SKUPINE KOMETOV

 Komete v grobem delimo v dve večji skupini. Ločimo ju po obhodnem času kometov. Komet z obhodnim časom manjšim od 200 let sodijo v skupino kratkoperiodičnih kometov. Gibljejo se po elipsah, ki jih razmeroma pogosto spreminjajo gravitacijski vplivi planetov, predvsem Jupitra. Včasih se celo zgodilo, da je Jupiter za krajši čas ujel kakšen komet, npr. Gehrels 3 in Shoemaker - Levy 9 (ki je razpadel na vsaj 23 kosov in poleti 1993 trčil z Jupitrom) ali pa jim močno spremenil orbito, npr. Otherma in Schwassmann-Wachmann 2. Najdaljši obhodni čas med dosedaj odkritimi kratkoperiodičnimi kometi ima komet Grigg-Mellish, z obhodnim časom 164.3 leta, v orbiti, ki ga pelje za Plutonovo orbito. Kratkoperiodični kometi se med seboj se delijo v družine. Tako obstaja Jupitrova družina, Saturnova družina, Neptunova družina.....

Levo: Komet 1P/Halley je najbolj znan predstavnik skupine kratkoperiodičnih kometov. Spada v Neptunovo skupino, obhodni čas po je 76 let. Perihelij je nazadnje prešel leta 1986, ko je navkljub velikim pričakovanjem zelo razočaral, svetlost nikoli ni presegla +2. magnitude, dolžina repa pa ni bila večja od 15 stopinj.
Desno: Komet 19P/Borrelly, pripadnik Jupitrove skupine ima obhodni čas okoli 7 let. Posnetek je nastal 9.decembra 1994 na observatoriju Kitt Peak z 0.91-m teleskopom SPACEWATCH. Copyright 1994 Jim Scotti.

 Druga skupina kometov pa so dolgoperiodični - kometi katerih obhodni čas je daljši od 200 let. Ti potujejo po izredno ekscentričnih elipsah, z ekscentričnostjo, ki se približuje e=1. Njihovih obhodnih časov se ne da izračunati zelo natančno, saj nekatere med njimi orbite peljejo na pol poti do najbližje zvezde (komet Finsler iz leta 1937 ima obhodno dobo približno 14 milijonov let). Tudi tem kometom planeti včasih "preuredijo" orbite. Tako se je kometu Hale-Bopp perioda zmanjšala s 4200 let na 2364 let.
Eden svetlejših dolgoperiodičnih kometov s konca 20. stoletja je tudi komet Iras-Araki-Alcock. Komet se je na začetku maja 1983 Zemlji približal na borih 0.03 A.E., kar je po vesoljskih merilih manj od mišje dlake... Zaradi svoje bližine pa je bil komet tudi zelo spektakularen, ob največjem zbližanju z Zemljo je potoval s kar 30 stopinjami na dan, v teleskopu pa je bilo gibanje iz sekunde v sekundo zelo očitno. Premer kome je dosegel rekordnih 3.5 stopinj ali kar 7 navideznih luninih premerov, svetlost pa je dosegla +1.4 magnitudo. Ameriški opazovalci z večih observatorijev so poročali o mnogih curkih v jedru in pa tudi o jedru v obliki diska, premera okoli 0.5 ločne sekunde, kar bi na razdalji kometa pomenilo 12 km.

 Tretja skupina kometov so hiperbolični kometi. Njihovi tiri so hiperbole, tako da mimo Sonca letijo le enkrat, nato pa odpotujejo v globine vesolja.

 Posebna pozornost pa pripada Kreutzovi skupini kometov. Družina je dobila ime po astronomu Heinrichu Kreutzu, ki je kot prvi opazil sorodnost njihovih orbit. Ob koncu 1880-ih in začetku 1890-ih je Kreutz preučeval komete, ki so leteli razmeroma blizu Sonca. Ugotovil je da določeni kometi sledijo nadvse podobnim tirom. Pravzaprav so sledili enemu samemu tiru, oz. to so fragmenti enega samega kometa, ki je nekoč ob periheliju razpadel. Brian Marsden predlaga, da so vsi kosi t.i. Kreutzovega materinskega kometa, ki je imel jedro premera 120 km in se je prvič pojavil pred 20 000 do 10 000 leti. Imel je periodo okoli 1000 let, razpad pa se je zgodil pred 10 do 20 periodami (10 000 pr. n. š.). Ko se ti kometi približajo Soncu (nekateri se vanj celo zaletijo) na zelo majhno razdaljo in so izredno svetli (Kreutzov materinski komet naj bi imel absolutno magnitudo -5.0). Marsden je tudi ugotovil, da se je materinski komet razdelil v dve skupini I in II. Komet skupine 1 se je držal skupaj do leta 371 pr. n. š. (bil je zelo svetel, opazoval pa ga je Aristotel) ko je razpadel na vsaj 3 kose, eden med njimi je tudi Veliki Marčni Komet iz 1843. Komet skupine II pa se je držal skupaj do leta 1106, ko je razpadel na vsaj 3 kose, dva med njimi sta Veliki Septembrski Komet iz 1882 in komet Ikeya - Seki iz 1965.
Do leta 1979, smo lahko komete opazovali le s tal, in do tedaj je bilo znanih le 10 Kreutzovih kometov. Nato pa so vesoljski koronagrafi pričeli odkrivati številne šibkejše Kreutze, tako da je današnje število že preko 100.

 SOHO je do danes, konec 1999, odkril že več kot 100 manjših Kreutzovih kometov, ki jih imenujejo tudi Kreutzovi fragmenti. Ko pridejo v perihelij so običajno med +4. in +8. magnitudo, kar pomeni, da so njihove absolutne magnitude okoli +17. do +23. kar jih dela najšibkejše znane komete.

Absolutne magnitude nekaterih SOHOvih kometov (pripadniki Kreutzove družine):

C/1998 A1 SOHO +22.5
C/1998 F1 SOHO +20.0
C/1998 G2 SOHO +23.0
C/1999 G2 SOHO +22.5
C/1999 H2 SOHO +23.0
C/1999 H4 SOHO +15.0
C/1999 J1 SOHO +15.0
C/1999 K1 SOHO +14.0

Absolutne in opazovane magnitude Kreutzovih kometov vidnih iz Zemlje po letu 1600:
Oznaka q (A.E.) mV H0
Veliki Komet 1680 (Kirch) 0.006 -18? (-8 zagotovo) +4.0
Veliki Septembrski Komet 1882 0.008 -10 do -15 +0.8
Ikeya - Seki (1965) 0.008 -10 do -15 +6.0
Veliki Marčni Komet 1843 0.006 -7 +4.9
Veliki Južni Komet 1880 (Gould) 0.005 -6 +7.1
Veliki Južni Komet 1887 (Thome) 0.005 -4 +6.3