STRUKTURE V KOMI

Ko se komet približa Soncu, na površini njegovega jedra nastanejo številni gejzirji snovi, ki bruhajo plin in prah v komo in pri tem ustvarjajo zapletene strukture in vzorce. Ilustracija na levi kaže različne strukture, ki se pogosto pojavijo, ko Veliki Komet pride v prisončje. Risba naj služi kot vzorec, vendar je treba imeti v mislih, da ni nujno, da bodo, ko boste opazovali, vidni vsi takšni pojavi. Poleg tega zaradi rotacije kometovega jedra struktura v notranji komi spreminja obliko iz noči v noč, če že ne iz ure v uro. Vendarle pa poznavanje takšnih struktur še preden pogledamo skozi teleskop lahko pripomore k boljšemu opazovanju in morda celo znanstvenemu odkritju.
Vse, kar potrebujete za takšno popotovanje je teleskop in naslednji pribor: zbirka vasih najboljših okularjev (nizke, srednje in visoke povečave), podloga za risanje, svinčnik in rdeča lučka. Četudi se kometa Hyakutake in Hale-Bopp zdaj vračata v zunanje dele Osončja, lahko pričakujemo nove komete z zanimivimi strukturami. Prvi takšen je morda že na poti - poleti 2000 bo komet C/1999 S4 LINEAR dosegel +3. magnitudo, perihelij na razdalji 0.75 A.E., obenem pa se bo le nekaj dni kasneje Zemlji približal na le 0.32 A.E. kar je le trikrat tako daleč kot Hyakutake!
Najbolje je začeti pri veliki povečavi tako, da naredimo središčni temelj, nato pa z okularji srednjih in manjših povečav gradimo vse večje detajle. Visoka povečava je obenem tudi najnujnejši pripomoček za zaznavanje finih podrobnosti v kometovi notranji komi, saj zmanjša površinsko svetlost kome, kar omogoči, da tudi nekontrastne podrobnosti izstopijo iz svetlega ozadja. Ko torej najdete komet, ga najprej preglejte pri nizki povečavi za kakšne iztopajoče detajle. Nato nadomestite okular z drugim, z manjšo goriščno razdaljo, taksnim, da da vsaj 50x povečavo na inč premera objektiva (npr 400x za 20-cm teleskop). Če atmosferski pogoji dopuščajo, uporabite se večje povečave!
Hitra menjava povečav bo pokazala dramatičen efekt: pri nizki povečavi pseudonucleus (nepravo jedro) nekoliko napihnjen in meglen, pri večji povečavi pa se pokaže kot šibka zvezdica, obkrožena z več plastmi kome (tudi ta zvezdica ni pravo kometovo jedro, saj je premajhno, da bi ga lahko opazili). Redkokdaj pa kometov pseudonucleus gre le nekaj ločnih sekund od kakšne zvezde, katere sij zmanjša površinsko svetlost kome, kar nam dovoli, da vidimo se globlje v komet.
Jedra nekaterih kometov ob prehodu perihelija razpadejo na več fragmentov. Za iskanje taksnega pojava je visoka povečava nujno potrebna. Za primer, jeseni leta 1995 je razpadlo jedro periodičnega kometa 73P/Schwassmann-Wachmann 3 na tri fragmente, ki so bili vidni v manjših teleskopih. Z 10-cm refraktorjem je Stephen James O'Meara iz Volcana na Havajih opazil, da je pri nizkih povečavah jedro zelo podolgovato, pri 200x povečavi pa je naenkrat opazil 3 sekundarna jedra!!!
Ko kometovo jedro bruha plin in prah, ta beži od jedra v fantastičnih gejzirjih. Skozi teleskop je takšna aktivnost vidna kot curki (ang. jets) - linearni žarki v smeri proti Soncu. Curek je lahko en sam žarek ali pa pahljačasta struktura iz več žarkov. Pri veliki povečavi lahko najdemo vire takšnih žarkov na kometovem jedru. Če curkov ne vidimo, a močno sumimo, da so tam, zabeležimo njihov možen polozaj, uporabimo srednjo povečavo in nato preglejmo strukturo notranje kome. Če je koma zelo svetla se curki morda porazgubijo v svetlem ozadju, toda material, ki so ga izbruhali lahko ovija notranjo komo v obliki paraboličnih ovojnic. Dlje ko se curek razteza od jedra, manjša je njegova površinska svetlost, zato je pamento uporabiti okular za majhno povečavo, da mu lahko sledimo čim dlje. Generalno imajo dolgi curki najprej linearno obliko, ki se na določeni razdalji počasi parabolično prevesi v rep.
Še ena zanimiva tvorba v curku je vozel (ang. knot) materiala, ki ga z lahkoto zamenjamo za sekundarno jedro. Sekundarna jedra, okruški ali fragmenti glavnega jedra, se ponavadi s časom pomikajo proti repu kometa. Zato bodite previdni s svetlimi vozli v smeri Sonca; najverjetneje so to skupki prahu in plina, ki jih je izstrelilo iz jedra v curek. Največkrat so vozli veliko svetlejši od curka, zato bo svetel vozel v šibkem ali nevidnem curku zagotovo sprožil preplah!
V nočeh ko je komet nad obzorjem več ur (S4 LINEAR!!) je zanimivo risati strukture v komi v enournih razmikih. Takšna opazovanja lahko pokažejo rotacijsko dobo kometovega jedra.
Ko narišemo notranje podrobnosti, vzamimo še en list papirja in narišimo komo pri majhni povečavi skupaj s prvo stopinjo repa. Nato lahko po končanem opazovanju iz večih risb narišemo celotno kometovo komo od najmanjših podrobnosti do repa.

Pomembnost mraka!
Stephen James O'Meara: ''Ko je komet West prišel na jutranje nebo v marcu 1976, mi je veteranski opazovalec Michael Mattei svetoval naj sledim kometu v mrak in nato v dan. Torej sem 8. marca z 23-cm refraktorjem na Harward College Observatoriju počakal na sončev vzhod. Ko je postajalo vse svetlejše sem opazil, da koma okoli jedra izginja v plasteh. Pseudonucleus je pričel izgledati nenavadno, podolgovat v smeri pravokotno proti Soncu. In naenkrat sem opazil dve sekundarni jedri, eno od njih je bilo nenavadno podoglovato. Naslednje jutro sem opazil že štiri sekundarna jedra! Sončeva svetloba je odfiltrirala svetlobo kome in omogočila pogled globoko v kometovo jedro.''
Matteiev nasvet velja za vse svetle komete, pa tudi za tiste manj svetlejše. Kdo ve kakšne strukture bodo vidne v naslednjem svetlem kometu na našem nebu?!

Določanje pozicijskega kota ali P.A. - da bodo ostali astronomi vedeli, kje kaj iskati, podamo smer repa ali curkov s P.A. To je kot ki ga merimo od severa proti jugu in naprej do severa. Tako je vzhod P.A. 90 stopinj, jug P.A. 180 stopinj, zahod P.A. 270 stopinj in sever P.A. 0 stopinj. Za rep tako lahko damo smer - npr. plinski rep v smeri P.A. 230 stopinj, ali pa rep med P.A. 230 in 250 stopinjami. Za strukture v komi damo P.A. in pa razdaljo od jedra. Npr. vozel v curku v smeri P.A. 30 stopinj, 45'' od jedra.