben vesoljski projekt ne bo bolj razburljiv in impresiven za človeštvo..." Kennedy se je zaobljubil, da se bodo Americani sprehajali po Luni, "še preden se bo izteklo desetletje". Predsednikov poziv je brenkal na razgrete nacionalne strune. Nasprotnikov lunarnega programa skoraj ni bilo. V nekaj mesecih je kongres povečal proračun Nase za 89%, še za 101% se je povečal proračun naslednje leto. Med letoma 1961 in 1963 se je število ljudi na plačilnem seznamu povečalo s 16500 na več kot 28000. Število pogodbenih delavcev, ki so bili vključeni v vesoljski program, pa se je z okrog 60000 dvignilo na vec kot 200000.

 V prvem Kennedyjevem "naznanilu" je izbruhnila ognjevita tehnična debata, ki je grozila, da bo odložila ali zakasnila razvoj lunarnega programa. Spor se je vnel okrog najbolj unčikovite strategije za pošiljanje ljudi na Luno in vrnitve na Zemljo. Ena možnost je bila, da bi več raket poneslo v nizko Zemljino krožnico dele lunarne vesoljske ladje, tam bi jo sestavili in jo nato poslali proti Luni. Resno so tudi razmišljali o varianti, ki si jo imenovali srečanje v Lunarni krožnici. Pri tej zamisli bi celotno ladjo Apollo izstrelili v vesolje z eno samo močno nosilno raketo naravnost v lunarno krožnico. Od nje naj bi se tam ločilo malo pristajalno vozilo z astronavtoma in pristalo na Luni, po pristanku pa bi ponovno vzletelo in se združilo z večjo matično vesoljsko ladjo, ta bi se potem vrnila na Zemljo.

 Načrtovano srečanje v lunarni krožnici bi dramatično zmanjšalo celotno maso vesoljske ladje Apollo, tako da bi bilo mogoče misijo Apollo izvesti z uporabo ene same nosilne rakete tipa Saturn V. V Nasi so se na koncu odločili prav za takšno rešitev in do konca leta 1962 so bile ZDA že na pravi poti do uspešnega vesoljskega programa. Nasprotno od razmer v Sovjetski zvezi.

 Še pred nekaj leti so Sovjeti tudi uradno zatrjevali, da so se le ZDA udeležile dirke za Luno. Obstoj sovjetskega lunarnega programa je bil velika skrivnost. Toda že v času Gorbačova je nekaj vodilnih igralcev v vesoljskem programu šestdesetih let (najpomembnejši je Vasilij P. Miškin, ki je bil vodja poletov s posadko 1966 do 1974) lahko spregovorijo za javnmost. Tako je 18. avgusta 1989 sovjetski časopis Izvestija objavil dolg članek o tem, kako si je država neuspešno prizadevala poslati posadke proti Luni, kasneje pa je čedalje več fotografij in inžinerskih opisov sovjetske lunarne opreme prihajalo v roke zahodnim analitikom in vesoljskim strokovnjakom.

 Zdaj vemo, da je junija 1962 na prvem vrhovnem srečanju s sovjetskim voditeljem Nikito Hruščovom Kennedy dvakrat omenil, da bi lahko ZDA in SZ skupaj poslali posadko na Luno. Na to pobudo je Hruščov sploh ni odgovoril. Sovjetska zveza je bila namreč prepričana o premoči svojega vesoljskega programa in v ZDA še ni videla resnega tekmeca. Več kot tri leta so terjale politične razprave, preden so v Kremlju odločili, da bo tudi Sovjetska zveza imela svoj lunarni program. V tem času so se močni voditelji sovjetskih konstrukcijskih birojev (industrijskih organizacij, na katerih je temeljila sovjetska vesoljska tehnologija) borili za to, da bi pridobili lunarne projekte, spori med njimi pa so ovirali izdelavo usklajenega načrta za pot na Luno.

 Enega teh konstrukcijskih birojev je vodil Sergej P. Koroljev, vrhunski vesoljski inženir in v mnogočem ruski ekvivalent Wernerja von Brauna. Koroljev je zasnoval raketo, ki so jo uporabili pri skoraj vseh vesoljskih izstrelitvah. Bil je tudi odločen in navdušen zagovornik vesoljskega potovanja; bil je skrivnostni "glavni konstuktor" in njegovo ime so razkrili javnosti šele po njegovi smrti.

 V škodo sovjetskim vesoljskim prizadevanjem je bil v začetku šestdesetih let Koroljev vpleten v osebni in organizacijski konflikt z Valentinom P. Gluškom, ki je vodil laboratorij za dinamiko plinov in bil vodilni konstruktor sovjetskih raketnih motorjev. Spori med strokovnjakoma so segali v trideseta leta, ko je bil Gluško eden tistih, katerih pričanje je med drugim "pomagalo", da so Koroljeva poslali na prisilno delo v taborišče. Moža sta se sprla zaradi različnih pogledov na zasnove raketnih motorjev za naslednjo generacijo sovjetskih nosilnih raket. Koroljev je želel uporabiti visokoenergetsko gorivo, kakršen je tekoči vodik (zanj so se odločili tudi Američani, saj je višje stopnje rakete Saturn V poganjala kombinacija tekočega vodika in kisika), Gluškov pa se je zanimal za konstrukcijo raketnega motorja, ki bi ga poganjalo zelo toksično gorivo (denimo dušikovi sestavini hidrazin in dušikov tetroksid).

 Spor se je zaostril, ko je Gluškov zavrnil sodelovanje s Koroljevom pri načrtovanju nove rakete in se povezal s konstrukcijskim birojem, ki ga je vodil Vladimir N. Celomej. Celomejeva skupina je razvijala vojaške vodene izstrelke, vendar ni imela izkušenj z vesoljskimi raketami; toda eden od Celomejevih pomočnikov je bil Hruščovov sin Sergej...

 Mastislav V. Keldiš, predsednik sovjetske akademije znanosti, je dobil nalogo, da svetuje vladi, kateri izmed tekmujočih skupin naj zaupa projekt. Odločil se je za pitijski odgovor: v celoti ni podprl niti Koroljeva, niti Gluška, niti Celomeja. Slednji se je že leta 1961 ukvarjal pretežno z načrti za polet kozmonavtov okrog Lune, ne da bi pristali na njej. Za to misijo naj bi uporabili raketo vrste UR-500 (pozneje znano kot Proton), ki je bila izpeljanka iz ene od (neuspešnih) Celomejevih konstrukcij za medcelinsko balistično raketo (ICBM). Celomej je zagovarjal tudi ambiciozen načrt za izdelavo ponovno uporabljivega raketnega letala, predhodnika ameriškega shuttla, ki naj bi doseglo Luno in morda celo sosednje planete.

 Avgusta 1961 je Celomejev konstrukcijski biro od Kremlja dobil soglasje za gradnjo takšne vesoljske ladje in nosilne rakete UR-500, s katero naj bi poslali kozmonavte na polet okrog Lune. Projekt naj bi končali do oktobra 1967, do petdesete obletnice oktoberske revolucije. Toda zmaga Celomeja nad Koroljevom je bila kratkotrajna. Oktobra 1964 je politbito odstranil Hruščova z oblasti, novo vodstvo pa je hitro ugotovilo, da so Celomejev in sodelavci dotlej zelo malo naredili. Načrt za polet okrog Lune je bil odpovedan.

 Medtem pa Koroljev ni povsem zapustil sovjetskega vesoljskega programa. Razmišljal je o novi močni nosilni raketi izjemnih lastnosti, ki jo je imenoval N-1. Sredi 1962 je Keldiševa akademijska komisija odobrila razvoj superrakete, ki bi lahko v nizko Zemljino krožnico spravila tovor, težak 75 ton, vendar komisija ni potrdila Koroljevega načrta, da bi N-1 (izdelal naj bi jo do leta 1965) uporabili za polet proti Luni.

 Ker ni imel dostopa do izkušenj Gluškovega laboratorija za dinamiko plinov, je Koroljev moral najti alternativni vir raketnih motorjev. obrnil se je na konstrukcijski biro Nikolaja D. Kuznecova, ki se je pred tem ukvarjal z letalskimi motorji. v kratkem času je Kuznecovu uspelo razviti konvencionalni raketni motor na tekoče gorivo z razmeroma majhno potisno močjo. Da bi dosegli zadostno moč vzletnih motorjev za lunarni polet, je N-1 na svoji prvi stopnji potrebovala kar 20 takih motorjev; ameriški Saturn V jih je imel v prvi stopnji samo pet.

 Najbrž zato, ker se niso več bali jeznega Hrušcova, so do decembra 1964 člani Keldiševe komisije končno potrdili Koroljev načrt potovanja človeške posadke na Luno. Predvidel je enak sistem srečanja v lunarni krožnici, kot so ga sprejeli Američani za program Apollo. Maja 1965 je sovjetska vlada ustanovila ministrstvo za splošno strojegradnjo, ki naj bi nadzorovalo nacionalni vesoljski program; ministrstvo je odločilo, da ima Koroljeva lunarna misija prednost pred vsemi. Uradni načrt je predvideval prvi poskus pristanka na Luni v letu 1968, v upanju, da bo SZ s tem podvigom vnovič prehitela ZDA.

 Potem pa se je zgodila katastrofa. Januarja 1966 je Koroljev med razmeroma preprosto operacijo nepričakovano umrl. Sovjetski vesoljski program je bil nenadom brez najbolj učinkovitega in karizmatičnega voditelja. Njegov naslednik Vasilij Miškin ni imel niti Koroljevega političnega položaja niti vodstvenih sposobnosti, zato so nenehne težave z vladnimi ministrstvi in drugimi konstrukcijskimi biroji upočasnile napredek. Celomej je še vedno poskušal prodreti s svojim alternativnim načrtom za lunarni polet. Položaj se je še poslabšal, ko so ugotovili, da je raketa N-1 prešibka in jo je bilo treba vnovič predelati. Šele novembra 1966 je Keldiševa komisija končno odobrila projekt pristanka na Luni, datum prvega pristanka na sosednjem planetu pa je že zdrsnil v drugo polovico leta 1969.

 Američani so vedeli za sovjetski program N-1, vendar dolgo niso vedeli, za kakšno misijo naj bi bila ta raketa uporabljena. V letu 1964 so ameriški obveščevalni sateliti opazovali izgradnjo izstrelišča in izstrelne ploščadi za novo veliko nosilno raketo; zabeležili so tudi izgradnjo drugega takega izstrelišča in ploščadi v letu 1967. V nekem dokumentu CIE iz marca 1967 je zapisano, da "Sovjeti verjetno menijo, da so določene možnosti, da bi lahko oni prvi pristali na Luni in zato zdaj pritiskajo> s svojim programom v upanju, da bodo kaj takega tudi zares naredili".

 Po desetih uspešnih izstrelitvah dvosedežnih vesoljskih ladij tipa Gemini v letih 1965 in 1966 so v Nasi menili, da so pripravljeni na preizkusne polete vesoljskih ladj Apollo, to bi omogočilo pristanek na luni v letu 1968. A tudi pri Američanih nesreča ni počivala. 27. januarja 1967 so zaradi kratkega stika in požara v vesoljski ladji Apollo 204 (kasneje preimenovani v Apollo 1) med vajo odštevanja na izstrelišču umrli vsi trije astronavti. Čeprav so kritiki udarjali po Nasi, se agencija ni obotavljala. Do konca leta 1967 je določila nov urnik za Apollo, ki je predvideval poskus pristanka na Luni sredi leta 1969 in to se je zelo ujemalo s sovjetskimi načrti.

 ZDA in SZ so bile vpletene še v drugo lunarno tekmovanje. Po koncu Hrušcovove dobe sta nova sovjetska voditelja Leonid Brežnjev in Aleksej Kosigin zahtevala od Koroljeva, da pripravi načrt poleta okrog Lune, ki bo podoben odpovedanemu Celomejevemu projektu. Sovjeti so še vedno upali, da bodo tak projekt izvedli v oktobru 1967. Po skoraj letu dni pikrih in ostrih pogajanj sta se Koroljev in Celomej septembra 1965 dogovorila o načrtu, ki naj bi uporabljal nosilno raketo Celomej UR-500, dodatno opremljeno z višjo stopnjo Koroljeva, ki jo je ta razvijal za raketo N-1 in različico nove vesoljske ladje Sojuz z dvema kozmonavtoma na krovu. To novo vesoljsko ladjo je zasnoval in zgradil konstrukcijski biro Koroljeva.

 Čeprav je bilo prvih nekaj poskusnih izstrelitev rakete UR-500 v letu 1966 uspešnih, je bila vrsta resnih problemov in težav pri naslednjih izstrelitvah. Za nameček je med prvim poskusnim poletom nove vesoljske ladje Sojuz (v aprilu 1967) prišlo do okvare pri pristajanju in zaradi nje je tragično umrl kozmonavt Vladimir Komarov. Postalo je jasno, da je polet okrog Lune v oktobru 1967 nemogoč. Res pa so Sovjeti v septembru 1968 opravili uspešen polet vesoljskega plovila Zond-5 do Lunine krožnice (na krovu so bila živa bitja, vkljucno z nekaj želvami).V času Zondovega poleta v ZDA uradno še niso načrtovali potovanja astronavtov v bližino Lune; uradno naj bi se to zgodilo šele v letu 1969. Povrhu vsega je zamujal razvoj lunarnega modula, s katerim naj bi se astronavta ločila od matične ladje Apollo in se pozneje znova združila z njo. Bilo je malo verjetno, da bi bili lunarni modul pripravljen za preizkušanje v zemljini krožnici prej kot februarja 1969.

 George M. Low, pomočnik direktorja pri Nasi za polete s človeško posadko, se je zbal, da zaradi te zamude astronavtom ZDA ne bo uspelo do konca desetletja pristati na Luni. Zato je avgusta 1968 drzno predlagal, naj v program Apollo vključijo dodaten polet, s katerim naj bi Saturn V poslal komandni in servisni modul s tričlansko posadko v Lunino krožnico.

 Tak polet je pomenil precejšnje tveganje, toda z njim bi se ameriški astronavti približali Luni veliko prej, kot je bilo sprva načrtovano in povečali verjetnost zmage nad Sovjeti.

 Lowov načrt je po začetnem oklevanju dobil podporo in misijo so pripravili v pičlih štirih mesecih. Dramatična narava tega poleta je ostala v tajnosti vse do oktobra 1968, ko je v vesolje poletel Apollo 7. Ker sta komandni in servisni modul brezhibno delovala, je 11. novembra 1968 Nasa uradno odobrila polet Apolla 8 proti Luni.

 Sovjeti so se medtem borili za nadaljevanje programa. Novembra 1968 so proti Luni poslali Zond 6, enako vesoljsko ladjo kot Sojuz, vendar brez človeške posadke. Plovilo je obkrožilo Luno, toda med vračanjem na Zemljo je izgubilo notranji pritisk; če bi bila v njem posadka bi umrla. Kljub temu so se Sovjeti še naprej pripravljali na polet okrog Lune s človeško posadko na krovu vesoljske ladje Zond, podvig naj bi izvedli v začetku decembra 1968. Vsi so vedeli, da precej tvegajo, pa tudi to, da Američani nameravajo poslati človeško posadko v krožnico okrog Lune proti koncu istega meseca. Ta izstrelitev bi bila za Sovjete najbrž zadnja priložnost, da premagajo Američane. Toda le nekaj dni pred predvideno izstrelitvijo je sovjetsko vodstvo odpovedalo polet. Verjetno je presodilo, da je prenevaren.

 Kot prvi Frank Borman, komandant poleta Apollo 8, so si Američani zelo oddahnili, ko so ugotovili, da jih Rusi ne morejo vec prehiteti. Apollo 8 je vstopil v lunarno krožnico na predvecer božiča leta 1968 in tako tekmo za Luno dokončno odločil v ameriško korist ter odprl pot za zgodovinski polet Apolla 11. Ta se je zgodil sedem mesecev kasneje in Neil Armstrong je zasadil količek z ameriško zastavo v Lunina tla.

 Po uspehu Apolla 8 in Apolla 11 je sovjetski lunarni program utonil v pozabo. Res sta v letih 1969 in 1970 sledila še poleta vesoljskih plovil tipa Zond brez posadke okrog Lune, toda kmalu zatem se je sovjetsko vodstvo odpovedalo tudi temu projektu, saj je postalo jasno, da so jih Američani s programom Apollo prehiteli in pridobili vso medijsko pozornost.

 Danes tudi vemo, da sta se oba poizkusa izstrelitve superrakete N-1 neuspešno končala; drugi, opravljen trinajst dni pred poletom Apolla 11, se je celo končal z eksplozijo na startni ploščadi. Bila je tako močna, da je uničila večino opreme ob izstrelišču in zaustavila sovjetski progrem za dve leti. Tudi izstrelitvi N-1 v juliji 1971 in novembru 1972 sta bili neuspešni.

 Če že ne moremo biti prvi, so menili v Koroljevem konstrukcijskem biriju, smo lahko še vedno najboljši. Začeli so se ukvarjati z načrti, kako podaljšati bivanje na Lunini površini, saj so bili obiski posadk šestih misij Apolla na Mesecu razmeroma kratki. Toda v maju 1974 je Miškina kot vodjo konstrukcijskega biroja zamenjal Gluško, ki se je že sredi šestdesetih let spopadel s Koroljevom, ker se nista mogla sporazumeti o izbiri pogonskega sistema superrakete N-1. Eno njegovih prvih dejanj je bilo končanje programa N-1 in uničenje preostalih desetih raket te vrste. Namesto da bi nadaljeval lunarni program, za katerega je tudi sam veliko prispeval, se je razočarani Gluško skupaj s predpostavljenimi odločil za uničenje vsega, kar bi lahko pričalo o obstoju takega programa.

 Sovjetski program poletov človeških posadk v vesolje se je od zgodnjih sedemdesetih let v celoti osredotočil na dolge polete kozmonavtov v Zemljino krožnico. Potem ko so astronavti večkrat pristali na Luni, se je tudi ameriški lunarni program kmalu iztekel. Šesta in zadnja misija (Apollo 17) je zapustila Luno v decembru 1972. Do takrat so v okviru lunarnega programa uresničili cilje, ki jih je postavil Kennedy v letu 1961.

 Ali je bila dirka za Luno vredna tolikšnih prizadevanj in denarja? Po oceni nekaterih analitikov je mogoče na to vprašanje odgovoriti samo v luči razmer, v katerih se je tekmovanje sploh začelo. Tekmovanje za Luno je bilo neposredno povezano s hladno vojno in bi ga bilo zato treba ovrednotiti predvsem politično. V tem pogledu je bil pristanek na Luni za Američane gotovo pomembna zmaga. Program Apollo je brez dvoma pomagal prizadevanjem ZDA, da bi v šestdesetih letih postale vodilna politična in gospodarska sila na svetu. Program pristanka na Luni je demonstriral voljo nacije in tehnološko premoč ZDA.