VIKING 2
Viking 2 je bil izstreljen 9. septembra 1976 in je prispel v Marsovo orbita 7. avgusta 1976. Lander je pristal 3. septembra 1976 v Utopii Planitii. Opravil je v bistvu iste naloge kot sestrska sonda, razen tega pa je še izmeril en potres.
Zadnji signal z Vikinga (Lander 1) je dosegel Zemljo 11. novembra 1982. Kontrolorji iz JPL-ja so neuspešno poizkušali vzpostaviti kontakt še šest mesecev in pol. Celotna odprava se je končala 21. maja 1983.
Še zanimivost: lander Vikinga 1 so posvetili v Thomas A. Mutch Memorial Station v spomin na kasnejšega voditelja ekipe za obdelavo slik z landerjev. The National Air and Space Museum v Washingtonu je zaupano varstvo značke Mutch Station, dokler je ne bo človeška ekspedicija pritrdila na lander.

 VOYAGER 1
Voyager 1 (slika na vrhu) je bil izstreljen 5. septembra 1977 in je letel mimo Jupitra 5. marca 1979 in mimo Saturna 13. novembra 1980. Voyager 2 je bil izstreljen 20. avgusta 1977 (pred Voyagerjem 1) in je letel mimo Jupitra 7. avgusta 1979, mimo Saturna 26. avgusta 1981, mimo Urana 24. januarja 1986 in mimo Neptuna 25. avgusta 1989. Voyager 2 je uporabil redko priložnost, ki se zgodi vsake 189 let, ko se planeti postavijo v primerno pozicijo za polet. Voyager 1 bi se lahko namenil proti Plutonu, toda JPL je upala na bližnje posnetke Titana.
Z obema sondama je naše znanje o 4 velikih planetih, njihovih satelitih in prstanih postalo izjemno. Voyagerja sta odkrila zapleteno dinamiko atmosfere Jupitra, bliske in aurore. Odkril je tri nove satelite. Dve največji odkritji sta bili, da ima Jupiter prstan in da ima njegova luna Io aktivne žveplene vulkane, ki imajo velik vpliv na Jupitrovo atmosfero.
Ko sta obe sondi dosegli Saturn, sta odkrili preko 1000 kolobarjev in 7 satelitov, med drugim napovedane pastirske lune, ki stabilizirajo prstane. Vreme je umirjeno v primerjavi z Jupitrom: masivni vrtinci z majhnimi spremembami (33-letni cikel velike bele pege/pasu je znan). Titanova atmosfera je motna. Izgled Mimasa je bil impresiven: velik udarni krater mu je dal izgled Zvezde smrti. Veliko presenečenje je bil nenavaden izgled prstanov. Kite, pentlje in prečke so bile nepričakovane in težko razložljive.
 NSSDC homepage
 JPL homepage
 SPLOŠNO

 VOYAGER 2
Voyager 2, zahvaljujoč požrtvovalnemu delu in programerskim naporom, je nadaljeval odpravo na Uran in Neptun. Uran je bil precej enoličen po izgledu. Ena nenavadnost je bila, da je njegova magnetna os zelo nagnjena na že tako nagnjeno os rotacije, zato ima Uran posebno magnetosfero. Na Arielu so našli ledene kanale in Miranda je nenavadna zbirka različnih terenov. Odkritih je bilo 10 novih satelitov.
V nasprotju z Uranom ima Neptun precej bolj aktivno vreme z številnimi značilnostimi oblakov. Loki prstanov so se izkazali kot svetli deli enega prstana. Odkrili so še dva druga prstana in 6 satelitov. Neptunova magnetna os je bila prav tako nagnjena. Triton je imel nenavaden izgled in gejzirje. (Kakšna je tekočina pri 38 K?)
Če se ne bo zgodilo kakšnih nepredvidenih okvar, bomo lahko vzdrževali zveze z obema voziloma vsaj do leta 2030. Oba Voyagerja imata obilo goriva hidrazina -- Voyager 1 bi naj imel dovolj pogonskega goriva do 2040 in Voyager 2 do 2034. Omejujoč faktor je RTG (radioizotopski termalni generator). Proizvodnja energije iz RTG-ja pada iz leta v leto. Do leta 2000 ne bo več dovolj energije za inštrument UVS (ultravijolični spektrometer). Leta 2010 ne bo več dovolj energije, da bi vse inštrumente za polja in delce (inštrumenti P&D) lahko napajali istočasno. Takrat bodo uvedli načrt delitve energije, kjer bodo nekateri P&D inštrumenti napajani in drugi ne. Vesoljsko vozilo bo potem tako zdržalo še 10 let, potem pa bo nivo energije verjetno premajhen, da bi vzdrževali vesoljsko vozilo.

VEGA Mednarodni projekt VENUS-HALLEY, izstreljena leta 1984, nosila je Venerin orbiter in lander ter opravila mimolet Halleyevega kometa.

 FOBOS
Dve vesoljski vozili sta bili izstreljeni leta 1988 od ZSSR. Fobos 1 je odpovedal brez sledu. Le nekaj slik je posnela druga sonda, dokler ni še ta odpovedala.

 GIOTTO
Giotto je bil izstreljen z raketo Ariane-1 s strani agencije ESA 2. julija 1985 in se je približal na razdaljo 540 +/- 40 km jedru Halleyevega kometa 13. marca 1986. Giotto je nosil 10 inštrumentov, med drugim večbarvno kamero, in pošiljal podatke, dokler se ni skoraj najbolj približal jedru; takrat je bila zveza začasno prekinjena. Giotto je bil med mimoletom resno poškodovan zaradi prahu in delcev, ki so leteli z visoko hitrostjo in je bil nekoliko kasneje hiberniran.
Aprila 1990 so ga ponovno aktivirali. 3 inštrumenti so bili popolnoma uporabni, 4 so bili delno poškodovani toda uporabni, ostalo, med drugim kamere, pa je neuporabno. 2. julija 1990 je Giotto letel mimo Zemlje in nato je bil preusmerjen k kometu Grigg-Skjellerup, ki ga je dosegel 10. julija 1992.

 CLEMENTINE
skupna odprava Ballistic Missile Defense Organization (prej SDIO) in Nase, da bi v poletu testirali senzorje, ki jih je razvil Lawrence Livermore za BMDO. Vesoljsko vozilo, ki ga je zgradil Naval Research Lab, je bilo izstreljeno 25. januar 1994 v orbito 425 x 2950 km okoli Lune, da bi jo dva meseca kartografiralo. Inštrumenti na krovu so bili med drugim kamere za UV in srednjo IR svetlobo in lidar, ki bi lahko tudi izmeril altimetrične podatke za srednje širine na Luni. V zgodnjem maju bi morala Clementine iti proti asteroidu 1620 Geographos, toda napaka je to preprečila.
Vendar so kontrolorji le dobili nadzor nad vozilom. Razmišlja se o nadaljni odpravi.
 NASA PDS homepage
 LPI homepage

 MARS OBSERVER
Marsov orbiter je imel med drugim kamero z ločljivostjo 1,5 m/piksel. Izstreljen 25. 9. 1992 na raketi Titan III/TOS. Zveza je bila izgubljena 21. 8. 1993, ko se je pripravljal za vstop v Marsovo orbito. Vesoljsko vozilo je bilo odpisano (postmortem analiza). Mars Global Surveyor je nadomestna odprava, ki bi naj dosegla večino znanstvenih ciljev Mars Observerja in je bil izstreljen novembra 1996.

 MAGELLAN
Izstreljen maja 1989; Magellan je kartografiral 98% površja Venere pri ločljivosti 300 m/piksel (tudi boljši) in opravil obsežno merjenje gravitacijskega polja za 95% planeta. Magellan je nazadnje opravil 80-dnevni program zračnega zaviranja, da bi znižal in zaokrožil svojo orbito. Magellan je končal kartografiranje z radarjem in zbiranje gravitacijskih podatkov. Jeseni 1994, ravno preden bi prenehal delovati zaradi uničenosti sončnih celic, je bil namensko poslan v Venerino atmosfero, da bi še naprej preučeval tehnike zračnega zaviranja, kar bi lahko precej prihranilo gorivo na bodočih odpravah.
 JPL homepage
 NSSDC homepage

 MARS 96
velik orbiter z nekaj landerji, originalno imenovan Mars 94. Izstrelitev 17. novembra 1996 ni uspela. (Originalni Mars 96 se je nekaj časa imenoval Mars 98, nato pa je bil odpovedan.)

 MARS PATHFINDER
Mars Pathfinder (prej znan kot Mars Environmental Survey, ali MESUR, Pathfinder) je drugi od Nasinih poceni odprav Discovery. Odprava sestoji iz landerja in pa površinskega vozila, znanega kot Sojouner. Glavni cilj odprave je demostrirati izvedljivost poceni pristankov in raziskavo marsovskega površja. Ta cilj bo dosežen z testi komunikacij med vozilom in landerjem, landerjem in Zemljo ter testi kamer in senzorjev.
Znanstveni cilji vsebujejo preučevanja vstopa v atmosfero, bližnje in daljne snemanje površja, s skupnim ciljem oceniti Marsovo okolje za nadaljno raziskavo. Vesoljsko vozilo je vstopilo v Marsovo atmosfero brez poprejšnega kroženja okoli Marsa in bo pristalo na Marsu s pomočjo padal, raket in zračnih vreč, med padanjem pa je merilo atmosfero. Med pristankom je vesoljsko vozilo bilo zaprto s tremi trikotnimi sončnimi ploščami (cvetnimi listi), ki so se odprle po pristanku.
Mars Pathfinder je bil izstreljen 4. decembra 1996 in je uspešno pristal na Marsu 4. julija 1997. Zdaj ne deluje več.
 JPL homepage
 NSSDC homepage
 MSFC homepage

 VOYAGERJA 1 in 2
še vedno delujeta po več kot 15 letih v vesolju in potujeta ven iz Sončnega sistema. Oba Voyagerja naj bi delovala vsaj do 2015, ko bosta njegova radioizotopna termalna generatorja (RTG), ki ju oskrbujeta z energijo, nehala delovati. Njuni tirnici ne dajeta nikakršnega dokaza o kakšnem možnem planetu za Plutonom. Njuno naslednjo veliko znanstveno odkritje naj bi bil položaj heliopavze. Nizkofrekvenčni radijski izvori, ki sta jih odkrila Voyagerja, so verjetno v heliopavzi.
Oba Voyagerja uporabljata ultravijolični spektrometer za zaznavo heliosfere in preučevanjem prihajajočega sončevega vetra. Detektorji kozmičnih žarkov so zaznali energijo medzvezdnih kozmičnih žarkov v zunanji heliosferi.
Voyager 1 je prehitel vesoljsko vozilo Pioneer 10 in je zdaj najbolj oddaljen človeški predmet v vesolju.

 GALILEO
Jupiterjev orbiter in atmosferska sonda, zdaj v Jupitrovi orbiti. Opravil bo obsežne raziskave Galilejevih lun, spustil pa je sondo v Jupitrovo atmosfero, da bi dobili prve neposredne dokaze o notranjosti plinastega planeta.
Galileo je že poslal slike prvih dveh obiskanih asteroidov, 951 Gaspre in 243 Ide, medtem ko je potoval k Jupitru. Prav tako je posnel slike trčenja kometa SL9 na Jupiter iz njegove enkratne perspektive.
Napori, da bi le odprli zataknjeno visokozmogljivo anteno, so bili zaman. S svojo nizkozmogljivo anteno prenaša Galileo podatke s hitrostjo okoli 10 bitov na sekundo. JPL je razvil nadomestni plan z uporabo izboljšav na Deep Space Networku in stiskanje podatkov (za slike podobno JPEG, stiskanje brez izgub za podatke iz drugih instrumentov) na vesoljski ladji. To bi moralo omogočiti Galileu, da bi dosegel okoli 70% prvotnih znanstvenih ciljev z svojo precej počasnejšo nizkozmogljivo antena. Najbolj bo trpelo dolgoročno opazovanje vremena na Jupitru.

Podaljšana misija Galileja je bila odobrena. Če bo šlo vse v redu, bo naslednji dve leti raziskoval predvsem Evropo.
  GALILEO PROBE homepage
  NSSDC homepage
  PRVI REZULTATI
  SLIKE

HUBBLE SPACE TELESCOPE Hubblov vesoljski teleskop Izstreljen aprila 1990; popravljen decembra 1993. HST lahko snema slike in spektre skozi dolgo obdobje. To je pomemben preskok k podatkom visoke ločljivosti, kakršne dobimo iz planetarnih sond. Npr. zadnji podatki od HST kažejo, da je Mars hladnejši in bolj suh kot med odpravami Viking, in slike Neptuna kažejo, da se njegova atmosfera nenehno spreminja. Imenovan po ameriškem astronomu Edwinu Hubbleu.  ZADNJE SLIKE  SPACE TELESCOPE SCIENCE INSTITUTE

 ULYSSES
Zdaj raziskuje Sončeva polarna področja (European Space Agency/NASA). Ulysses je bil izstreljen iz Space Shuttlea Discovery oktobra 1990. Februarja 1992 je dobil gravitacijski pospešek od Jupitra in ga poslal izven ravnine ekliptike. Zdaj je končal glavno odpravo raziskovanja obeh sončevih polov. Njegova misija je bila podaljšana na še eno orbito, tako da lahko raziskuje Sončeve pole blizu vrhunca cikla sončnih peg. Njegov afelij je 5,2 AE in njegov perihelij presenetljivih 1,5 AE, kar pomeni vesoljsko vozilo, ki raziskuje Sonce, je vedno dlje od Sonca kot Zemlja! Pričakujejo večje razumevanje Sončevega magnetnega polja in sončnega vetra.

 WIND
Po izstrelitvi 1. novembra 1994 bo Nasin satelit Wind šel na ugodno točko med Soncem in Zemljo in preiskoval velikanski tok energije in momenta, znan kot sončni veter.
Glavni znanstveni cilj odprave je meriti maso, moment in energijo sončnega vetra, ki se nekako prenaša v vesoljsko okolje okoli Zemlje. Čeprav je bilo precej splošnih podatkov zbranih že na prejšnih odpravah, je potrebno zbrati veliko podrobnejših podatkov o prostoru okoli Zemlje, da bi znanstveniki razumeli, kako se planetova atmosfera odziva na spremembe v sončnem vetru.
Izstrelitev prav tako odraža prvič, da je nek ruski inštrument na krovu ameriškega vozila. Konus Gamma-žarki spektrometer iz inštituta Ioffe iz Rusije je eden od dveh inštrumentov, ki bodo merili kozmične izbruhe gama žarkov in ne sončnega vetra. Na krovu je tudi francoski inštrument.
Najprej bo satelit krožil okoli Zemlje in Lune v obliki osmice. Najbolj oddaljena točka od Zemlje bo 1.600.00 km, najbližja pa 29.000 km).
Kasneje bo Wind postavljen v posebno orbito proti sončnemu vetru na posebni razdalji od Zemlje, ki omogoča, da bo Wind vedno med Zemljo in Soncem (okoli 1.500.000 do 1.690.000 km od Zemlje).

 NEAR
Odprava Near Earth Asteroid Rendezvous (Srečanje z Asteroidom Blizu Zemlje) obljublja odgovore na osnovna vprašanja o naravi objektov blizu Zemlje kot so asteroidi in kometi.
Izstreljen 17. februarja 1996 na raketi Delta 2; vesoljsko vozilo NEAR bi moralo priti v orbito okoli asteroida 433 Eros zgodaj januarja 1999. Nato bo raziskoval skalnato telo vsaj eno leto na razdalji do 24 km. Eros je eden največjih in najbolj opazovanih asteroidov, katerih orbite sekajo Zemljino. Ti asteroidi so precej povezani z bolj številnim "glavnim pasom", ki krožijo okoli Sonca v velikem, krofu podobnem prstanu med Marsom in Jupitrom.

 MARS GLOBAL SURVEYOR
Mars Global Surveyor je prva odprava novega, desetletje trajajočega programa robotske raziskave Marsa, imenovana Mars Exploration Program. To bo serija iztrelitev orbiterjev in landerjev vsakih 26 mesecev, ko pride Mars v bližino Zemlje. Program bo dokaj poceni, vsako leto bo stal okoli 100 milijonov dolarjev; privlačen javnosti bo posredoval nove globalne in bližinske posnetke Marsa in bo imel veliko znanstveno vrednost z razvojem prvovrstne vesoljske tehnologije.
Mars Global Surveyor bo krožilo v polarni Marsovi orbiti in snemalo globalne karte površinske topologije, ležišč mineralov in bo opazovalo globalno vreme na Marsu.
Izstreljen je bil z raketo Delta II iz Cape Canaverala na Floridi 7. novembra 1996; zdaj je v eliptični orbiti okoli Marsa. V tem letu bo z uporabo malih raket in tehnike aerozaviranja doseglo skoraj krožno orbito nad Marsovima polarnima kapama. Aerozaviranje, tehnika, ki jo je prvi uporabil Magellan, ki uporablja sile atmosferskega vlečenja, bo zavrlo vesoljsko vozilo v končno kartografsko orbito in s tem precej zmanjšalo količino goriva, ki ga bo uporabilo za doseg Marsove orbite. Kartografske naloge so se začele marca 1999.
Vesoljsko vozilo bo obkrožilo Mars vsaki dve uri in bo vzdrževalo "sinhrono sončno" orbito, ki bo "vzdrževalo" Sonce na standardnem kotu nad obzorjem na vsaki sliki in bo tako popoldnevna svetloba metala sence na tak način, da bodo površinske značilnosti čimbolj izstopale. Vesoljsko vozilo bo nosilo del inštrumentov Mars Observerja in bo uporabilo te inštrumente za zbiranje podatkov o Marsu celo marsovsko leto, kar je dve zemeljski leti. Vesoljsko vozilo bo nato služilo kot prenašalec podatkov za ameriške in druge landerje in sonde z nizko višino naslednja tri leta.
Mednarodno sodelovanje in usklajevanje bodo izboljšali vse odprave v programu. Landerji v prihodnjih letih - 1998, 2001, 2003 in 2005 - bodo narejeni iz izkušenj landerja Mars Pathfinder, ki je bil izstreljen leta 1996. Majhna orbiterja, ki bosta izstreljena leta 1998 in 2003, bosta nosila še druge inštrumente iz Mars Observerja in bodo služili kot prenašalci podatkov za mednarodne odprave prihodnosti.
Vesoljsko vozilo Mars Global Surveyor je nastalo iz industrije tekmovalnega pridobivanja. Znanstveni tovor je kot vladna oprema, ki so jo zgradili kot dvojnike inštrumentov na Mars Observerju. Tovor vsebuje orbitalno kamero, toplotno emisijski spektrometer, ultra-stabilni oscilator, laserski višinometer, magnetometer/elektronski reflektometer in sistem prenašanja podatkov.
Jet Propulsion Laboratory bo uporabljal projekt za Nasin Solar System Exploration Division in bo preskrbel obliko odprave, navigacijo in opravljal operacije odprave. Zasledovanje in zbiranje podatkov bo opravljala 34-metrska podmreža svetovne Deep Space Network.
Stroški projekta Mars Global Surveyor po 30 dneh po izstrelitvi so bili ocenjeni na okoli 155 milijonov dolarjev.
 NAČRT ODPRAVE 1996 - 2003

 CASSINI
Saturnov orbiter in atmosferska sonda na Titan. Cassini je skupen projekt agencij NASA in ESA, da bi raziskali Saturnov sistem z Saturnovim orbiterjem Cassini in Titanovo sondo Hyugens. Cassini je bil izstreljen na krovu rakete Titan IV/Centaur 15. oktobra 1997. Pred prihodom na Saturn bo Cassini najprej opravil dva mimoleta Venere, enega Zemlje in enega Jupitra, da bi s pomočjo gravitacije teh planetov zbral dovolj veliko hitrost do Saturna ("VVEJGA" tirnica), ki bi ga naj dosegel junija 2004. Pred prihodom bo Cassini naredil nekaj manevrov, da bi prišel v orbito okoli Saturna. Na koncu svoje začetne orbite se bo Hyugens ločil od Cassinija in se spustil skozi amosfero Titana. Orbiter bo prenašal podatke s sonde na Zemljo okoli tri ure, medtem ko bo sonda vstopila in prešla oblačno atmosfero na površje. Po zaključku odprave Hyugens bo orbiter nadaljeval raziskovanje Saturnovega sistema še okoli 3 in pol leta. Sinhrona orbita s Titanom bo dovoljevala okoli 35 mimoletov Titana in načrtovanih mimoletov Japeta, Dione in Encelada. Cilji odprave so: opraviti natančne študije Saturnove atmosfere, prstanov in magnetosfere, opraviti natančne študije Saturnovih satelitov in določiti Titanovo atmosfero in površino.
Prejšni načrt mimoleta kakšnega asteroida, podobnega zelo uspešnima mimoletoma Ide in Gaspre, ki ju je opravil Galileo, je bil odpovedan zaradi zmanjšanja stroškov.
Eden od najbolj zanimivih vidikov Titana je možnost, da je njegovo površje mogoče delno pokrito z jezeri tekočih ogljikovodikov, ki so posledica fotokemičnih procesov v zgornji atmosferi. Ti ogljikovodiki se kondenzirajo in tako ustvarjajo plast globalnega smoga in mogoče celo dežujejo na površje. Orbiter Cassini bo uporabil radar, da bi skozi oblake ugotovil, če obstaja tekočina na površju. Poizkusi na orbiterju in sondi bodo preiskovali kemične procese, ki ustvarjajo to edinstveno atmosfero.

 NASA homepage
 HYUGENS homepage
 DOPPLER WIND EXPERIMENT
 VEČ INFORMACIJ

LUNAR PROSPECTOR Lunar Prospector, prva odprava NASE na Luno po skoraj 30 letih, je bila izstreljena 6. januarja 1998. Sedaj je v orbiti okoli Lune in daje odgovore na dolgoletna vprašanja o Luni, njegnih virih, strukturi in izvoru.

 MARS SURVEYOR '98
Program Mars Surveyor '98 obsega novo generacijo vesoljskih vozil, ki bodo poslane na Mars. Sestavljata jo orbiter, ki je bil izstreljen 10. decembra 1998, ter lander, ki je bil izstreljen 3. januarja 1999. Odprava Mars '98 bo dodala k znanju, ki sta ju omogočila odpravi Global Surveyor in Pathfinder. Glavna znanstvena naloga za odpravi 1998 Surveyor je "Hlapljive snovi in klimatska zgodovina."
Orbiter Mars '98 bo prispel na Mars 23. septembra 1999, lander pa bo pristal 3. decembra 1999.
Lander bo pristal blizu južne polarne kape in bo opremljen z kamerami, robotsko roko in inštrumenti za merjenje sestave marsovske prsti. Na landerju sta prisotni tudi dve mikrosondi, ki bosta prodrli pod površino Marsa, da bi zaznali prisotnost ledu.
Znanstveni paket na landerju vsebuje integrirani tovor Mars Volatile and Climate Surveyor (MVACS), Mars Descent Imager (MARDI) (kamera) in atmosferski lidarni eksperiment od inštituta za vesoljsko znanost ruske vesoljske agencije. Integrirani tovor na landerju vsebuje površinsko stereo kamero, naslednico kamere Marsa Pathfinderja; meteorološki paket; inštrumentirano robotsko roko za zajemanje vzorcev prsti, ravnanje z njimi in kamero za pogled od blizu površja in podpovršja vzorcev; eksperiment za analizo termalnih in nastajajočih plinov za ugotovitev narave in obilnosti hlapljivih snovi v marsovski prsti.
Slike, ki bodo posnete med pristajanjem landerja, bodo omogočile geološki in fizikalni pregled površja, na katerem bo lander pristal. Atmosferski lidarni eksperiment bo ugotovil količino prahu v atmosferi nad pristajalnim mestom.

 STRADUST
Izstreljen je bil 7. februarja 1999. Stardust bo letel blizu kometa in bo, prvič doslej, pripeljal material s kometove kome nazaj na Zemljo, da bi ga preiskovali znanstveniki po celem svetu. Načrtovan mimolet kometa Wild-2 je leta 2004, vrnitev na Zemljo pa leta 2006.

PRIHODNJE ODPRAVE

 EUROPA ORBITER
Kot del Nasinega predprojekta Ice and Fire ("led in ogenj") se je začelo načrtovanje odprave, da bi poslali vesoljsko vozilo na Evropo, da bi izmerilo debelino ledu in ugotovilo obstoj tekočega oceana pod njim, če obstaja. Z uporabo inštrumenta za radarski odboj, ki naj bi odbijalo radijske valove skozi led, bi lahko znanstveno vozilo Europa Orbiter zaznalo povezavo med ledom in vodo tudi le en kilometer pod površjem. Ostali inštrumenti bi lahko razkrili podrobnosti na površju in notranje procese. Ta odprava bi lahko bila predhodnica odpravi, ki bi poslala "hidrobote" ali daljinsko kontrolirane podmornice, ki bi se lahko pretopili skozi led in raziskovali podmorsko področje.

 PLUTO-KUIPER EXPRESS
(prej Pluto Express in pred tem Pluto Fast Fly-by) majhen, hiter, precej poceni pogled na doslej še neobiskan Pluton. Dve vesoljski vozili z masama manj kot 100 kg naj bi bili izstreljeni leta 2004 s pomočjo raket Titan IV/Centaur ali Proton (mogoče z dodatkom boosterjev na trdno gorivo) in bi prišli k Plutonu in Haronu okoli leta 2009-2013 (odvisno od izbire tirnice). Mimoleta bi se zgodila z hitrostjo 12-18 km/s; podatki bi se med kratkim srečanjem posneli na sondah in bi se potem počasi prenašali na Zemljo (zaradi majhne moči, majhnih anten in velikih razdalj) skozi vse naslednje leto. Možen je dodatek ruskih sond "Drop Zond" za preiskavo atmosfere.
Znanstveni cilji vsebujejo karakterizacijo globalne geologije in geomorfologije Plutona in Harona, Kartografiranje obeh strani vsakega telesa in preučevanje Plutonove atmosfere (atmosfera zmrzuje medtem ko se Pluton oddaljuje od Sonca, zato je bistvena čimprejšnja izstrelitev in zmanjšanje časa poleta). 7-kilogramski paket instrumentov naj bi vseboval CCD slikovno kamero, infrardeči in ultravijolični spektrometer in poizkuse z radijsko znanostjo.
PFF naj bi bil precej miniaturiziran nasledek današnjih vesoljskih vozil za zunanji sončni sistem in bi prekinil trend razvoja vse bolj zapletenih in dragih sond, kot sta Galileo in Cassini.
Financiranje tega projekta je precej dvomljivo.

 MUSES-C
Japonska odprava Muses-C bo zbrala vzorce iz asteroida in jih vrnila na Zemljo.
Ta inovativna odprava bo uporabljala novo tehnologijo letenja, med drugim solarni električni pogon, da bi poslala vesoljsko vozilo na asteroid 4660 Nereus in na asteroidovo površje pripeljala vozilo, ki ga je razvil JPL in je veliko kot škatla za čevlje. Vesoljsko vozilo Muses-C bo prav tako izstrelilo eksplozivne naboje v asteroid, zbralo vzorce, ki bodo izvrženi, in vrnilo vzorce na Zemljo v kapsuli za laboratorijsko analizo. Odprava naj bi bila izstreljena leta 2002.

 MESSENGER / MERCURY POLAR FLYBY
Julija 1999 je bila za odpravo tipa Discovery izbrana odprava MESSENGER (Mercury Surface, Space Environment, Geochemistry and Ranging mission), ki naj bi raziskovala Merkur z načrtovano izstrelitvijo leta 2004 in prihodom v orbito Merkurja leta 2009. Sama odprava je zelo podobna odpravi Mercury Polar Flyby. Leta 2005 naj bi izstrelili tudi japonsko vesoljsko plovilo proti Merkurju, leta 2009 pa še evropsko.
(To je opis projektov Mercury Polar Flyby in Hermes, ki sta zaenkrat odpisana.) Kot rezultat ponovnega zanimanja za Merkur, sta zdaj v premisleku dva predloga kot možni odpravi tipa Discovery. Discovery je Nasin nov program, "ceneje, boljše, hitreje", raziskovanja sončnega sistema. Te odprave stanejo okoli 150 milijonov dolarjev. Dva predloga za Merkur sta Mercury Polar Flyby (MPF) in Hermes (Merkurjev orbiter). Med inštrumenti MPF-ja so nevtronski spektrometer (odkrivanje vode), dvojni polarizacijski radar (kartografiranje podzemeljskega ledu), kamera (snemanje polarnih področij in poloble, ki jih Mariner 10 ni posnel). Menimo, da so mimoleti cenejši in tehnično lažji. MPH je načrtovan, da bi imel več mimoletov Merkurja, vendar le v afeliju. V afeliju mora vesoljsko vozilo prenesti le štirikraten sončni tok kot na Zemlji. Orbita Merkurja je tako ekcentrična, da je v periheliju sončni tok enajskrat močnejši kot na Zemlji. Orbiter bi zaradi teh razmer moral imeti zapletene (in drage) hladilne in termozaščitne sisteme.
Hermes je skupen načrt med JPL in TRW. Če bo odobren, bo izstreljen leta 1999.

 DEEP IMPACT
To je nova odprava tipa Discovery, ki pa ima dokaj uničevalno nalogo. Načrt je, da bi sondo izstrelili januarja 2004 in nato bi 4. julija 2005 prišla do kometa P/Tempel 1 in bi vanj izstrelila 500 kg težak projektil, ki bi na jedru kometa povzročil krater površine enega nogometnega igrišča ter globine 20-30 m. Pri tem bi proučevali material, ki bi priletel iz kraterja in pa s tem tudi notranjost kometa.