OCENJEVANJE KOMETOVE MAGNITUDE

Kometi so razpiti po tem, da niti približno ne skušajo slediti njihovi napovedani magnitudi. Zato astronomi vedno znova merijo in ocenjujejo njihov sij, kar pa kot kaže ni tako preprosto in uokvirjeno kot bi morda želeli. Ocene svetlosti spremenljivih zvezd, ki jih delajo izkušeni veteranski astronomi ponavadi sovpadajo do 0.1 do 0.2 magnitude natančno. Vendar je komet, za razliko od točkaste zvedzde lahko velik nekaj ločnih minut ali celo stopinj, kar močno oteži ocenjevanje svetlosti.
Ocene kometnih sijev (predvsem kometov vidnih s prostim očesom) iz prejšnjih stoletij so precej nejasne, kot kaže se večkrat nanašajo na kometovo središeno zgostitev, močno, včasih zvedasto zgostitev v kometovi glavi. Zato je ocena magnitude pogosto bila občutno prenizka, še posebej pri kometih katerih kome so bile zelo difuzne in velike. Šele na začetku tega stoletja so nastale tehnike ocene sija kometa, ki vključujejo tudi takšne značilnosti.
Kot pri spremenljivih zvezdah, tudi pri ocenjevanu sija kometa uporabimo dve primerjalni zvezdi, ki sta približno enako svetli kot sam komet. Ena mora biti za spoznanje svetlejša, druga za spoznanje šibkejša. Najbolje je, da sta v istem vidnem polju in na isti elevaciji (višini), da se izognemu efektom atmosfere.
Spodaj so naštete štiri najbolj uporabljane metode, ki jih danes astronomi amaterji uporabljamo za določanje kometovega integriranega sija. Vsaka ima svoje pomankljivosti, vendar bodo vse dale natančne rezultate, če jih uporabljamo z dovolj veliko natančnostjo.

Sidgwickova metoda (Sidgwick's method) - je najbolj uporabljana metoda, ki jo je v 50-ih uporabljal in populariziral angleški astronom J. B. Sidgwick. Pri tej metodi si opazovalec natančno zapomni svetlost kome in njen navidezni premer (v fokusu!!). Nato teleskop ali daljnogled defokusiramo, tako da imajo zvezde izven fokusa enak premer kot koma v fokusu. Nato opazovalec primerja svetlost zvezd s kometom. Pri tej metodi tipično potrebujemo nekaj poskusov komet-zvezda, da pridemo do natančne kometove svetlosti. Ta metoda je zelo uporabna za močno difuzne komete kot je Hyakutake, vendar pa ni najboljša za močno zgoščene komete. Težava se pojavi v dejstvu, da so defokusirane zvezde enakomerno svetle od središča do roba, medtem ko površinska svetlost kometove kome narašča proti jedru.

Brovnikova metoda (Bobrovnikoff's method) - pri tej metodi sta oba, komet in zvezda, defokusirana tako daleč, da ju lahko neposredno primerjamo. Pri svetlih kometih, vidnih s prostim očesom si lahko uporabniki očal pomagajo tako, da preprosto odstranijo očala. Ta metoda da zelo dobre rezultate pri močno zgoščenih kometih kot je Hale-Bopp, saj malo zabriše strmi vzpon površinske magnitude kometove kome. Ta metoda pa ni uporabna pri močno difuznih objektih, saj lahko sij močno podcenimo.

Beyerjeva metoda (Beyer's method) - je podobna Borovnikovi metodi, vendar defokusira komet in zvezdo še dlje. Komet tako dolgo defokusiramo, da zbledi v ozadje. Pri tem zabeležimo točko defokusiranja. Nato enako ponovimo pri primerjalnih zvezdah. Če zbledi prej, je nujno šibkejša, če pa kasneje pa je svetlejša. Razdalja med tremi točkami (izginotje prve zvezde, kometa in druge zvezde) nam pomaga določiti sij kometa (glej Argelandrovo metodo pri spremenljivkah!!). Ta metoda je uporabna za relativno svetle komete z zgoščeno in predvsem majhno komo, pri večjih in bolj difuznih kometih pa je neuporabna.

Morrisova metoda (Morris's method) - to metodo sta v začetku 70-ih formulirala Charles Morris in Stephen James O'Meara, da bi premostila prepad med Sidgwickovo in Borovnikovo metodo, ko je koma srednje zgoščena. Komet le rahlo defokusiramo, ravno dovolj, da zbledi središčna zgostitev in da je koma bolj ali manj enakomerno svetla - tako lahko določimo površinsko svetlost kome. To svetlost si zapomnimo. Nato primerjalne zvezde defokusiramo do enakega premera in primerjamo površinsko svetlost.