Od Središča, preko Obreža in Šalovcev na Grabe

Posebnost Središča je mnoštvo grbov v trgu, eden je z likom čaplje, ki simbolizira močvirnata tla v južnem delu trga, od tod tudi ledinsko ime Pod čapljami, kjer danes stoji osnovna šola. Je tudi veliko divjadi, med njimi je imel posebno mesto zajec. Morebiti je lastnik dobil v grb zajca zaradi hitenja (hitrosti), hitrega in številnega razmnoževanja ipd. Razlag je nešteto. Grb z žerjavom, aristokratskim ptičem, ki se je nekdaj potepal okrog Središča, tudi danes tu in tam zaide v te kraje, ščuke, te elegantne rečne roparice, ki so bile številne v Dravi in potokih Trnavi, Črncu in Strakovinščici. Prebivalci teh obvodnih krajev so jo neusmiljeno zalezovali zaradi okusnega mesa in lepote. Tako so najboljši in najbolj vneti prebivalci trga dobili na podlagi teh živali svoje grbe, nekateri pa zato, ker so jim bile te živali slaba popotnica v življenju. Vsekakor lahko pisano množico grbov v trgu povežemo s svobodomiselnostjo in hudomušnostjo tržanov, ki so na svojstven način kazali pripadnost slovenstvu in kraju. Zato ni čudno, da so Središče nekdaj imenovali najvzhodnejša štajerska trdnjava slovenstva. Poleg številnih umov, ki so vzniknili iz središke prsti, naj samo omenim velikega narodnjaka Josipa Šinka[3].

Dolgoletni središki župan je uvedel slovensko korespondenco z drugimi uradi na Slovenskem. Zaradi tega je imel številne nevšečnosti z oblastmi in težke boje za uvedbo slovenskega jezika v urade na slovenskem Štajerskem. Župan Šinko je s trdno voljo in vero nadaljeval začrtano pot prejšnjih sklepov občinskih "zastopov" iz leta 1883, ko se je pričel v Središču pisati slovenski zapisnik občinskih sej, nato taisti ponovitveni sklep leta 1894, pod vodstvom župana Ivana Kočevarja, "da se naj zanaprej uraduje slovenski", in končno leta 1902, ko občinski svetovalec Jakob Klemenčič predlaga, "naj občina trg Središče sklene slovensko uradovanje in naj sprejema od uradov s sedežem na slovenskem ozemlju le slovenske dopise s slovenskimi naslovi". Vsi nemški dopisi iz slovenskih uradov so se nato zavračali. Kljub močnemu pritisku nemškonacionalnega glavarja Underraina in razveljavitvi sklepa Namestništva v Gradcu je trg Središče s trmoglavostjo in sijajno diplomacijo župana Šinka uspel obdržati trg popolnoma slovenski. Ta narodnostni plaz se je potem vsul na ostale občine ormoškega okraja, nihče ga ni mogel ustaviti. Tako je nemškonacionalni časopis "Grazer Tagblatt", ker ni mogel drugega, smešil središkega župana Šinka z besedami: "Središki župan že čuje, kako vlak po slovensko žvižga". Seveda je ta notica v "Nacionalistu" dosegla popolnoma nasproten učinek. Še ena zanimivost v spomin narodnjaku Šinku, o katerem se danes zelo malo ve, tudi v Središču skoraj nič, razen, da se po nekem Šinku imenuje v trgu ulica. Josip Šinko je bil po poklicu učitelj. Po prvi zaposlitvi pri Miklavžu se je na prigovarjanje domačinov leta 1870 zaposlil na središki šoli. Z veliko gorečnostjo se je zagrizel v prosvetno delo. Kmalu nato, čez dve leti, je uredil šolski vrt, in na sredo vrta posadil mlado lipo, simbol slovenstva, zraven pa postavil lično klop. Na ukaz šolskega nadzornika Končnika je moral še isto leto lipo odstraniti. Presadil jo je na vrh gradišča, razvaline srednjeveškega gradiča v zaselku Trate, kjer stoji še danes in kljubuje novim časom. Sloko ali slabotno pišče krasi središki trški šaljivi grb. Žal je danes ta posebnost čisto izumrla, le tu in tam so še po drugi svetovni vojni ob raznih priložnostih izpričevali šaljivost in zafrkljivost z vaškimi grbi, npr. na gostijah, krstitkah, godovih, novih mašah itd. Sloko pišče ni nastalo zaradi rime, ki se prav lepo ujema z imenom kraja, temveč zato, da bi v Središču bolj uspevale race in gosi, kurji rod pa zaradi močvirnatih tal in pogoste megle ni imel pravega odrastka. Središke fante so okoličani najbolj razdražili z njihovimi slokimi piščeti, posebej tiste slabe rasti in z drobcenimi životi. Zanimivo, da niso Središčanom obesili v ljudski šaljivi grb znanih "srediških vislic", ki so jih nekdaj imeli "sami zase". Tudi ostale vasi ormoške okolice se ponašajo s pisano paleto šaljivih vaških grbov.

Godeninci z brodarjem na suhem. Grb je verjetno nastal ob dejstvu, da v tej severovzhodni vasi niso imeli večje vodne površine razen dveh bornih potokov, Trnave, ki se više središkega trga razbohoti v močan potok, in potoka Šantavca, ki priteče izpod Robadja na medmurski strani. Ta dva potoka sta ob nalivih in v deževnih obdobjih sicer poplavljala godeninsko grabo, vendar sta se zopet hitro umaknila v svoje korito. Na Prodnicah, tudi Brodnicah, morebiti se tukaj skriva njihov "patron", v zaselku Godeninci, ki je bilo med obema vojnama pod katastrsko občino Središče, je živel posebnež, Načof Tuna so ga klicali. Z majhno kravico, ki mu je bila vse na svetu, je vozil na oddaljeno njivo spomladi gnoj. Ker se mu je smilila, si je hrust čez glavo nataknil leseni jarem in "hajd"- složno dvovprežno ob ojesu z gnojem na njivo. V Godenincih je prvikrat zasvetila električna luč v avgustu 1951. leta.

V Šalovcih častijo "mentena". To je lutka na vrvici, izdelana iz kartona, lepenke ali tanke lesene plošče, z gibljivimi okončinami, povezana med seboj z vrvico ali s čim podobnim. Navadno je imel šaljivega mentena v oblasti vaški muzikant na gostiji ali na podobnem veselem dogodku in z njim zabaval in zafrkaval povabljene goste. Posebno nastopač na goslih - violini je znal z mentenom izvajati burke, ko je med igranjem nategoval povezane vrvice in s tem izzval številne komične scene, včasih tudi zelo resne dogodke. Raziskovalci poročajo, da je v Zgornjih Šalovcih šaljivi grb "mantl" ali plašč, v Spodnji vesi imajo pojočega drozga, tudi "ruso"- liliko - punčko. Morebiti je ravno lilika-punčka menten, le da je razlagalci grbov niso znali poimenovati tako kot staroselci. Vsiljuje se vprašanje dveh podobnih etimoloških besed: mantl in menten. Menten je brezpomenska beseda in ni znana širšemu sloju prebivalstva, uporabljena in znana je samo v besedni zvezi omenjenega vaškega grba. Beseda menteni izvira iz madžarščine in pomeni reševanje, menti pa iti, gibati se. Prlekom je znana beseda mentüvati se, pomeni reševati se ali znebiti se - "komaj sen se ga zmentüvo". Pogovorno bi bila lahko beseda menten tudi gibati se, kar bi pomenilo gibajoče, torej lutka na vrvici. Da še kje v Prlekiji danes uporabljajo besedo mentüvati, nisem zaznal, mladi rod pa na splošno ne uporablja arhaičnih besed. Šalovci so menda dobili ime po nekem glavarju Slovencev - Šalu. Šalovci so znani še po nečem. V bližnjem gozdu Koračica je ormoška sodna oblast na grmadi sežgala šalovsko čarovnico Tajčarico, ki se je pisala s pravim imenom Dovečar. Priimek oz. vzdevek Tajčar je v Šalovcih še danes znan.

Šalovčani so imeli nekdaj svojo himno, ki so jo peli fantje, ko so "korajžni" hodili po vasi, bodisi s kolin, kožuhanja koruze, od podoknic, z veselic in podobno. Posebno je prišla pesem do izraza, ko so fantje zapuščali ta ali oni veseli kraj. Navadno so himno zapeli v drugi vasi in tako razdražili domače fante. Kmalu za tem je prišlo do pretepa, včasih s hudimi posledicami. Vodrančan Martin Čurin, že pokojni tesarski mojster, je znal imenitno zapeti to staro, skoraj pozabljeno šalovsko himno:

Mi smo iz središke fare, rihtarije šalovske,

pa poglejte naše pare, ki nas gor čez dvajset je.

Štirdeset nas je reštantov šalovske okolice,

dvajset nas je po nedolžnem, dvajset pa nič krivih ni.

Vsi smo mladi, vsi smo močni, vince radi pijemo,

če pa kdo nam ne verjame, pa mu z nožem vrežemo.

Prav tako je imel Obrež podobno himno kot Šalovci, pele so jo ljudske pevke Prosvetnega društva Obrež. Nekje jo je izbrskala Tilika Kolarič, ljudska kulturnica iz Obreža. Pesem je nastala na podobno besedilo kot šalovska, prav tako tudi napev. Po vsej verjetnosti jo je napisal na ljudsko vižo Ivan Borko Ftičarov oča - ljudski pesnik in komedijant iz iste vasi. S to pesmijo so se obreški fantje petelinili doma in v sosednjih vaseh ter tako dražili domače fante in ostale prebivalce:

Mi smo iz središke fare, rihtarije obreške,

le poglejte nas pajbare, ki nas gor nad dvajset je.

V oštarijo radi gremo, sladko vince pijemo,

keri pa nas ne trpijo, nose jim razkolemo.

Mi bi radi mir imeli, se kak bratje ljubili,

če bi vi to drügi šteli, vküp bi zapopevali.

Obreški šaljivi grb ponazarja "müho na lonci" muho na verigi -(Obržonci mojo müho na lonci, na vučjih črevah). Z verigo priklenjena muha na volčjem govnu danes ni znana med prebivalci Obreža, temveč samo muha na verigi. Od kod se je znašla obreška muha na volčjem govnu, se ne da razložiti. Tako tudi Božidar Flegerič v svoji pesmi o grbih ne omenja v obreškem grbu volčjega govna.

Že odgnali Obrežanci,

tako kakor šintar psa,

svojo muho so na lanci,

da nas ne bi pikala.

Po gostijah ali podobnih veselih srečanjih je znala obreška muha kar grdo pikati, zato so jo priklepali na verigo. Pod prisedniško mizo je, ne da bi se omizje zavedelo, zlezel šaljivec in z iglo ali s čim podobnim pikal presenečene goste po spodnjem delu telesa, ob mizah pa jih je pikal z jezikom "žlabravi" pozavčin ali za to poklicani šaljivec. Kako so si prebivalci Obreža izbrali ali dobili v vaški grb muho na lanci, danes ni znano. Ostajajo zgolj predvidevanja, kot pri večini prleških grbih.

Ivan Borko je bil bister možak in gospodar. Poleg velike kmetije je pri središki godbi "muzikantil". Tako kot vsak drugi Obrežanec je bil tudi ribič. Ob tem je zložil "Pesem od obrških ribičov", ki v šaljivi vsebini obdeluje tri vaške ribiče:

Trije ribiči so bili, Herceg, Kuharič in Vrač,

gledat v Dravo so hodili, kje bi vekši bil solač.

Ma(r)ščec jim ribičijo plača in njim mrežo splesti da,

za vse to pa dva solača stroške bi poplačala.

Bili vsi pa smo veseli, bil je pač en velik hip,

ker smo tisto krat vlovili za celi voz prav lepih rib.

Tu med ribami je bijo eden jako vel´k solač,

bil je skoro tako velki, kakor stari ribič Vrač.

Herceg neso je solača na plac v mesto Varaždin,

saj se mu je pot izplača, in se tudi štimo žnjim.

Par sto kron, ki za solača, ti mu v žepi migajo,

vsako krčmo je pogledno, dok ni prazen šel domov.

Oj ti nesrečna ribičija, ti ne neseš haska nič,

ti si sama bedarija, da bi vzel jo sam hudič.

Bil je pravi ljudski tribun veselosti in nagajivosti. Njegova v rožicah zapeta obreškim oblastnikom je razvnela prebivalce celotne središke župnije: "Jojšova je zibelka, brezovi kotači, notri so se zibali obrški glavači". Ljudski šaljivec je bil trn v peti vsem oblastnikom, ki jim je služil. Slovencem se tako nikoli ni dobro godilo, ne za rajne Avstrije, poznejše kraljevine med obema vojnama in med okupacijo, takoj po vojni pa tako ali tako ne. "Zaran repo ham, opodne repo ham, pa večer repo ham. Vrag naj vzeme takši hram, ki vsaki den repo ham", je pel v času črnožolte monarhije. Na fronti pri Doberdobu zapiše nostalgično pesem :

Kak težko je biti tak star kmet vojak,

ne paše mu kapa, ne tud telečnjak.

Bog daj, da bi skoraj te vojske bil kraj,

da bi si celo jaz tikvo prinesel nazaj.

Pred vsakimi volitvami se je kuhal "golaž", ki je vedno dišal po obljubah. Ban Natlačen obišče Središče. Opozicija se mu verbalno upira, zato ga čaka na cesti med Ormožem in Središčem Ftičarov transparent: "Dobrodošel ti naš Marko, naj ti sije sunce žarko, vseh dobrot si ti natlačen, slovenski kmet pa lačen". Ostal ni dolžan niti okrutnemu okupatorju. Po Ormožu je pel, ko je hodil po začimbe za koline - "Slovenka je lepša kot Nemka, Slovenka ma črne oči, Nemka ma šajtrave noge,…" Takrat so ga zaprli. V gostilniški kleti je premišljeval o ženski lepoti. Komaj je znanca, ki ga je poklical skozi zamreženo okno, zaprosil, naj sporoči domačim, "ka gnes nede kolin". O njem je zapisana tudi anekdota v almanahu mariborske gimnazije. Nekako tako: Na fantovski oddelek je pripeljal na vpis svojega sina Franca, poznejšega znanega mariborskega profesorja. Ob vstopu v pisarno sta se spoštljivo odkrila in pred uradnikom v rokah nervozno žulila pokrivali. Izpod očal ju je uradnik premeril in vprašal fanta po imenu in priimku. "Franc Borko", izstreli oče. "Kraj in datum rojstva, očetovo ime, stalno prebivališče?" Spet oče zdeklamira podatke namesto prihodnjega dijaka. "No, no", se gladi po bradi in odhrkuje uradnik, "kdo ste pa vi, ste mogoče vi njegov oče?" "Ja, tak mamika pravijo!" se hudomušno odreže oče Borko. V novejši slovenski zgodovini, ko je nova komunistična oblast organizirala plansko gospodarstvo po sovjetskem vzorcu, je "priškrnila" kulake in organizirala tako imenovane kmetijske obdelovalne zadruge (kolhoze), pri prebivalstvu bolj znane s kratico KOZ. Oblast je nasilno potiskala, posebno prleškega kmeta, vanjo. Ftičar, trden kmet, ni mirno prenašal šikan takratnih oblasti. Kaj drugega je ljudski umetnik mogel, zopet je vzel papir in svinčnik in izlil svoj gnev v šaljivo vsebino: "Vsi (v)za drüge, vsi (v) za drüge, potlam pa mi goli ftrüge". Pel je povsod po vasi in trgu. Tudi tisto, "vsi fkolhoze, vsi fkolhoze, potlam nede mejo kmet ne krave pa ne koze". Oblast ga je neusmiljeno preganjala in zapirala. Pesem Spomin iz ptujske ječe iz leta 1949 se glasi tako:

Bili smo tu kmeti veči, zaprti tu v ptujski ječi.

Dobro vsem je kmetom znana, prokleta kejha vsa osrana.

Tam v enem tesnem koti župnik bere svoj brevir,

poleg njega dečki mladi mu pravijo ti črn hudir.

Tudi ženske tu imamo, ker brez njih ne mormo bit,

ali zid je tak debeli, da do njih ne mormo prit.

So zaprti tu mesari, ki so na tihem krave klali,

doma mel je mesa dosti, zdaj se tukaj v kejhi posti.

Ječa že nam je pretesna, da se dol na podi spi,

če do sodniki tako ostri, do mogli večjo delati.

Doma drugi v cerkvo grejo, lepo Boga molijo,

mi pa bogi tu reštanti celi svet preklinjamo.

Vsaki dan je tu manaža, zelje al kromperovka,

da se preveč nej zredili, nič je ni zabeljena.

Zdaj pa so na vrsto prišli kmetje s ptujskih več vasi,

ker krompera so premalo dali, jim pravimo kramperovci.

Tu se notri pokorijo predsedniki in tajniki,

denar z blagajn so si jemali, da so dobro živili.

Farb na riti polne hlače, to so naši malari,

farbo kral je, zdaj se plače, po par let so njim dali.

Trije kmeti iz Frankovec tudi ti vzdihujejo,

doma so dobro pili, jeli, zdaj pa tu gladujejo.

Vsako jutro mastni žganci, al pa skledo nam cvrtja,

pravijo tak Šalovčanci, tu pa v kejhi je glad doma.

Kmetje pravijo s Hardeka, da bi meli z Ormoža peka,

te bi kruha dost imeli in telko glada nej trpeli.

Smo ponosni Obrežanci, skup zaprti v enoj hiži,

Adam[4] pa nam vedno pravi, da smo tu kot v paradiži.

Notri tukaj premišljujem, sem zaprt kak v gajbi kos,

ko pa keri v kiblo serje, pa držim se jaz za nos.

Kmalu po prihodu iz "poštenjače" se znajde z vozom in konji na Pohorju v kazenski "ekspediciji" zaradi nepravočasnega plačevanja davka. Oblast je neusmiljeno zategovala zanko okrog kmetovega vratu. Rubež je bil strašna prikazen v vasi, kot nekdaj vražji Turek ali Kruc. Zopet vzame svinčnik in v svojem stilu zapiše dogodke poznejšim rodovom:

Vsi ti boljši kmetiči so bli dobre volje,

krmo skup smo znašali, da šli mo na Pohorje.

Vsi smo bli zarubleni, so nam glas poslali,

drevja boste vozit šli, da štibro te plačali.

Eden ni je mejo kol, drugi ne kotača,

tretji pa je rekel kcoj, da iti se ne splača.

Draš[5], ti boljši dober kmet, nekdajšji poslanec,

voznikom on je vodja bil, je mel na vrati zvonec.

On pa bil je zviti ptič, bal se je nezgode,

ni šel več on na goro, raj vlači k žagi hlode.

Ko prvič pride na goro, tam velki so propadi,

veselje mu je minilo, tu ni kak v Beogradi.

Tud Šulekova Micika, največja bogatica,

dvakrat na Pohorju bla, trikratna vdovica.

So kmetje s Pohorja prišli, brez ruda brez kotača,

so tolko ne zaslužili, da bi plačali kovača.

Tudi letos bomo vozit šli, saj itak je petletka,

na Pohorju zdrav je zrak, čeravno je juha redka.

Ko bomo ves les zvozili, so nam tako djali,

za uslugo pa mo mi, brez truge v zemlji spali.

Sicer pa je bil Obrež napredna in bogata vas. Tako so leta 1928 doktorirali štirje obreški kmečki sinovi: Franjo Šalamun (njegova vnuka sta znani slovenski pesnik Tomaž in slikar Andraž Šalamun), Franjo Štamberger in Ivan Šestan iz prava in Jakob Aleksič, prefekt v dijaškem domu v Ljubljani, iz bibličnih znanosti. Leto pozneje se je dr. Šestan smrtno ponesrečil v letalski nesreči, ki se je zgodila 17. novembra v Mariboru. Novinar je zapisal:"Gospod dr. Ivan Šestan, advokat v Mariboru, po rodu iz Obreža se je hotel v aeroplanu peljati iz Maribora v Središče na obisk k prijatelju Francu Kočevaru. On in pilot Müller vzdignola sta se na Tezni ob 2 h. Nad Mariborom na Velikem trgu levo od velikega mosta kazala sta bravure z aeroplanom. Pri tretji taki poskušnji prenehalo je brnenje, ker je motor odpovedal. Iz visočine 100 metrov pala sta na streho nekega skladišča in dalje na tlak ceste, oba poškodovana, najhuje dr. Šestan. Dr. Šestan bil je mrtev po železnici v Središče prepeljan in 1. decembra pokopan".

Imeniten Obrežan je dr. Jožef Šnajder, raziskovalec na Inštitutu Jožef Stefan v Ljubljani.

Prebivalci Grab pri Središču so častili "dobro priliko" . Danes le malokdo ve za ta vaški šaljivi grb svojih prednikov. Izvor tega abstraktnega samostalnika za šaljivi grb ni znan. Možna razlaga je v kakšni priložnosti, mogoče pri ribolovu ali pri spravilu drv na veliki vaški gmajni, imenovani Sekel ob Dravi, ki je dobila ledinsko ime po Jakobu Sekelju, gospodarju Ormoža. Ob teh opravilih so se dogajale razne neprilike in šaljive reči, ki so morda pozneje botrovale pri pridobitvi vaškega grba.

Baje so se domače in okoliške mladenke rade spogledovale z grablenskimi "bogatimi" mladci in videle dobro priliko za možitev. Duhovnik Peter Skuhala pravi, da imajo Grabe primerno ime, saj so bile nekdaj, in tudi v njegovem pastirovanju, v trikotniku pred župniščem takšne mlake in jame (grabe), da so se goske vse leto kopale. Sicer pa so prebivalce Obreža, Grab in Središča dražili s prepevanjem: "Obrež, Grabe in Središče vseh pijancev zavetišče". Nekateri so vzeli to rimo za šalo, mnogo fantov in mož pa je v rožicah kaj rado pograbilo kakšen kol ali planko. Na ozemlju Grab leži nekdanja ormoška grajska pristava Stari marof, priljubljeno izhodišče za lov ormoških gospodov, in pa, seveda, središka farna cerkev. Tukaj so živele znane rodbine Dominkušev, Ozvaldov in Cajnkov.

Po bolfenških vaseh in goricah

Vodranci, vas med Središčem in Kogom, leži na nekdanji rečni terasi in pod njo ob potoku Trnava. Pravzaprav je razpršena bolj po dolini kot v zgornjem delu ob cesti, ki pelje proti Ljutomeru. Prav v dolini je bil rojen pesnik in poliglot Božidar Flegerič, ki ga omenjam v začetku knjige. Pozneje je njegov oče to hišo prodal in kupil novo v isti vasi zgoraj ob glavni cesti. Na tej hiši so Božidarju prijatelji postavili lično spominsko ploščo, na kateri je med drugim zapisano, da je ta hiša dom prleškega pesnika.

Danes gospodari na kmetiji na domu Božidarja sorodnik, prapravnuk Janko Klanjčar. Vodranska metla ponazarja njihov šaljivi vaški grb. Dobri gospodarji so imeli radi na svojih kmetijah red, spet drugi, tako kot vedno, niso bili preveč dovzetni za čistočo. Eni in drugi so potrebovali dobro metlo, da bi vzdrževali snago in red. V teh krajih ni bilo težko oskrbeti dobre metle, saj so okoliški gozdovi, nekdaj v lasti velikonedeljskih križnikov in dornavske graščine, polni brezovih dreves, iz katerih so v zimskih mesecih izdelovali metle iz šibja.

Naslonjena na Vodrance je vas Vitan, ki je, lahko bi rekel, nadaljevanje prejšnje, s tem da je Vitan bolj strnjen ob trgovini in gasilskem domu, s središčem vasi ob cesti proti Ljutomeru. Severni del Vitana, zaselek Brezovščak, je že posajen z vinogradi, ki pa večinoma ležijo na severni in severovzhodni strani.

Južna stran je posejana s poljem in gozdom, ki se blago spušča proti jugu. Vitansko cvetje, ki ga je nekdaj bilo tukaj vse polno, imajo prebivalci v svojem šaljivem vaškem grbu. Danes po polju zaradi drugačne obdelave izginja poljsko cvetje. Zato pa gojijo gospodinje tembolj žlahtno cvetje na vrtovih in okenskih policah.

Polnočna zarja krasi močno kmečko vas, iz katere je za streljaj daleč viden sv. Bolfenk na Kogu. Vas je raztegnjena tja do podnožja cerkve in še dlje se zajeda vzhodno od nje. Jastrebci. V njih so znani trije zaselki z zanimivimi imeni - Pesovščak, Tumpovščak in Ciganija. Za vsak zaselek obstaja različna razlaga nastanka imena, prebivalci pa med drugim ta imena radi uporabljajo kot ledinsko ime. Polnočno zarjo so navadno srečevali in podpirali fantje s podoknic in možje, ko so po "žganjarah" v zimskih mesecih presedeli cele noči. Polna luna, ki je osvetljevala ta od Boga dani kraj, je poskrbela za odlično izhodišče, seveda v fantazijskem smislu - pod vplivom maliganov, o polnočni zarji. Tako kot so bile mize na Vitanu obložene, poleg dobrot, z vitanskim cvetjem, tako je tudi jastrebska polnočna zarja prišla do izraza ob koncu gostije in je pomenila odhod gostov domov. Navadno

je gospodar prinesel med svate ali goste veliko rešeto, pokrito z laneno tkanino. V njem je bila sveča ali leščerba, skozi katero je odsevala svetloba. Ta običaj je pomenil konec vsega lepega. Tako je polnočna zarja v veselem razpoloženju opravila svoje veselo in šaljivo poslanstvo tistega dne. Običajno so goste ob koncu gostije pospremili z vodransko metlo.

V Jastrebcih sta se rodila odličen rodoljub in heroj (ta naziv je prof. Kerenčič dobil nekam pozno!), predsednik in sodelavec Agrarno - akademskega kluba "Njiva" v tridesetih letih prejšnjega stoletja Jože Kerenčič in publicist Rajko Topolovec.

Malo naprej proti rahli vzpetini leži Kog. Cerkev sv. Bolfenka te pozdravi kot bela golobica na kupu dišeče zemlje. S svojimi 316 metri nudi Kog čudovit razgled proti vzhodu, jugu in zahodu. Na sever zastirajo pogled ljutomerske gorice, ki se nadaljujejo v rodovitno mursko polje. Čez globoko dolino se bohoti Mali Kog, ki dosega pri vodnem zbiralniku, imenovanem Klumpa, lepih 325 metrov nad morjem.

Z obiskom tega zbiralnika po polžastih stopnicah si višji še za dodatnih več kot 10 metrov. "Oj, te naše gorice!" bi vzkliknila pesniško navdahnjena duša. Ob takšni lepoti te skoraj zanese, da bi pozabil bistvo tega zapisa. Kog je posejan s samimi vinogradi na levi in na desni, naprej in nazaj. Po "dnikah" se lenijo pisani travniki, večina preorani v njive, pod goricami še ponekod zapuščeni stari sadovnjaki, pod njimi gozdiči, v katere se stekajo odplake pridnih goričancev. Človek bi pričakoval, da te tukaj pozdravi v šaljivem vaškem grbu vino, grozd ali kaj podobnega, vendar je vzel goričanec v svoje varstvo ptico. Sinica krasi kogovski šaljivi vaški grb.

Da Gomila h Kogu spada,

to je že prastara stvar,

tu bila bi rada baba-

al`je brglez gospodar.

Tak verz je napisan ob vstopu na Gomilo v zaselku Bajzek, ki je najvišja točka te vinogradniško razložene vasi. To zanimivo ime je dobil najvišji vrh Gomile po gospodarju kmetije Bajzmanu, ki je tukaj živel in gospodaril. Verza o gomilskem brglezu ni spesnil, napisal in priobčil svojim prijateljem v "Pesmih od vesnic" prleški bohem, profesor Božidar Flegerič. Ker so domala vse vasi bolfenške fare opevane v "sonetu vesnic", se poraja vprašanje, zakaj večni popotnik Flegerič ni posebej omenil te vasi. Bržkone se ni toliko potepal po odročni Gomili iz preprostega razloga: ni imel sebi enakega znanca ali prijatelja, s katerim bi skupaj drugovala. Nekateri pa so se ga izogibali prav zaradi globokega pogleda v kozarec ali svoje skoposti; ravno zato Flegerič ni hotel pesniško ovekovečiti tega kraja.

Njegov neizpeti stih je stodvajset let pozneje nadomestil njegov prapravnuk Janko Klanjčar ob postavitvi vaških tabel z oznakami šaljivih vaških grbov. Parodičen stih šaljivemu vaškemu grbu je Janku dobro uspel. Njegov opis se dobro ujema s pesnikovim, ki v "Pesmih od vesnic" zapolnjuje in zaokrožuje čudovit ljudski "sonet".

Ptice imajo v ljudskih grbih posebno mesto. Te niso mitološka ali celo prabitja, temveč prave, nam poznane ptice, kot naši dobri pomočniki na vrtu, v sadovnjaku, vinogradu in še kje. Brglez, ki ponazarja gomilski šaljivi grb, je ptica, ki spretno pleza po drevju in je ena redkih, ki lahko pleza z glavo navzdol. Med temi akrobacijami pobira za drevesnim lubjem skrite škodljivce. Od kljuna čez oči se mu vleče črna proga, ki se konča na zatilju. Pridne Gomilčane je prav to akrobatsko vedenje in uničevanje škodljivcev morebiti vzpodbudilo, da so si vzeli v svoj šaljivi grb prav brgleza. Mogoče pa je brglez simboliziral hojo po "glavički", ko so srčni goričanci včasih preveč vpijali prelesti narave v obliki rujne kapljice. Žal nam pisni viri ali izročilo danes o tem ne povedo nič.

Zakaj so Kogovčani dali v vaški grb sinico? Nekdaj prostrani listnati gozdovi, preden so jih izkrčili ter zasadili žlahtno vinsko trto, so bili bogati, pravi raj za divje živali, posebno ptice[6]. Na podlagi tega lahko sklepamo, da so Jastrebci dobili ime ravno po ptičjem rodu jastrebov (v Prlekiji pravijo vsaki večji ujedi jastreb, tako tudi kanji - buteo buteo), ki so našli tukaj idealno prebivališče. Siničji rod je neizprosen uničevalec sovražnikov kmetovega pridelka. Prav zato so si Kogovčani izbrali marljivo kogovsko sinico. Že pesem, ki so se jo učile naše babice in dedki, pove vse o tej ptici v Siničji tožbi. Kog in prebivalci Koga ter okoliških vasi so zelo trpeli ob koncu druge svetovne vojne, ravno tako leta 1991 ob slovenski osamosvojitveni vojni.

S Koga prihajajo narečni pesnik Jože Puklavec - Pril, znanstveni svetnik s področja demografije Dušan Breznik in zdravnik, pisatelj leposlovnih in zdravstvenih sestavkov dr. Fran Brumen. Nekaj simbolike pa se le skriva v izreku Gomilčanov, da gomilski brglez "kljuvlje kogovski sinici rit". Na Gomili so bili nekdaj prostrani vinogradi ormoške gospoščine, ki so zaradi slabega gospodarjenja in zadolžitve nekaj let pred drugo svetovno vojno prišli na dražbo.

Gomila je rojstni kraj pesnika in pisatelja ter prvega urednika Murske straže Božidarja Borka (1896-1980). Prevajal je tudi iz ruščine, češčine, francoščine itn.

Lačenski piškur domuje v ljudskem grbu vinorodne vasi, razložene po dolini in vrhu. Vas se razteza skoraj do kogovske cerkve. Dobršen del hriba, na katerem stojijo šola, župnišče, cerkev in še kaj, spada pod Kog, na sosednji lačaveški strani so pošta, krajevni urad, trgovina in sedež krajevne skupnosti Kog. Od skoraj najvišje točke na Kogu se proti jugozahodu razprostira gosto naseljeno vinogradniško sleme Vodranski vrh, ki se proti jugu nadaljuje v rodovitno vodransko polje. Najbrž je vrh dobil ime po tem polju, ki se vzpetinasto nadaljuje v vinorodno sleme. Morebiti je dobil ime prav po tem, ker so kmetje iz Vodrancev tukaj v glavnem imeli svoje vinograde. Spolzki lačenski ali lačovski piškur se je nekdaj zadrževal v potoku Trnava, ki teče po dolini vasi Lačaves in neimenovanim potočkom, ki priteče po dolini med Vodranskim vrhom in Malim Kogom, z izvirčkom pod zaselkom Gruškovje. Nekaj je že moralo te prebivalce navdušiti, da so sprejeli v svoj šaljivi grb tukaj že izumrlega zanimivega nevretenčarja iz družine obloustk. Potočni piškur (Lamperta planeri) zraste do 30 cm in se odrasla žival sama ne prehranjuje, temveč živi na gostitelju ribi, prisesan kot parazit, po drstitvi pa pogine. Zanimiv je njegov ciklus razmnoževanja. Zaradi onesnaženosti vodotokov je verjetno pri nas izumrl. Ob šaljivih prilikah nadomesti piškurja "zašpaljeno" in navzven obrnjeno debelo svinjsko črevo, nadeto s cunjami ali čim podobnim. Duhovitemu šaljivcu je prišla prav stara ženska nogavica napolnjena z žagovini, oblanci ipd, tudi domača salama, ki jo navadno za velikonočni žegen pripravi gospodinja, je šaljivi predmet v prispodobi piškurja. Ni pa ta vas edina, ki ima piškurja v svojem vaškem grbu.

Tukaj se je rodil mladinski pisatelj Rudolf Vrabl.

Malo sem in malo tja proti Ormožu

Pisano obarvanega ptiča, s tankim rahlo navzdol upognjenim kljunom in cifrasto perjanico na glavi, imajo prebivalci Loperšic v svojem šaljivem vaškem grbu. Namreč "hupkača" ali smrdokavro. Nekdaj so tega čudovitega ptiča imenovali tudi vdeb. Med premikanjem po zraku spominja na velikega pisanega metulja, ki se z okornimi zamahi zaganja po svodu. Ime naj bi dobil po tem, da njegovo gnezdo v duplu smrdi, vendar nič bolj kot gnezda ostalih sostanovalcev. Med ljudstvom še danes živi rek v tej prispodobi, "da smrdiš kot hupkač", od kod so ga vzeli, lahko samo ugibamo.

Danes za to ne najdemo odgovora, res pa je, da je bilo v vaški okolici vse polno starih dreves, posebno ob potoku, ki so s svojimi krošnjami in dupli nudila zatočišče tej prekrasni ptici. Smrdokavra kaj rada stika za živalskimi iztrebki in pobira iz njih žuželke in njihove ličinke, zato je tukaj možno iskati odgovor. Zaradi lepote ali neprijetnega vonja so Loperšičanom "obesili" v ljudski grb "hupkača" ter se ob priložnostih šalili na svojstven način, ki je bil vse prej kot umesten, vendar pristen in ljudski.

Pod Loperšicami, ki so gručasto naseljene na dravski terasi, drugi del je raztresen severno od glavne ceste tja do Šalovec in pod Hum, ležijo Frankovci. Tudi del Frankovec leži na rečni terasi, ki se rahlo spušča v ravninski del vasi. Do nedavna je bila to edina vas, ki ni imela nobenega industrijskega obrata ali obrtnika. Je v glavnem agrarna, z nekaj močnimi in uglednimi kmetijami. Skozi vas teče hudourniški potok Račjek, speljan nad naravno ravnino sveta, ki ga obkroža, in s tem je zemlja v ravninskem delu vasi umetna depresija, ki v času močnega deževja postane za nekaj časa prava močvara. In kaj naj bi imeli Frankovčani v šaljivem vaškem grbu drugega kot pravo frankovsko žabo!

Nekateri avtorji poročajo, da je bila frankovska žaba nekdaj v grbu na "lanci", zato ker je bila vas zelo močvirnata. Tudi bližina reke Drave, ki je pogosto poplavljala, je pogojevala izredno množičnost dvoživk v Frankovcih. Le pripete na verigah so lahko krotili, da niso silile v domove. S časom so ji domačini verigo odstranili, da je laže in tiše skakala po solati na pravih kmečkih gostijah in zabavala mlado in staro. Prav pristaja jim ta njihova žaba, ki je ovekovečena celo na njihovem vaškem domu.

Pušenci. Streljaj vzhodno od Ormoža. Ob pešpoti po Štikeh od mesta proti Humu v Kečkovem logu ali gajšču, kraju amfetiatralne oblike, je ob koncu šestdesetih let devetnajstega stoletja potekal slovenski tabor. V njihovem šaljivem vaškem grbu renči psica ali kujsa, ki ima madžarski besedni koren kutja.

Narečno pravijo domačini psici küsa, zato je Flegerič postavil kujso v pesem, v kateri je ob koncu primicije, ko so se gostje odpravljali domov, pospravila za njimi vse razmetane kosti.

Imeniten Pušenčan je bil Alojzij Trstenjak, publicist in lokalni zgodovinar.

Kdo ve, kako in zakaj so Krčevljani dobili v šaljivi vaški grb "svoj čas". Sodeč po imenu vasi so morali biti davno tukaj prostrani gozdovi, ki so jih zaradi poselitve in pomanjkanja rodovitnih polj izkrčili in tako nadomestili zemljo, ki je bila vse prej kot prijazna in rodovitna pod teraso, ki se spušča proti nekdaj divji Dravi. Po tem krču, ko so izkrčili gozd s štori vred, je naselje dobilo ime Krčevina. Na zahodu deli polje brebrovniška graba, na jugovzhodu se polje rahlo oddaljuje od osamelega vinorodnega Huma, na sever ga ponovno omejuje visoka terasa, ki se spušča v močvirnate travnike in gozdove. Nato se proti severu dvigajo proti prisojnim legam Zasavec in Križajnščaka.

Njihov "svoj čas" v šaljivem vaškem grbu je dobil mesto pri vseh prebivalcih sveta, saj nas čas, ki je zlato, neusmiljeno preganja, čeprav ga sami krojimo. Po krčevljanskih gmajnah in logih sta v otroških letih uživala prelesti narave Davorin Trstenjak, pedagog, pisatelj mladinskih del in zbiralec ljudskega blaga, deloval je v Zagrebu in ga Hrvati štejejo za svojega pomembnega pedagoga in raziskovalca, in brat Anton Trstenjak, publicist in prevajalec, pisec zgodovine slovenskega gledališča.

Severni rob krčevinskega polja se že zajeda v vas Vinski Vrh. Razloženo naselje se razprostira na več lokacijah, zato je vas razmetana tudi tu spodaj v ravnici, ki se počasi dviguje v izredne vinogradniške lege. Nadaljuje se po slemenu ob cesti, ki pelje skozi Babji klanec v Jeruzalem. Samo ime vasi pove, da je ta kraj raj za vinsko trto, in ni čudno, da so ravno tukaj imeli svoja vinogradniška posestva med drugimi slovenskimi kmeti tudi veliki bogataši iz celotne Štajerske, Avstrije, kot tudi rimskokatoliška cerkev. Takoj po vojni je nova oblast z nacionalizacijo odvzela zasebna vinogradniška posestva in z arondacijami naredila velike terasaste vinogradniške komplekse. Seveda je nekaj zasebnih vinogradov ostalo na tistih legah, ki niso bile zanimive za sodobno strojno obdelavo. Za vinogradniške delavce, bivše viničarje, je oblast uredila v razlaščeni Šefovi - Galunovi hiši iz Ormoža, otroški vrtec in Dom iger in dela.

Še bolj kot po zlati vinski kapljici je Vinski Vrh znan po izjemnem profesorju, literarnem zgodovinarju, jezikoslovcu in germanistu Jakobu Kelemini. Njegovi pomembni deli sta "Literarna veda" in "Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva". Vinogradniško vas je nekdaj krasil v šaljivem vaškem grbu brus. Ta pomembni in uporabni vsakdanji predmet prebivalci še danes uporabljajo za ostritev nožev, srpov, kos in podobno. Nekdaj so bruse veliko več uporabljali kot danes. Ročna orodja, ki so jih imeli prebivalci vasi, so bila zelo pomembna, posebno kosa in srp. Vso travo po vinogradih so navadno pokosili s srpi ali z malimi, posebno za vinograd prirejenimi kosami, in tako pripravili živinsko krmo.

Tam, kjer je bilo nekoč največ vroče krvi...

Severozahodni del občine večinoma pokrivajo polja, ki niso ravno v intenzivni obdelavi, gozdovi, v manjšem obsegu vinogradi in sadovnjaki. Namesto žlahtne trte je bila v teh krajih doma samorodnica noah, ki jo je čislal ormoški notar, politik in gospodarstvenik dr. Ivan Geršak. Ravno Geršak je poimenoval to samorodnico z lepim slovenskim imenom - šmarnica. Danes so se razmere glede vinogradništva zelo spremenile. Šmarnico le redko kje najdeš, pa še to tam, kjer gospodarijo še stari prebivalci.

Tomaževčani so svoj vaški grb prikrojili življenju. Pomembnost grba je v krompirju, torej v kulturni rastlini, ki je prišla v Evropo v 16. stol. Krompir so najprej gojili kot okrasno rastlino, ki so jo pozneje začeli polagati živini. Vojne, naravne ujme, povezane z lakoto, so oblast v 18. stol. prisilile uvajati krompir kot hrano tudi za ljudi. Jasno, da so ga Tomaževčani kot odrešilno kulturno rastlino sprejeli v svoj vaški grb. Morda pa so namigovali z besedo "krampir" (tako ga ponekod v Prlekiji imenujejo) na nekdanjo zaostalost tamkajšnjih prebivalcev - "da zabitemu kmetu zraste najdebelejši krompir". Tudi mogoče, da so Tomaževčanom v zafrkljivosti "obesili" v vaški grb plod divjega kostanja (zaselek Kostanj), ki ga je bilo v okolici v izobilju, in se šalili na račun krompirja, ki mu je po otipu podoben. V hudih časih, ko je prebivalstvo pestila lakota, so plodove kostanja skupaj z želodom uporabljali v prehrani - za peko kruha.

V prvi polovici petdesetih let prejšnega stoletja so oblasti sv. Tomaž preimenovale v Kostanj, po vzpetini južno od Pürge, kot domačini imenujejo svoj kraj. Takratna avtoritativna oblast z nekaterimi lokalnimi priganjači in jurišniki ni trpela nič "svetega", tudi imena ne. Kakšni čudni časi so bili takrat! Zanimiv je naš sv. Tomaž. Malokomu je znano, da je ta kraj v letu 1830 imel svojo gimnazijo, torej prej kot Ptuj. Pa poglejmo. V dvajsetih letih devetnajstega stoletja je vlada prepovedala sprejem dečkov v gimnazijo, ki so bili starejši od štirinajst let. Seveda je ta ukaz najbolj prizadel kmečke starše, ki so vpisovali v šolo malo starejše otroke. Dovoljen je bil vstop le dečkom, ki so pred 14. letom končali vsaj prvi gimnazijski razred. Takrat sta bili na Slovenskem Štajerskem le dve takšni šoli: gimnazija v Mariboru in Celju. Iz prleškega konca so starši rajši pošiljali otroke v varaždinsko gimnazijo, ki je bila bliže, in še ceneje so otroke šolali, kajti stroške prebivališča in hrane so plačevali v naravi in tudi večjih jezikovnih preprek ni bilo. V tistem času je v Savskem Vrhu živel Jurij Herman, ki je imel veliko veselja do učenja in tudi bister fant je bil. Prve nauke je dobil pri tomaževskem učitelju Tomažu Pergerju, pozneje pa ga je pripravil za vstop v varaždinsko gimnazijo provizor in pesnik Štefan Modrinjak. Zadnja razreda gimnazije je končal z odliko ter se vpisal na modroslovje v Gradec, da bi potem vstopil v bogoslovje. Nadaljevanje študija mu ni bilo naklonjeno, brez kakršne koli podpore se je vrnil domov, ko mu je medtem umrl oče. Oprijel se je očetovega lončarskega poklica in se nato doma poročil. Zaradi vsesplošno znanih razmer je v svoji borni hišici ustanovil privatno gimnazijo. V izbi, v kateri je imel lončarsko delavnico, je bila tudi miza za njegove dijake. Ob vstopu v prostor so ga dijaki pozdravljali z - Bonum mane, domine instructor, saj je latinščina takrat predstavljala glavni predmet. Ob vrtenju lončarskega vretena je dijake poučeval latinščino in nemščino, učenci pa so tekmovali, kdo bo dobil boljšo oceno. Vsak je imel nad glavo na steni obešeno tablico, nekakšno redovalnico. V kotu je bila pripravljena šiba, ki pa je ni nikoli sam osebno uporabil, za to je bil določen vedno drug učenec. Lončar in profesor Herman je izšolal po nam znanih podatkih 13 dijakov, ki so pozneje uspešno nadaljevali študij. Nekaj jih zaradi revščine ni moglo nadaljevati šolanja, ti so pozneje postali izobraženi obrtniki in dobri gospodarji. Profesor lončar Jurij Herman je bil človek vitke, visoke postave, hitrega koraka in nenavadne telesne moči. Ob praznikih in nedeljah je že navzven kazal svoj profesorski stan s frakom in cilindrom. Bil je duhovit sogovornik in ljudje so ga radi vabili k sebi domov, posebno na gostije, primicije, koline in podobno. Umrl je v 68. letu starosti za sušico-tuberkulozo.

Kot veren primer ljudskega izročila sem se odločil, da zapišem Pesem o fari tomaževski, avtorja tomaževskega nadučitelja Jožefa Majcna, ki so ga klicali po domače Burko. Pesem pojejo ljudske pevke ali posamezni petja vajeni moški ob raznih priložnostih in je zelo popularna med svetotomaževskimi prebivalci.

Fara tomaževska zmir je slovela, krüha pa vina zadosti je mela,

gledmo vesice pa tüdi v brege, vsakšnemu dobro po srednjem še gre.

Sejančar prav ma obdelane jive, travnike lepe pa hleve vse žive,

šume, gorice pa pune kleti, srebrne peneze skrite drži.

Tüd Bratonečar zad neče ostati, hiše ma lepe na pisanoj trati

vsakši je bogat, je kmet al želor, Mala ves tudi ji lepi je por.

Sovčani lehko vkriž roke držijo, ki si tam v Čreti živino redijo,

dobrega vina nakotajo v klet, tiho pa hodijo tolarov štet.

Rakovci tüdi prav dobro živijo, v tihi dolini se skriti držijo,

samo, da komaj k vam najde se pot, kon se obrneš, tam vidi se plot.

Rücmanci, pri vas je tüdi dobrota, čeglih po bregih je mnoga sirota,

kmetov je malo, pa vsak je bogat, v Senčak in Rücmanski vrh gre vsak rad.

Mezgovce, Trnovce man z enim štükom, vsakši gospod je pod svojim klobükom,

v tihi dolini jim nič ne fali, k meši se tüdi predaleč ne zdi.

Hodmo še v koračko lepo dolino, tam ma faran vsak po smrt domovino,

zato jih šinfati nihče ne sme, dobro jim ide ponoči podne.

Malo doj niže so še Pršetani, travnikov meje so bolj med bregami,

pa če ga pitaš, če kaj mu fali, vsakši de reka, da dobro živi.

Grm pa Hranjigovci, travniki vaši, koji pa krave so radi na paši,

proti ne stovi se vini noben, radi ga pijejo noč ino den.

Lahonci, vaša dolina je lepa, zemlja peščena pa dostikrat slepa,

lahonsko vino van greje telo, če ga ne nese, ga kota domu.

Hodmo čez Küngoto ino čez Žvabe, pridemo dol do ključarovske grabe,

bojšo je leto, bolj jiva rodi, doj od Senika van dež pognoji.

Vekše vesice sen zaj imenüva, svetega Tomaža pa bolj bom spoštüva,

kak nam pri svetem Tomoši kaj gre, lehko faran vsako nedeljo izve.

Tomaževčane so nekdaj klicali in imenovali Sekolovci, v zaničljivem pomenu tudi Gližjoči. Ti dve besedi sta med Tomaževčani malo znani ali sploh ne, le Božidar Raič se je podpisoval s psevdonimom Sekolovski .

Žvab, nekdaj sinonim za šmarnično področje, danes raste tu kakovostna žlahtna trta, ima v vaškem grbu koruzjačo. To je koruzna pogača, ki so jo hitro spekli v krušni peči ali zidanem štedilniku. Preden so jo dali v pečico, so jo napikali z vilicami ali počez in po dolgem izpraskali. Navadno so koruzjačo dobili otroci na barbarinje (4.december) ali na tepežni dan (28. december), Prleki pravijo pametivo, ko so hodili od hiše do hiše voščit dobre letine in zdravja. Že prvim voščilcem so gospodinje dale na kos koruzjače mrtvega kebra zato, da ne bi več prihajali, saj je bila revščina, prežeta z alkoholizmom, reden gost v teh krajih. Danes o koruzjači ni duha ne sluha, je pa v grbu ostal samo keber. V svetotomaževški osnovni šoli pa med drugimi šaljivimi grbi tomaževskega področja visi grb Žvaba s podobo kvasenice, prleške pogače. Verjetno kvasenica nadomešča prvotno koruzjačo, ki so jo Žvabčani zavrgli, in za svojega sprejeli tolstega kebra. Žvab je lahko upravičeno ponosen na svojega rojaka, velikega narodnega buditelja in borca za pravice Slovencev Božidarja Raiča.

Sosednji Runeč se je ponašal z bikom v vaškem grbu. Revščina, ki je tudi tod vladala, je poznala pri večini prebivalcev kozo. Pregovorno je "koza siromakova krava". Ker pa je bila koza za premožnejše sramota, so dobili v šaljivi vaški grb močnega in hudega bika. Tako so iz Runčarov ali Rnečarov, kot so jih zasmehljivo klicali nekdaj, brili norce. Možno, da so Runčari prvotni grb bika zavrgli ali celo pozabili, ter prevzeli novega-mastnega krapa-ter se tako poistovetili s sosednjim Stanovnom.

Tudi s tem niso bili zadovoljni. Danes tam redko kje še najdeš kozo ali kravo, še manj bika, krapa samo v ribarnici ali v Školibrovem ribniku, streljaj pod "kujskim britofom" v Globočina-hočje imenovano, globoki, očem zakriti dolini, porasli s smrekovim rastjem. Tam so domačini iz Stanovna postavili spomenik sv. Antonu, zavetniku živine, ko so pred prihodom fronte ob koncu druge svetovne vojne uspešno semkaj skrili svoje konje. Sedaj so si prebivalci tega lepega vrha omislili nekaj drugega, trebušasto ročko ali pristen glineni vrč za vino, ki ga nazivajo s starinskim prleškim imenom pütra. Kar spada v pütro, tega je na prijaznem Runču na pretek.

Najlepša so pisana polja, nad njimi pa gorice

Stanovno leži v dolini in na zahodni strani 310 m vinorodnega Stanovščaka, pod vzhodnim delom Runča ter zaselka Prenaščaka. Med tema vrhovoma je Stanovska graba (Stanovnenska graba), skozi katero teče boren potoček, ki je bil nekdaj bogat z ribami, posebno s tolstimi krapi. Sicer pa so ljudje iz vinorodnih področij zelo radi posegali po ribah. Danes Stanovnenski potok med skrbno obdelanimi njivami in travniki spominja na jarek, ki ob močni suši skoraj presahne. Stanovno je stopilo iz anonimnosti s hudo boleznijo "norih krav" na gospodarski kmetiji Školibrovih. Pesem, ki jo je nekdaj pel po Stanovnem in Stanovščaku Simon Petovar in dražil Stanovnenčane, mi je kot iz rokava stresel njegov vnuk Hanzek, ki jih ima krepko čez triindevetdeset let:

Bog je ustvaril Stanovno, pa tri Novake v njo.

Stanovnanci zgodaj vstajujejo pa sloke kobile nagajajo,

z jojšovimi plugi orjejo, z brezovimi lanci pa zavirajo.

Zaradi borne trave v stanovenski grabi so nekdaj živini polagali slabo krmo, ki ni imela zadosti hranil, zato je bila živina slaba in sloka. Nemalokrat je bila zaradi poplavljenosti krma okužena z ličinkami velikega metljaja, ki jo je potem zaužila goveja žival ali drobnica in nevarno zbolela.

"Preštimani" Lahončani imajo v svojem grbu "iz klobas pletene lese (plotove), pokrite z gibanjcami". No, tu se že kaže večje blagostanje prebivalstva, kljub temu da Lahonci skoraj mejijo na visoki Runeč. Lahončani so ljubosumno čuvali svojo imovino, zato so kaj radi ograjevali svoje imetje s plotovi, preprosto spletenimi z vrbovim protjem, ki se je razraščalo po lahonski grabi.

V Lahoncih je živela in ustvarjala kmetica in ljudska pisateljica Erna Meškova. Svoje članke je priobčevala med drugim tudi v Planinskem vestniku, člani njene številne družine so pionirji planinstva in pohodništva v tem delu Prlekije. Tudi Lojze Filipič, dramaturg, urednik in publicist je pognal iz lahonskih kmečkih korenin.

Pršetinčani pa "koljejo tele v kopaji in z žlico (žehtaron) jemlejo krf". Kaj vse so si obesili v vaške grbe!

V Žerovincih "špičijo kolje (lesene opore za vinsko trto) na volčjem dreku". Že pokojni, moj dobri znanec, Vihrov Lujzek, ki je dočakal krepkih petindevetdeset let, mi je pripovedoval, da so včasih zasačili kakšnega Žerovinčarja pod oknom vaške dekline in ga tako zastrahovali, da je moral na velikem kupu kravjeka ošiliti s sekiro hrastov ali akacijev kol.

Zasmehovanja ni bilo konca ne kraja, zato pa so jih tem bolj srbele pesti ob kakšnem skupnem vaškem opravilu.

Da je bila nekdaj narava radodarna in bogata, kažejo prav vaški grbi. Raznovrstnost živalskega in rastlinskega sveta je v kmečkem okolju pustila močan pečat. Bratonečice v sejanski dolini, kjer so se nekdaj bohotili ob Sejanskem potoku hrasti in debele vrbe, kjer je kraljeval mir, so si izbrale za vaški grb plahega, toda močnega in veličastnega jelena. Omenja se tudi pisani lepotec fazan, ki pa ni dobil v tej rodovitni dolini "domovinske pravice", saj je navsezadnje prišlek iz daljnega Zakavkazja.

Rak se je "ritenski kobacal" po vasi Rakovci. Nekdaj jih je bilo v potoku, ki teče proti Koračicam, prav dosti. "Danes bi ga težko našel", pove ljudski rokodelski umetnik Jožef Lukačič. "Če ga slučajno najdeš, je še ta pohabljen. Brez noge ali klešč čaka počasno smrt v vedno bolj zastrupljenem okolju".

Iz te lepe vasice izvira ljudski pisatelj Fran Nedeljko.

Da ne bo tako žalostno, sem se odpravil proti Gomili v Mezgovce. Žlahtno jabolko pozdravlja prišleka v vaškem grbu. Izbrali so si ga iz preprostega razloga: že od nekdaj je v teh krajih imelo sadjarstvo pomembno vlogo.

V dolini, kjer vodijo ceste proti sv. Tomažu, Vel. Nedelji, Polenšaku in Moravcem, streljaj od akumulacijskega jezera, ki napaja tudi Stajnkov mlin, ležijo Savci. Kaj le ti delajo? Pravijo, da si gladijo z brusom človeško jezo.

Kot večina slovenjegoriških vasi in zaselkov tudi Savci slovijo po močnem sadjarstvu. Z močnim intelektualnim duhom sta nas navdahnila tukajšnja rojaka: dramatik, teolog in pisatelj Stanko Cajnkar in Jakob Meško, publicist in narodni buditelj.

Slastne češnje obilno rodijo v Mali vasi. Ta prvi slastni sadež, ki ga je bilo v izobilju, če ga ni med cvetenjem močna pozeba pobrala, so nekdaj posebno čislali. V dobrih letinah jim je s prodajo v mestu in tistih vaseh, kjer ta sadež ni uspeval, prinašal prepotreben dohodek za preživetje. Celo češnjevo žganje so kuhali, bilo je nekaj posebnega in je krepko presegalo ceno na trgu pristne slivovke. Mala vas sestoji iz dveh zaselkov, Male vasi in Malihvin (Malevine). Ime Mala vas izvira iz tega, ker je bilo tukaj majhno naselje z malo hišami in prebivalci, zaselek Malevina, ker so prebivalci imeli tod zelo malo vina.

V sosednjem Gradišču pa so zato imeli "kihačo" (leseno kuhalnico), ki so jo posodili, ko so Malovašci kuhali češnjevo žganje, ali Savčanom, ko so kuhali in gladili z brusom jezo. Ta mala vasica z nekaj hišami, ki jo cesta loči od sosednjega Zagorja, je sosedom posodila svoj šaljivi vaški grb "kihačo", tako trdita gospe Majcenova in Kranjčeva. Bo že držalo, saj je njune navedbe potrdil tudi Marijin mož. Majhno Gradišče, "širokogrudno" zaradi varčnosti, posodi svojo "kihačo" ker so Zagorčani izgubili svojo "bürklo[7]^".

Zaradi dobrih sosedskih odnosov sta se obe vasi sporazumeli in tako imata obe v svojem grbu "kihačo". Nekoč je bila v Zagorju, ki se razprostira na dveh vrhovih, velika revščina, brez kmetij, danes je to lepo urejeno naselje z dobrimi in skrbnimi prebivalci.

Pod svetotomaževskim pokopališčem se razteza prelepa dolina, v kateri je vas Koračice. Že oko ti da vedeti, da je tukaj, tako kot v Rakovcih, bogata narava. Nekaj deset metrov preden zaviješ h gasilskemu domu, stoji ob cesti mogočen hrast. Mislim, da takega ni daleč naokoli. Videti je še zdrav in upam, da bo še dolgo stal in kljuboval naravi, času in politiki. Koračičanom je nekdo za grb prisodil ročko (majoliko). Navsezadnje bi se to tudi spodobilo, saj na obronkih doline rastejo stari sadovnjaki, brajde in šmarnica. Vendar so si prebivalci izbrali svojega "zavetnika": srakono, nadležen enoletni plevel (krvava srakonja - digitaria sanguinalis).

Po vsem sodeč, je tukaj po njivah in med šmarnico prevladovala srakonja nad vsemi pleveli. Danes so jo s škropljenjem dodobra izkoreninili. Le vaški grb, kot ostanek davnine, se je ohranil do današnjega dne.

Hranjigovci, vasica na obeh straneh lešniške doline, se na zahodu naslanja na Korački vrh in vzhodno na majhen zaselek Zablenščak, ki se ljubosumno drži Kungote[8] v Lahoncih. Kaj čudnega patrona imajo Hranjigovci-"hrgačo". Že samo ime pove, da beseda hrgača ponazarja skupni etimološki koncept: Hranjigovci-hrgača. Hrgača je podolgovata buča-tikva, najbolj podobna okrasni bučki, ki jo v Prlekiji imenujemo šef ali cug.

Danes jih mnogi sadijo po vrtovih kot okras, nekdaj pa so imele bistveno drugačen pomen. Lepo posušene in očiščene od semen so služile za jemanje pijače iz soda, danes pa služi buča kot del dekoracije ob raznih priložnostih.

Svoj grb ima tudi zaselek Zablenščak ponosnega-konjenika. Zablenščak so nekdaj imenovali tudi Pozablenščak. Omenjeni kraj leži nad vasjo Hranjigovci, s pogledom proti edinemu prleškemu snežnemu stadionu. Omembe vreden je tudi Kozarščak ali Kozirščak, ki se razteza naprej od Lahonščaka in Jurjovščaka v ljutomersko občino. Danes takšnega imena zaselka ne poznajo. Nekateri ga imenujejo še Kozara. V svojem grbu ima rogato kozo.

Zlit je z mestom, pa vendar ni to

Hardek, vas tesno prislonjena ob mesto Ormož, je bil vedno močno narodno zaveden. Ime je dobil po ptujskem gospodu bratu Friderika VII. - Hardeku ali Hardegu Ptujskem (Hardegen Ptujski in maršal štajerski). Prav ta ptujska gospoda sta mestu Ormož v letu 1331 podelila mestne pravice. Hardek in ostali kraji, ki so in so bili tesno povezani z Ormožem, imajo s svojo burno preteklostjo posebno mesto v historološkem pomenu. Hardek je bil poseljen že v mlajši kameni dobi pred približno 4000 leti, vendar nam o poreklu prebivalstva zgodovinarji ne povedo nič. Ob robu hardeške zemlje je nekoč potekala rimska cesta proti Stridonu (Štrigova), Halicanumu (Lendava) in dalje v notranjost Ogrske. V tem času je bilo prebivalstvo ilirsko-keltskega porekla, ki pa se je v času rimskega vladanja v 4. stol. po Kristusu romaniziralo in pokristjanilo.

Da je bila okolica Ormoža v sivi davnini obljuden kraj, kažejo številna najdišča in gomile, ki so bile posejane po hardeškem polju: Krebsova, Stanecova ali Staničeva, Kiklova, Zidaričeva in še nekatere. Hardečani so se nemškemu Ormožu vselej zoperstavili. Ob koncu prejšnjega stoletja je takratna oblast zgradila na državne stroške v Ormožu nemško šolo. Kmalu nato so ormoški Slovenci sklenili in odkupili na Hardeku od kmeta Ivana Kuhariča zemljo za izgradnjo šole. Po izkopu studenca, ki so ga pozneje rabili pri gradnji, so 15. septembra 1900 položili temeljni kamen. V avgustu naslednjega leta je bilo poslopje povsem dograjeno in točno na dan položitve temeljnega kamna svečano blagoslovljeno. Vsi stroški in gradnja so ostajali na plečih slovenskega okoliškega življa. Načelnik šolskega sveta je postal Hardečan Martin Stanič, ugleden in zaveden ter spoštovan vaščan, ki je bil vključen v kulturno in politično življenje Ormoža. Bil je tudi nadzornik Ormoške posojilnice. Pomemben vaščan je bil tudi Jakob Kukovec, sadjar in vrtnar. Njegov sin Rado je bil strasten zbiratelj starin, narodnega blaga in zapisovalec - kronist. Vrtnarske, sadjarske in hortikulturne veščine si je nabiral po raznih graščinah. Bil je tajnik podružnice Sadjarskega in vrtnarskega društva Ormož. Društvo sta pomagala organizirati nadučitelj Adolf Rosina in vinski trgovec Gustav Ozmec. Prav tako je bila 22. nov. 1896 ustanovljena prostovoljna požarna bramba za ormoško okolico kot protiutež nemškemu v mestu. Shrambo za brizgalno, kot tudi ostalo orodje, so postavili, preden so dobili potrjena pravila društva. Predsednik, danes bi rekli iniciativnega odbora, je bil dr. Omulec, podporo pa so imeli tudi pri vidnih slovenskih Ormožanih, npr. pri notarju dr. Geršaku in drugih.

Na Hardeku je živel in ustvarjal Jakob Vaupotič-Hardecki, ekonom, pisec strokovnih napotkov za kmeta (Nekaj naukov za kmeta). Njegova rojstna hiša je imela domače ime pri Fištri. Hardečani so bili tudi hudomušni in veseli ljudje. Manj znano je, da so prav oni dali predelu ob Dravi, niže od železniške postaje, ledinsko ime Amerika. Ker si je tukaj zgradil hišo neki Serec, so jo poimenovali Serčeva Amerika. Vas je imela tukaj svojo zemljo. Ker je bila od Hardeka oddaljena skoraj uro hoda, so to zemljo, ki je danes večinoma pod vodo akumulacijskega jezera, poimenovali Amerika. Zviti, kot so bili, so sprejeli za svoj vaški grb lisico. Lisico so imeli brez "lanca" (verige), saj je morala paradirati po vasi, celo skozi hardeške "šume" proti Vukojici[9], da je preslepila krvoločnega vukojedskega volka. Zvitost je Hardečanom ostala do danes. S svojo zvitostjo so kdaj pa kdaj dražili predvsem ormoške gasilce. Nemalokrat so Hardečani ob zavijanju siren bili prej v mestu kot domači, ormoški gasilci. Da bi se danes Hardečani z lisico kdaj "štimali" ali bi jih drugi dražili, ni znano.

Poskakujem kot osoljeni piškur

Vzvišeni Hum, tudi Holm so ga nekdaj imenovali, kraljuje na skrajnem jugovzhodu Ljutomersko-ormoških goric. V šaljivem vaškem grbu ima gosli. Tako je trdil Božidar Flegerič. Sicer pa so prebivalci Huma sprejeli za svojega vaškega patrona ruso. Rusa ni pustna, kot je danes ohranjena na Ptujskem ali Murskem polju. Humska rüsa je ženska (baba), s kratkim črnim krilom. Izdelana je bila iz lesa ali lepenke, je plezala ali plesala, če si jo potegnil za vrvico, ki jo je imela pritrjeno na telesne okončine. Rusa je bila najbolj podobna šalovskemu mentenu, kar pa ni čudno, saj so Šalovci tesno povezani s Humom. Danes na Humu še gojijo ljudske šege in navade. Prosvetno-kulturno društvo, v katerem delujejo ljudski pevci pod vodstvom Anice Ratek, je bilo daleč znano tudi po dobri dramski skupini, ki jo je dolga leta uspešno vodila domačinka Mimica Pišek, učiteljica na humski šoli.

Hum s svojo samotarsko lego, specifično sestavo tal in 301 metrom nadmorske višine deluje kot mogočni stražar proti jugu in vzhodu.

Cerkev svetega Janeza Krstnika in šola (cerkev je sezidala ormoška gospoščina, šola pa žalostno propada) sta dajali Humu poseben pečat. Štirirazrednici je najprej razdajal svojo duhovnost rodoljub Anton Porekar, kasneje pa Lovro Pišek. Na svojih popotovanjih, s popotno malho in palico, se je na Humu pri nadučitelju Porekarju rad ustavil naš Božidar Flegerič. Ob takšnih priložnostih je nadučitelj Porekar Flegeriča izdatno pogostil z okusnim humčanom. Nekega dne, ko nadučitelj Porekar ni imel časa za klepet in tudi vina mu je trenutno zmanjkalo, vedel pa je, da bo kmalu priromal Flegerič, mu je pod brajde nastavil steklenico žganja. Seveda je Flegerič segel tudi po tej pijači. V zahvalo mu je ob odhodu napisal verze: "Prijatelj, ne zameri, bil žejen sem, pri moji veri, sprijaznil sem se z žganico in ti izpraznil steklenico".

Tudi gosli so na Humu kaj veljale, saj je imel Hum pristne domače muzikante in posebneže. Eden takšnih je bil Novakov Vanček. Vanček ni bil samo muzikant. Gojil je čebele, ukvarjal se je z drevesničarstvom, za domačine, Krčevljane in druge sosednje vasi, je bil priznan mesar. Še bolj znan je bil kot vaški zobar, ki je marsikoga rešil hudega zobobola, zato še danes ob takšni boleči priložnosti kroži zanimiv star prleški pregovor, "da ni hujšega kot zobno boleje in ritno srbeje." Razlago tega pregovora prepuščam, dragi bralec, tebi!

Namesto injekcije je pacient dobil navadno močno tropinovko ali droženko. Po posegu pa je šel od vaškega "zdravnika kot vrag od vage".

Takoj po prvi svetovni vojni je bila na Humu organizirana tatinska združba, ki je ropala in vlamljala v vinske kleti in hiše. Kolovodja je bil domačin Šulek, hrust ter strah in trepet okoliškega prebivalstva. S pajdaši so oplenili tudi hišo v Veličanah, lastnika veleposestnika Hinca s Ptuja. Seveda so ga orožniki imeli takoj na sumu ter mu sledili. Pred borno viničarijo, v kateri je stanoval z družino, so zunaj med igro presenetili njegove otroke in jih takoj trdo prijeli, češ, kje je oče. V strahu pred možmi postave so otroci v trenutku odkokodakali: "Atek in mama Hinca parata!" Orožnikom ni bilo jasno, kaj to pomeni, in so takoj obkolili hiško. Ob vstopu so zalotili moža in ženo, kako z ukradene posteljnine odstranjujeta družinske Hinčeve monograme. Ljudski pregovor pravi, kakršno življenje, takšna smrt. Tako je nekaj let pozneje ravbarja Šuleka doletel bridek konec na gostiji v Šalovcih, ko so se fantje iz bližnjih vasi zbrali pred hišo, da jih po stari navadi pogostijo. Pri tem je prišlo do prepira in hrust Šulek je obležal kot Golijat pred Davidom s prestreljenim životom in nadlog je bilo konec.

Znana ljudska muzikanta in šaljivca sta bila Štamparov Martin in Majcenov Franc. Na stoterih gostijah in drugih veselih dogodkih sta zabavala staro in mlado. Martinov mili zvok klarineta je vsakega, še tako trdega za ušesom, spravil med plesalce. Prav ob takšnih priložnostih je humska rusa prišla do prave veljave in seveda tisti šaljivi grb, iz katere vasi je bil ženin ali nevesta. Pravijo, da ima vse svoj konec, le klobasa ima dva, glasba pa ga sploh nima. Vendar je Martin pred mnogo leti opravil svoje poslanstvo na tem svetu. Dobra prijatelja Martin in Franc sta se domenila, da kadar kateri od njiju prvi umre, mora drugi nekaj narediti. Martin mora Francu pred krsto igrati s harmoniko, Franc, če bi dlje živel, pa mora pred Martinovo krsto od doma do pokopališča v sprevodu trositi cvetlice. In tako je Franc 5.oktobra Martinu postiljal zadnjo pot z jesenskimi rožami. Poleg Vančka, Franca, Martina in Martinovega sina Jakoba počiva na humskem pokopališču tudi kmet in mlinar, izumitelj in častni član pariške akademije znanosti Peter Zadravec iz Loperšic. Domačini so ga klicali Amerikanec, ker je bil med leti 1885 - 1893 v ZDA in tam skonstruiral sito za moko in pogon za večji vetrni mlin. Rojeni Humčan je bil tudi središki nadučitelj Ivan Najžer. Po prvem službovanju pri sv. Tomažu je bil 1902. leta prestavljen v Središče. Blage duše, vsestranskega učitelja se v Središču še danes s hvaležnostjo spominjajo. Najžer je sodeloval s prof. Francem Kovačičem pri pisanju kronike trga Središča. Od konca desetih let prejšnjega stoletja do začetka druge svetovne vojne pa je učitelj Najžer nadaljeval pisanje le-te. Kot zavednega rodoljuba ga je okupator med prvimi izselil v Hrvaško in Bosno.

Severna stran Huma je bogata s kamnom. Še dolgo po vojni so izkoriščali ta pomembni gradbeni material in pred tem delali kvalitetno apno v apnenicah niže v dolini ob glavni cesti. Danes je kamnolom zapuščen, le visoka stena, ki se od časa do časa kruši, priča o velikosti in pomembnosti. Humski kamen ali humčan je bil nekdaj vzidan v vse takrat izdelane objekte: hiše, gospodarska poslopja, kleti, pivnice ipd. Celo na hrvaško stran Drave je romal. O začetku in delu ter zaprtju tega pomembnega gradbenega obrata bi bilo treba zanimivosti z zgodovinske plati še raziskati. Pod steno v kamnolomu so proti koncu 2. svetovne vojne okupatorski vojaki izkopali v obrambne namene velik rov. Pravijo, da naj bi rov povezoval vzhodno in zahodno stran hriba, toda za takšno trditev po ogledu rova ni tehtnih dokazov. Danes na to še spominja nekaj deset metrov dolg rov z nekaj kraki, pred katerimi leži velika skala, ki se je odkrušila od stene. V kamnolomu je bil zaposlen do aretacije rudarski inženir Polde Berce iz Središča in ustreljen kot talec 30. marca 1942 v Mariboru. Sicer pa je Hum veliko pretrpel ob koncu vojne, leta 1945, ko se je frontna črta tod ustavila za šest tednov.

Zasavci, vinogradniško razložena vasica, katere južni predel se rahlo spušča v rodovitna polja, na severovzhodu se naslanja na Brezovščak, severno od njega pa ležita Majcenski vrh in Križajnščak. Z vitanske smeri ob vstopu na vinogradniško teraso je užival, posebno v starosti, tako kot na Vrablovščaku, Anton Kosi, mladinski pisatelj, skladatelj in rodoljub. Vila Grozdana, v kateri je poiskal mir in navdih, mu je dajala moč pri pisanju treh strokovnih knjižic z naslovom "Vinogradniki, čuvajte vinsko trto", "Peronospora ali strupena rosa" in remek delo "Umni kletár", ki je aktualno celo v današnjem času. Čez sto let mineva od natisa "Umnega kletarja" in brošurice "Vinogradniki čuvajte vinsko trto". Knjižico "Peronospora ali strupena rosa" je vinogradnik in učitelj Anton Kosi predstavil v maju 1897 na "podučnem shodu" središkega bralnega društva "Edinost", kar pa ni slučajno, saj je večina srediških tržanov imela svoje vinograde prav v bolfenški in miklavževski župniji.

Zasavci so imeli nekdaj v šaljivem vaškem grbu spolzkega piškurja, vendar so ga iz takšnih ali drugačnih razlogov zavrgli in prevzeli, tako pravijo, lepšega. Ta se imenuje cvet. Cvet, ki ima lahko več imen. Najimenitnejši je zagotovo cvet vinske trte, ki se tukaj koplje v soncu in dehti po vrheh in med dnikami. Verjetno Zasavčani niso hoteli zaostajati za gizdavimi Vitančari, ki so svoje cvetje pripeljali kar na lojtrskem vozu. V Zasavcih uspeva celotna sortna paleta vinske trte. Prav posebej godi tukaj renskemu rizlingu, sauvignonu in šiponu, ne zaostajajo pa tudi laški rizling, nekdaj imenovan beli rivček, chardonay in muškat otonel.

Gostoljubni prebivalci ti prav radi postrežejo s kozarcem rujnega ob prigrizku prleške specialitete-z mesom iz tünke in zaseko s čebulo. Prve korake v vinski ponudbi je naredil domačin iz Zasavec Franček Puklavec. Njegova vina, znana daleč okoli in čez mejo, nosijo sloves zasavskega cveta. Zasavec, koščka raja na skrajnem JV Ormoških goric, pa ni zaobšla kalvarija druge svetovne vojne. Ob koncu morije so krvoločni Kozaki, ki so bežali proti zahodu, zverinsko ubili domače iz trde Šnajderjeve kmetije.

Vrnitev h koreninam nekateri ljudje sprejemajo z rahlo nostalgijo. Tako so danes nekatere vasi ob vstopu vanje postavile svoje šaljive vaške grbe. Nekateri so lepi, drugi duhoviti, nekateri so prava ljudska umetnost. Trdoživi Kogovčani so s svojimi vaškimi grbi vsekakor popestrili tudi svojo turistično ponudbo. Enako, nekaj pozneje, je tudi Turistično društvo Ivanjkovci postavilo nekaj izrezljanih vaških grbov, delo ljudskega umetnika in vaškega posebneža Antona Lukačiča iz Rakovec, ki je tudi po naročilu OŠ Sv. Tomaž izdelal ljudske grbe vseh vasi v krajevni skupnost. Lično izdelan pano z dvema vaškima grboma stoji tudi ob vstopu na Stanovščak, razloženo sleme na zahodni strani vasi Ivanjkovcev. Zamisel za izdelavo je naredil ljudski umetnik Franček Gorjak iz Stanovna, ki je pano tudi izdelal. Ljudski grbi so rasli in še rasejo po vaseh, posebno tistih, ki prisegajo na svojo prvobitnost in ponudbo svojega kraja.

Zopet v goricah

Raki imajo v ljudskih grbih in šegah posebno mesto. Cerovec, rojstni kraj ilirca Cerovčana nad "dubravo žerovinsko", si je izvolil prav takšnega, najbrž po tem, ker je ta "kleščman" živel v vsakem potočku ali zaradi revščine, ko je šlo gospodarstvo rakovo pot. Kot zanimivost naj omenim vaški grb na Cvenu. Tam imajo račico-rakovo samico, ki so jo, kot jih dražijo, k biku gonili, pa so pozabili plačati bikovino.

Sosednji Hujbar, vsajen med Pavlovskim potokom in Lahonščico, ima svojega kuščarja. Vsekakor je to zeleni martinček, saj takih vražje velikih kuščarjev v našem podnebnem pasu ni. Martinček pa je pogost gost z izrazito mimikrijo na naših peščenih in kamnitih tleh. Posebno aktiven je ob veliki suši in vročini.

Ivanjkovci, vas med Ormožem in Ljutomerom, središče ljutomersko - ormoškega vinogradništva, sadjarstva in trsničarstva, ima v vaškem grbu "muho na lanci". Sicer bi jim bolj pristajala kakšna riba ali močvirska ptica, saj v dolini med železniško progo in cesto leži na nekdanjih grofovskih ribnikih eno najlepših in pomembnih mokrišč v občini. Ker ljudska domišljija in zafrkljivost nimata meja, so jim privezali na verigo kar šmentano muho.

Tukaj se je rodil dr. Franc Simonič, kustos vseučiliščne knjižnice na Dunaju, umrl 1919. leta v Gornji Radgoni, kjer je tudi pokopan. Z njegovo hčerko se je poročil prof. dr. Janko Šlebinger, publicist, urednik bibliograf, leksikograf in literarni zgodovinar.

V sosednjih Mihalovcih redijo debelo prasico, saj so ti prebivalci bili od nekdaj nekaj več. Sedež župnije Vseh svetnikov, kot tudi občino pred drugo svetovno vojno, so trdno držali v svojih rokah. Šolskemu nadučitelju Vauhniku, ki so ga zaradi ljubezni do slovenskega naroda pregnali v Bogu za hrbtom - Prlekijo, se je na svetinjski šoli, kjer je stanoval z družino, rodil sin Vladimir. Vladimir je končal v Kraljevini Jugoslaviji vojaške šole in jih izdelal z odliko. S činom polkovnika, neposredno pred drugo svetovno vojno, je postal vojaški ataše v Berlinu. Tukaj se je seznanil z mnogimi Hitlerjevimi visokimi častniki, posebno z generaloma Osterjem in Treskowim, majorjem Pabstom in najpomembnejšim admiralom Canarisom, od katerih je

črpal zaupne vojaške podatke ter jih pošiljal v generalštab v Beograd. Srbski generali niso upoštevali njegovih obveščevalnih poročil, prav zaradi tega je Jugoslavija tudi tako hitro kapitulirala. Vauhnik je bil obveščevalec velikega kalibra. Pozneje, ko se je izmuznil gestapu iz Berlina in se nastanil v Ljubljani, so ga snubili komunisti, vendar je sodelovanje odklonil, saj je do potankosti poznal oba totalitarizma, s katerima ni hotel imeti nič skupnega. Po vojni je odšel v Argentino. Njegovi spomini so izšli z naslovom "Nevidna fronta". Velika Slovenka, Vladimirjeva mati, počiva na svetinjskem pokopališču.

Tretje Slomškovo popotovanje je potekalo, kot sem že omenil, preko Medjimurja na takratno Spodnje Štajersko.Vlekla ga je prleška zemlja in mehka duša v robustni postavi tega človeka. Dušo mu je burila Štrigova-Stridon, saj naj bi se tam rodil sv. Hieronim, cerkveni učitelj, ki je živel v sirski puščavi Kalcidi. Stari takratni Stridon pa so porušili Goti. Po obisku Štrigove ga je pot zanesla v Ljutomer, na Kamenščak, nato v Jeruzalem in na Svetinje. Vsakič so mu gostitelji na široko odpirali vrata gostoljubnosti, kot da bi vedeli, da imajo pred seboj človeka, ki bo za slovenstvo žrtvoval največ, kar ima-sebe. Štrigovska in pozneje jeruzalemska vina so ga prevzela, vendar je bil do njih, posebno jeruzalemskih, nezaupljiv zaradi že izkušanega poprejšnjega gostoljubja ogrskega barona v štrigovski kleti. Posebno Jeruzalem ga je očaral, od koder je vpijal Božje Stvarstvo. Od Svetinj je pot nadaljeval proti Veliki Nedelji. Kje drugje naj bi prestopil farno mejo kot na Stanovščaku in nadaljeval, na priporočilo svetinjskega župnika Polančarja, po najbližji poti skozi Stanovnensko dolino k dekanu Petru Dajnku. To je pa že druga zgodba. Oj, ti vinorodni Stanovščak, blagoslovljen s Slomškovim obiskom!

Brebrovnik, tako Mali kot Veliki, ima v grbu spolzkega piškurja. V štirih potočkih, ki se združijo v Brebrovniški grabi in se izlivajo ob železniški progi v Pavlovcih v Pavlovski potok, je nekoč živel zanimiv brkati kačasti nevretenčar. Ti potočki so še ne dolgo tega gostili tudi tolste rake in celo piškurje. Žal danes vpričo velike onesnaženosti okolja rak in piškur nista preživela. Ob dejstvu, da je baje piškur na suhem skakal in se zvijal, pravijo ustna izročila, da je celo mrtev poskakoval, ko so ga natrli s soljo. Ta nevretenčar je imel s svojo obliko velik vpliv na izbiro šaljivega vaškega grba. Svoj čas so v Velikemu Brebrovniku imeli svoj posebni vaški grb v podobi slepca ali slepe "vüši", kuščarju podobne kače, ki se tudi tako giblje. Ali ga bodo sedaj sprejeli nazaj v svoj šaljivi grb, je odvisno od prebivalcev samih.

Pavlovci imajo, zato ker so ubili krvoločnega volka, v grbu volčja čreva, ki so jih obesili na vejo. Vas je dobila ime po nekem Pavlu, ki je bil tukaj pomemben prebivalec, tudi apostola Pavla povezujejo z vaškim imenom.

Mala Libanja, danes je to nižinski del vasi ter del proti Litmerku, pa je imela v grbu volka, ki so ga Pavlovčani ubili. Zato so te prebivalce imenovali vukojedci, ledinsko ime predela v Litmerku, ki meji na Libanjo, je še danes Vukojica.

Pravijo tudi, da so Vukomorčani (Miklavž pri Ormožu) volka "vmorili" zaklali, Libanjčani pa so ga snedli (vukojedci-Vukojica). Danes se Libanja kot celota ponaša z vaškim grbom "globanjo" (užitni goban). Res v teh gozdičih, posebno v Pestikah, uspevajo gobe. Morda pa je grb nastal ob rimanju besed Libanja-globanja.

Pavlovski Vrh je združen z dvema znanima zaselkoma, Sibirijo in Mačkijim Repom. Zaselka sta že morala biti znana.

Prvi po nečem, kar izhaja iz Sibirije, to je verjetno po močni zimi, ki tukaj, posebno, ko zapiha od severovzhoda strupen veter, leze pod kožo, in seveda, tudi sneg se zadnji "pobira" s te senčne lege. Ta raztegnjena vas ima v svojem šaljivem vaškem grbu snop rožja. Ni čudno, saj vinogradi segajo do vseh hiš in gospodarskih poslopij. Ob raznih priložnosth so jih sosedje dražili z zažigom takšne butare, katere vsebina so bile trtne suhe rozge.

Tudi lepo zložene butare-snopi rožja so ob raznih veselih dogodkih, posebno, ko so prišli po nevesto ali ženina, zaokroževale lepo šaljivo prleško navado. Včasih so nezadovoljni fantje, ki so ponoči nepovabljeni prihajali na gostijo, zažgali rožje in tako izražali nezadovoljstvo do gospodinje, ki jim je slabo postregla. Navadno so takšne butare imele pridne gospodinje za podžig v štedilniku ali krušni peči.

V soncu Prlekije

Ormož, od nekdaj politično in gospodarsko središče spodnjega in gornjega urada, z burno zgodovino, se je vpisal v vse zgodovinske enciklopedije in učbenike. S svojim ričetom so menda nekdaj hranili zapornike, saj sta bili tukaj znano sodišče, mestna in grajska ječa. Neka pesem pravi: "Ti prvi (jetniki) gredo na Gradec gor, ti drugi grejo na Ormož doj. Ričet se je usodno poigral v ljubljanskem Marijanišču z Rudom Jurčecem, do nedavna zamolčanim svetovljanom iz Ormoža. Jurčec v svojih memoarjih omenja, da je ričet hrana zapornikov, tako da je zagotovo vedel tudi o ormoškem šaljivem grbu. Sicer pa v Ormožu ljudje sploh ne poznajo svojega šaljivega grba, saj je večji del prebivalstva priseljen. V anketi, ki sem jo naredil med starejšimi "avtohtonimi" Ormožani, ni noben vprašani slišal za takšen šaljivi grb. Do konca prve svetovne vojne je bilo mesto v nemških in nemškutarskih rokah, ob svetovni recesiji v tridesetih in proti začetku druge svetovne vojne pa je ostanek Nemcev spet pričel dvigovati glave. B. Flegerič je v Pesmi od vesnic-pesem o grbih - napisal o Ormožu naslednje verze:

Nemškutarski Ormožani

pridejo na dom,

ki so po vsem svetu znani

s svojim ričetom.

Kakšen pomen imajo Flegeričevi verzi o ormoškem grbu, ni mogoče razložiti. To, da je ošvrknil tedanje prebivalce z nemškutarstvom, je jasno, tudi ričet je verjetno dobil domovinsko pravico od tukaj zaprtih jetnikov, ki so jih hranili s samim ričetom (ričet je znana zaporniška hrana). Zakaj naj bi nemškutarski Ormožani prišli na dom s svojim ričetom, nam pesnik ni dovolj jasno sporočil. V tedanjem času pa so te besede imele gotovo velik pomen.

V Ormožu je bil nekoč znani Fihplac, živinsko sejmišče, danes je tukaj novo naselje, ki se razprostira zahodno od ceste, ki pelje proti pokopališču in sv. Tomažu. Na sejmišču so v letu 1926 zgradili transformatorsko postajo, ki jo je napajal daljnovod iz falske elektrarne. Domačini so ta elektroenergetski objekt poimenovali elektrarna. To ime nekateri starejši Ormožani uporabljajo še danes. Turnplac je bil desno od ceste, ki pelje na železniško postajo. Iz Turnplaca, ki je sedaj večinoma pozidan (Ilirska ulica), je lep razgled na Dravo in hrvaško podravsko ravnico in njene bregove. Do konca prve svetovne vojne je imela ormoška nemška šola na Turnplacu telovadišče, od tod tudi ime - telovadni prostor ali Turnplac. Nova oblast po prvi vojni je na tem mestu uredila ličen drevored z zasaditvijo cigarovcev ali katalp in divjih kostanjev, med katere je postavila litoželezne klopi. Pomemben kraj za Ormožane je bil, in je še, Mestna graba ali kot so jo nekdaj imenovali-"štotgraba". Ime je popačenka, ki so jo ormoški Slovenci prevzeli iz nemškega pogovornega besednjaka. Pozneje so to telovadišče preimenovali iz popačene nemščine ali tudi "štatgrabe" v "Tyrševo grabo", po češkem ustanovitelju telovadnega društva Sokol. V Mestni grabi je nemški okupator med vojno postavil spominske križe z imeni in priimki padlih domačinov na vseh frontah. Danes se imenuje Športno-rekreativni center Mestna graba. Najzahodnejši del mesta, ki je bil ločen od samega mesta, je bila četrt, imenovana Lenta. Strogo od mesta jo je ločil potok Lešnica in tudi na splošno so ti ljudje "bili bolj zase", zato so jih tudi šaljivo oklicali za "Lentovsko republiko". Naselje je imelo kljub petnajstim hišam dve gostilni, eno s kegljiščem, mesarijo, velik vodni mlin, dva krojača in dva čevljarja. Po vsej verjetnosti je posel cvetel zaradi splavarjev, ki so se na dolgi poti proti Donavi tukaj ustavljali zaradi idealnih možnosti pristajanja. Ob koncu druge svetovne vojne je Lento doletela strašna nesreča. Na obzorju je žarela svoboda, toda pred njo je bežalo zlo. Umik okupatorja pred zasledovalci Bolgari je botroval miniranju in požigu celotne Lente, le ena od petnajstih hiš je ostala nepoškodovana. Za glavnega krivca so imeli Ormožani renegata mlinarja Maksa Petovarja, ki je namignil "čistilcem", s katerimi je sodeloval, naj zravnajo Lento z zemljo, med drugim tudi njegovo. Tako kot povsod po naših krajih so tudi to akcijo nekaj "vermančkov" z varne razdalje opazovali majski partizani - skrivači, ki so se pokazali, ko so zločinci odmaknili pete, in potem v varnem zavetju prebivalcev organizirali "ljudsko" oblast.

V Ormožu se je rodil odličen kronist, moralno prosvetiteljski pisec in humanist, Trubarjev sodobnik - kanonik, dr. Anton Vramec. Deloval je na Hrvaškem, zato si ga sosedje, tako kot S. Vraza in D. Trstenjaka, prisvajajo. Naj bo, kot hoče, vsi trije razumniki, ki so delovali v Zagrebu, so častivredni prebivalci štajerske dežele. V svoji učni knjigi Inkunabula zapiše: "Štajerska me je rodila, sveti Dunaj vzgojil, smrtnike sem poučeval, naj se drže svetega zakona". Da je Ormož resnično njegovo rojstno mesto, priča njegov vpis v matično knjigo dunajskega vseučilišča z "Anthonius W(r)ametz Fridauiensis, Styrus ect…" Vramec je imel močno oporo pri ormoški graščinski gospodi Sekeljih.

Poseben pečat mestu Ormožu je dal njegov župan Ferdinand (Venčeslav) Kada. Njegov oče je bil občinski oskrbnik in okrajni komisar ormoške graščinske gosposke ter v času županovanja treh srediških županov: Matija Borka, Miklavža Kočevarja, očeta zdravnika-fiziatra Štefana in Ivana Sejnkoviča - središki občinski pisar. Kljub slovanskemu poreklu je prestopil v nemški tabor, vendar proti Slovencem ni bil nikoli sovražno nastrojen ali jim nenaklonjen. Sodeloval je pri posvetovanju o organiziranju Ormoškega tabora. Dolga leta je bil v mestnem občinskem odboru, načelnik okrajnega zastopa in seveda župan mesta Ormoža. Njemu gre zasluga za izgradnjo ceste proti Miklavžu in sv. Tomažu. Hvaležni prebivalci (Slovenci) so v spomin na ta dogodek ob cesti nad pokopališčem postavili spomenik, ki še danes stoji in spominja na tiste čase konec devetnajstega stoletja. Po smrti je volil vse svoje imetje, ki ni bilo majhno, mestni občini Ormož. Umrl je 1905. leta, njegov pogreb pa so nemški in nemškutarski nestrpneži izkoristili za veliko manifestacijo nemštva.

Vuzmetinci, vas v dolini Trnave, dobršen del vasi je razmetan do Kajžarja in Temnarja. Na eni strani se razteza vinorodni Šerof, na drugi, severovzhodni, pa nekaj višji, prav tako Vrablovščak. Dolina je bila prehodna že v sivi davnini in je povezovala kraje med Muro in Dravo, pozneje pa je bila glavna prometna žila pri transportu premoga iz presiškega rudnika. Tudi tukaj častijo vinsko trto. Prav Vrablovščak je bil "dušni tuskulum" središkemu mladinskemu pisatelju, skladatelju in rodoljubu Antonu Kosiju.

Vuzmetinski šaljivi vaški grb ponazarja žemljo. Tudi najstarejši prebivalci vasi ne poznajo razlage zanj. Žemlja, simbol blagostanja, prav gotovo pritiče Vuzmetinčanom: v dolini bogate njive, vrhi polni goric, na potoku Trnava pa nekdaj vrsta mlinov. Možna pa je tudi drugačna razlaga. Revno viničarsko prebivalstvo je vedno stremelo za boljšim življenjem, če lahko sploh rečemo, da je zaužitev žemlje boljše življenje. Sveža, dišeča žemlja, simbol gospostva, je bila nedosegljiva dobrina za viničarsko-želarski živelj. Prav tako premožni kmetje niso pogosto posegali po njej zaradi potratnosti. Sveže žemlje so pekovski vajenci - "kalfe" ali pomočniki - "kseli", nosili v košu na hrbtu ter jih ponujali kot krošnjarji po vaseh, mestih, zaselkih in še kje. Vuzmetince so nekoč obiskovali razni nepridipravi, ki so plenili že tako borno imetje prebivalcev. Znana je anekdota v zvezi z imenom Vuzmetinci. Po izgonu Madžarov s štajerske zemlje so kljub vsemu ti nasilneži še dalje vdirali in ropali. Ko so plenili, so med seboj govorili "Vuzmi njemu marhu i novce" (vzemi mu živino in denar) in "mari i vosmeti" (ubij in zavrzi ga). Tako je iz besede Vosmet nastalo ime te vasi. Le nekam čudno se sliši razumljiva "madžarščina" v kajkavskem narečju, ki nam pove, od kod so bili roparji. Znano je vuzmetinsko naravno bogastvo-nafta. Stoletje je ta dobrina burila duhove prebivalcev, nazadnje pa se je sprevrgla v tragedijo. Stari Lakič si je zabil v glavo, da je na njegovem gruntu izvir nafte. Neumorno je pričel kopati. Razril je svet čez in čez ter instinktivno pričel kopati v globino. Sla po bogastvu in napredku ga je gnala čez vse razumne meje. Vaščani so radovedno in z dobršno mero humorja spremljali Lakičevo početje. Ko je že skoraj obupal, se je našel vaški hudomušnež in mu ponoči nalil v jamo nekaj petroleja. Zjutraj, še v mraku, se je kopač spustil v jamo. Ob vstopu na lestev ga je pričel dražiti vonj po petroleju. Z rokami je tipal po razmočeni ilovači in jih nosil pred obraz in duhal. Drgetal je od razburjenja ter še bolj zavihtel kramp in lopato. Dogajanje je trajalo kar precej časa in vedno, ko je odnehal, mu je vaški šaljivec vlil v jamo nekaj petroleja. Lakič je ljubosumno čuval svojo naftno "vrtino" in je od takrat, ko je zavohal petrolej ponoči, stražil z nabito puško. Lahko, da je slutil, da se nekdo norčuje iz njega, možno, da se mu je omračil um. Rezek strel in čez čas še eden se je razlegel po vuzmetinski grabi v temno noč. Proti jutru je vasovalec zadel ob poti na truplo vaškega šaljivca, ko se je zdanilo pa še na starega Lakiča s prestreljeno glavo v globoki naftni jami. Da je bila nafta res prisotna v vuzmetinski grabi, potrjuje dejstvo, da so pričeli z raziskavami že Nemci. V letih 1943 do konca vojne so vrtali na Petlarkinem svetu. Po vojni je pričela z geološkimi raziskavami tudi nova oblast. Okupatorske vrtine so opustili ter se preselili na današnjo lokacijo, v letih od 1950 do 1955. Naredili so šest vrtin ter jih čez nekaj let opustili. Raziskave so potekale skozi vsa desetletja, toda vrtin niso usposobili. Danes je ta vrtina zopet aktualna. Vrtino "Kog 3 Vuzmetinci" so ponovno usposobili, pri tem pa so naleteli na zelo kvaliteten zemeljski plin.

Idilična vasica Dobrovščak, v osrčju velikega gozdnega kompleksa Baračina, s svojo še neraziskano polpreteklo zgodovino, bi bila skoraj prej zaselek kot vas. Do nje ni nobenega smerokaza. Tudi sodobna cestna povezava skozi mogočen gozd z runške ali lešniške strani še ni speljana. Ob vstopu skozi gozd v vas te pozdravi lično izdelan vaški grb, prav tako z nasprotne strani. Je že morala tukaj rasti stoletna borovica, da so prebivalci danes že zelo redko, v naravi samoniklo rastlino brin, sprejeli v svoj šaljivi vaški grb. Borovica, ponekod jo imenujejo borovnica ali brin, je visoka do 10 metrov in je grmovnica. Najbolj je razširjena na Krasu. Pri nas je rasla tako v težkih ilovnatih tleh kot v peščeni naplavini ob Dravi. Ljudje so jo uporabljali pri dimljenju (sušenju) svinjskega, morda tudi drugega mesa iz razsola, saj je s svojimi močnimi eteričnimi olji dajala ob gorenju prijeten vonj, ki se ga je močno navzelo meso. Njene plodove so uporabljali za izdelavo okusnega brinjevca ter za začimbe. Borovico so uporabljali pri razkuževanju in osvežitvi prostora, v katerem je, navadno je bila to prva hiša[10], ležal mrlič. Bila je ena od glavnih sestavin pri izdelavi velikonočnih butar ali presmecev, kot jih tod imenujemo. Poleg drena, ki je ponazarjal trdno zdravje, je bila v presmec spletena še dobrovita ali meprika in čremsa ali crensa, ki je prva ozelenela. Tak šopek, velikonočna butara ali presmec, je moral biti ovit z mlado enoletno rastlino srobota (škrabotino). Borovica je bila iskan gradbeni material pri izdelavi "butanih" hiš iz blata, vstavljali so jo kot vezivo med zidovje.

Borovica ima zelo bodeče iglice. Prav boleče in neprijetno je bilo, če si jih dobil po glavi s presmecem pri blagoslovu na cvetno nedeljo. Morda pa so Dobrovščani ravno zato sprejeli borovico za svojo, ker ob dotiku pika in neprijetno skeli.

"Vse dobro" imajo v šaljivem vaškem grbu na Dobravi, streljaj od Ormoža. Nepoučeni bi mislil, da spadata Dobrovščak in Dobrava skupaj, saj imeni zvenita podobno. Dobrovščak spada pod KS Ivanjkovci in k župniji Velika Nedelja, Dobrava pa pod Ormož. Da je na Dobravi res vse dobro, priča neka posebnost Dobravčanov. So složni, imajo svoj pevski zbor, zadnjo ohranjeno staro Šoštaričevo kovačnico, zgradili so si ličen vaški dom, če je sila pa stopijo skupaj ter naštudirajo tudi kakšno delo za vaški oder. Skozi Dobravo vodi Ormoška vinska turistična cesta, ki pa še ni zaživela, razen, da so postavljene opozorilne table.

Zato, vrli Dobravčani, naj vam bo vse dobro! Ko se vzpenjamo od Dobrave čez stoletni, nekdaj last ormoške graščine, pozneje pa ormoškega Ozmeca, Stolenščak, se nam odprejo vinorodni predeli. Desno nad vinsko cesto kraljuje Kogl, nekdaj last hrvaškega grofa Bombelesa, ki ga po pravici imenujemo prleški Triglav. S svojimi 330 metri je najvišji vrh v občini, če odmislimo 352 metrov visoko Gomilo, ki leži na meji, tik poleg občine Juršinci. Z litmerškega Kogla je čudoviti razgled na vse strani neba. Srce nam vztrepeta ob pogledu na Savinjske in Julijske Alpe, na Svinjo in Golico na Avstrijski Koroški, Kalniško pogorje s hrvaškim Zagorjem, Podravsko ravnino, tudi Blatno jezero in madžarske puste, na sever v Prekmurje in Avstrijo. Zvečer ob mrzlem in tihem vremenu zasije z vso veličino mariborski snežni stadion. Pa bodi dovolj! Litmerške vinorodne lege so vedno burile duhove. Tu raste čudovit rumeni muškat in beli burgundec. In kaj drugega so si goričanci zbrali za svoj grb kot rozgo, šparon ali trs.

Ime vasi Litmerk naj bi izviralo iz vinske mere liter. Na zdravje!

V dolini Libanje, ki izvira en del pod Gresovščakom in Plavščakom, drugi del pa pod Jeruzalemom, in se v pritočku združita v dolini zaselka Slenčaves, leži križniška župnija svetega Miklavža - Miklavž pri Ormožu. Drugi zaselek Miklavža se imenuje Vukomorje. Manj znano ljudsko izročilo pravi, da je zaselek dobil ime po morskih volkovih, ki so tod živeli v Panonskem morju. Druga, bolj verjetna razlaga, izhaja iz tega, da so prebivalci (Vukomorčani) ujeli krvoločnega volka ter ga "vmorili"- ubili. Te razlage se nam danes zdijo skoraj nemogoče. Če pa pomislimo, da je bil pred približno petdesetimi leti radijski aparat zelo redek medijski pripomoček, razumemo takratno prebivalstvo in željo po samozabavljivosti na izviren ljudski način. Od tod prvinsko prevzemanje šaljivih vaških grbov in še druga šaljiva opravila, predvsem v dolgih zimskih večerih.

Prav gotovo volk v tistih časih ni kolovratil tukaj naokrog, ali pač, da so ga prebivalci miklavževskega zaselka dobili in "vmorili". Pisani viri zverine na našem koncu nikjer ne omenjajo, ustni pa. Ko je v letu 1929 pritiskala huda zima, so baje volkovi prestopili zamrznjeno Dravo in pustošili med njo in Muro.

Morebiti so vaški burkeži v zviti lisici videli volka, ki je strašil okrog vinskih gričev in prostranih križniških gozdov in vnašal nemir med prebivalstvom. V zvitorepki so oči v strahu videle mesarje domačih živali in pravljičnega junaka, saj pred lisico ni bila varna nobena kokošja ali kunčja družina. Viri, niti ustni niti zapisani, ne poročajo o šaljivem vukomorskem vaškem grbu, kot na primer o zaselku Kozarščak ali Zablenščak v tomaževski župniji.

Zato pa ima središče vzhodnih ormoških vinorodnih goric Miklavž pri Ormožu zanimiv vaški grb seme za mlince.

Cerkev svetega Miklavža se prvič omenja leta 1486. Najbrž je stala prej, a so se listine izgubile ali bile uničene. Vas v dolini med Vinskim Vrhom, Kajžarjem in Križajnščakom (tudi Kržajnščakom) je stala že v davnini in je bila omenjena leta 1542 kot sedež Spodnjega urada ormoške graščine. Ljudski vaški grb, seme na mlince ali seme za mlince, danes pozna prav malo prebivalcev Miklavža pri Ormožu. Ali je pravilno - seme na mlince ali seme za mlince - nam viri ne poročajo, omenjeni pa sta obe različici. Prvo ime ima drugačen pomen, kar pomeni, da je lahko prav gotovo pravilno: na mlince dano seme, drugo ime pa pojmuje mlinčevo seme ali seme za mlince, ki jih ob zafrkljivosti pri raznih veselih priložnostih posejejo po mizah, prostoru in še kje. Da nekateri etnologi povezujejo vaški grb z mlinom in zrnjem (seme), je možno, saj je potok Libanja poganjal kar nekaj vodnih mlinov. Morebiti pa so Miklavževčanom obesili ta šaljivi grb zaradi hrane, ki so jo pogosto uživali. Makovi mlinci so bili kar pogosto na mizi v teh krajih pri težkem kmečkem opravilu. Danes prebivalci Miklavža, kljub temu da nekateri poznajo prvotni šaljivi grb, tega grba ne uporabljajo. Na različnih srečanjih, posebno gostijah, teh zanimivosti in etnološko obarvanih izročil danes več ne uporabljajo.

Ob koncu drugega tisočletja so ob krajevnem prazniku prevzeli povsem novi vaški grb za celotno krajevno skupnost. Pozoj-zmaj - krasi krajevni žig pri Miklavžu. Legenda v ljudski domišljiji govori o strašnem pozoju, ki leži na vaškem središču. Rep ima v Čuporiji, kraju s tem ledinskim imenom - za današnjim gasilskim domom. Na repu so mu nekoč prebivalci postavili vodnjak, in ko se razhudi, prične opletati z njim. Voda v vodnjaku se zato močno skali. Glavo pa ima pod cerkvenim zvonikom, zato ima zvonik še danes vzdolž in počez vidne razpoke. O povezanosti farnega patrona sv. Miklavža ali Nikolaja z vodo nam pričajo postavitve večine cerkva v bližino močvirij, tekočih ali stoječih voda. Prav legenda o miklavževski Čuporiji nam to dejstvo potrjuje.

Besedo pozoj poznamo samo v vzhodnoprleškem govornem narečju, najbolj v središkem govoru; izvira iz madžarske izposojenke, ki se je s kajkavskim narečjem širila v naše kraje. Morebitno etimološko povezavo z miklavževskim pozojem ima večletna prisotnost dušnega pastirja in pesnika Štefana Modrinjaka, središkega rojaka, ki v pesnitvi z naslovom Fabula v tretji kitici poje: "O, gospoda moja, ste vidli, kak jaše Sankt (sveti) Juri pozoja?"

Med imenitne prebivalce Miklavža štejemo lavantinskega škofa dr. Ivana Jožefa Tomažiča in književnika Frančka in Slavka Bohanca. Franček Bohanec je bil urednik mnogih knjižnih zbirk. Plodovit romanopisec, novelist, esejist in pisec črtic je dal navdih in poseben pečat slovenski literaturi. Njegovi romani Stopa in reka, Kanje in Razdrta gnezda sodijo v sam vrh slovenskega romanopisja. V njegovih delih se opaža poleg originalnega načina izražanja tudi poglobljeno presojanje aktualnega dogajanja, memoarsko, dramatično in slikovito podajanje tvari in sodobnikov vseh stanov. Jezikovna svežina, izvirnost pri opisovanju likov, prevevajo njegov psihološki in človeško čuteči trenutek. Skratka, Bohanec je človekoljubno, humanistično navdihnjen literat.

Dolga leta je deloval pri Miklavžu tudi duhovnik, pisatelj, publicist, prevajalec in dramatik Franc Kolenc.

Šel bom v Jeruzalem…

S 338 metri nadmorske višine, že na ljutomerski strani, dviga glavo biser in sinonim vinogradništva, po njem svetovno znana vinska blagovna znamka Jeruzalem. Zakaj ga ne bi opisal, ko pa je naš, bolj kot kateri koli? Po njem je znan Ormož, katerega sloves je prav on ponesel v svet vinogradništva in vinarstva.

Tri razlage imena Jeruzalem nam ponuja ljudsko izročilo. Dve temeljita v času križarskih vojn, ko so kristjani z ognjem in mečem osvobajali Božji grob v Palestini, drugo pa sega nekaj stoletij nazaj v čas Rimskega cesarstva. Rimski imperator Probus, tako navajajo knjige, je bil velik ljubitelj žlahtnosti. Rimljanu so bile všeč solze rastline, obsijane s panonskim soncem, vrasle v naplavinasto zemljo, pomešano s kremencem in laporjem. Ukazal je ob Renu in v Panoniji zasaditi žlahtno trto, ki jo je njegov predhodnik, zloglasni Domicijan, nam bolj znan je njegov oče Vespazijan, neusmiljeno izkoreninil in dal tam narediti žitna polja. V Probusovih časih se je trta ponovno razširila v naše kraje ter našla na izkrčenih in osončenih legah idealno rastišče[11]. Med bojnimi pohodi, kakor tudi za trgovskimi posli po jantarski poti, se je Rimljan ustavil v naših krajih, zasajenih z žlahtno trto. Očaral ga je svet med Muro in Dravo. Vino, pokušano takrat še z neznanega hriba, ga je silno navdušilo. Lepota kraja z blago poletno klimo in mnogimi sončnimi dnevi ga je spominjala na daljno deželo na Jutrovem, v kateri je bilo znano in lepo mesto Jeruzalem. Hrib, s katerega je čudovit razgled na vse strani neba, je imenoval Jeruzalem.

Po 5. križarski vojni, ki sta jo vojskovala avstrijski nadvojvoda Leopold VI. in ogrski kralj Andrej II., se vračajo križarji. Po bližnjici, kljub blatnim klancem, rinejo proti domu. Razcapani, zdesetkani in bolni nosijo s seboj sliko s podobo Jeruzalemske matere Božje. Dospejo na visok grič, zasajen z žlahtno trto, in posedejo k počitku. Lepota narave jih prevzame. Na tem najvišjem hribčku bi Marija imela svoj mir in pod plaščem svoje častilce in ljudi blage volje. Križarji se kmalu odločijo ter sliko Jeruzalemske Matere Božje postavijo v na hitro zgrajeno leseno kapelico. Pozneje na tem mestu zgradijo cerkev v čast Mariji, kraj pa dobi današnje ime. Tretja razlaga imena Jeruzalem tudi sega v 13. stoletje, ko je nemški viteški red dobil te kraje od Friderika I. V čast božjemu Odrešeniku in žalostni Materi Božji so tukaj prebivalci postavili stolp, ob katerem so se zbirali pri čaščenjih in molitvah. V stolpu je bila podoba Žalostne Matere Božje jeruzalemske. Po njej je kraj dobil ime Jeruzalem. Mnogo pozneje dobi vinogradniško naselje v šaljivi vaški grb betlehem tudi betlehen. Betlehem so nekdaj, nekateri imenujejo tudi danes, imenovali v Prlekiji božično drevo, ki so ga v pričakovanju rojstva Mesije, na sveti večer - dan pred božičem, v veselje krasile vse družine. Navadno so pod božično drevesce postavili jaslice v spomin Jezusovega rojstva, le-te pa imajo pri slovenskem narodu posebno mesto. Nekatere vasi imajo v svojem vaškem grbu tudi simbol krščanstva, presmec ali velikonočno butaro, ki simbolizira Maziljenčev prihod v Jeruzalem. Jeruzalemski šaljivi vaški grb se sklada z imenom kraja, ki ima skupne zgodovinske korenine z Jezusovim rojstnim krajem.

Jeruzalem slovi kot simbol upornosti in varovanja svojih ognjišč. Sloviti Babji klanec se je zapisal med legende prleškega človeka in je kot izročilo romal iz roda v rod. Poraz Turkov, in točno štirideset let pozneje Krucev, je navdihnil nekatere domače umetnike, da so se lotili zgodovinskih dejstev s čopičem in lepo slovensko besedo. Tako kot poraz v bližnjem St. Gothardu v letu 1664 je bilo odločilno tudi v Babjem klancu v Jeruzalemu, kot trdi ta legenda in ustno izročilo. "Boj prleških žensk v Babjem klancu"- s tem naslovom nam avtor pesnitve Igor Blumenau, pripoveduje o njihovi srčnosti, saj so za golo preživetje vzele usodo v svoje roke. Da, takšen je prleški človek! Delček sijajnega epa "Legenda o Turku in treh kostanjih na prleški zemlji slovenski" naj le najde mesto pri zapisu o Jeruzalemu.

/…/

Hrib je z vseh strani jako strm in grabe globoke.

Priti okoli s konji se v tistih časih ni dalo.

Zgoraj je stalo še rimsko obzidje z notranjim nasipom.

Z Dravske doline je bil edini dostop skozi klanec.

Ta je bil ozek, skoro navpičnih pobočij, vklesan v peščenec.

Dolg je bil kakih petdeset metrov, zgoraj obdan z nizkim zidom.

Klanec je bil sestavni del še rimske utrdbe.

Ženske so zgoraj, ob stari križarski kapeli, čakale Turke.

Ženske so v tistih časih nazivali babe.

/…/

Tudi les in hlode so privlekle z živino.

Ali kdo je naučil ženske obrambi in boju?

/…/

Tudi maclje so znale vihteti, kadar so kalale štore,

videle so da se v senu pod streho nahajajo mlati, cepci z nabitimi žeblji.

Niso jim bile neznane vile, z železnimi in zravnanimi roglji.

Tudi kose, pribite na dolge držaje kot kopja, so od davnine ležale pod slamo.

Dolgi noži za klanje svinj in živine mogli so biti v boju nevarno orožje.

Ženske so znale brusiti jeklo na težki, okrogli plošči peščenca,

ki se vrti nad koritom, napolnjenim z vodo.

/…/

Vendar se vsiljuje vprašanje kdo jih je vodil?

Vse zgodovine in tudi legende o bojih

vedno slavijo nekega vodjo,

bodisi da je poginil ali pa zmagal.

Ali o vodji žensk v Babjem klancu nikjer besede.

Niti opisa niti imena, nikjer ni ničesar.

Vsaj legenda prleških izročil bi to morala znati.

/…/

Kdo je bil vodja v tem boju prleških žensk v Babjem klancu?

Vedno bolj jasna vstaja resnica, da ni bilo vodje!

/…/

Vodja je bila njihova misel na lastne otroke:

braniti svoje otroke s krvjo in lastnim življenjem.

/…/

In tako se je bitka začela.

Turki so tulili: džihad, džihad, Alah il Alah.

Strelci so gornji del klanca zasuli z ognjenimi puščicami.

/…/

Ali klanec je bil še bolj strm in vedno bolj ozek.

Z vrha, z obeh strani, je letelo vse večje kamenje.

Tudi že kopje s koso je treščilo nanje.

/…/

Še bolj mrko je gledal plavooki orjak, ko je vprašal:

"Nisem slišal nobenega strela. Kje so vojaki?"

/…/

Eden je dvignil glavo in rekel: "Presvetli paša,

tam ni bilo vojakov, kje so v zasedi, ne vemo."

Orjak je zdivjal: "Vas so torej samo babe pobile!"

Blesknil je jatagan in glava je padla na travo.

/…/

Ženske na zidu so segle po svojem zadnjem orožju.

V črne lončene duklje, ki so tod v rabi še danes

za mleko in zbiranje mezdre za maslo,

so babe sipale vrelo olje, pomešano s kisom.

Zgoraj so duklje zaphale s coto, premešano z glino.

/…/

In potem je Bog naredil čudež.

Tedaj se je zgodilo, kar so potem šepetali dolga stoletja.

/…/

Ko so babe zagledale novi val janičarjev,

brž so izvlekle nekaj velikih hlodov ob vhodu.

V to odprtino so v klanec pognale velikega bika.

Težka žival je pred sabo zmendrala nekaj vojakov.

Ko pa je bik ugledal bleščečo odoro orjaka,

ki je stal z jataganom v rokah in ni se zmaknil,

je divja žival napadla. Vse se je zgodilo v nekaj sekundah.

Bik je dvignil orjaka na svoje ostre rogove,

nosil ga je par metrov, visoko vzdignjene glave,

treščil ga je na zemljo, teptal ga je s težkimi parklji.

/…/

Hitro so Turki izvlekli svojega vodjo s klanca.

Hudo ranjen ni stokal. Bil je pri polni zavesti.

Dal je zapoved, naj se s trobentami zaustavi boj.

In zavladal je grozni, nestvarni molk v Prlekiji.

/…/

Tam, kjer danes stoji ogromen kostanj ob kmetiji,

ki je po tistem požigu že zdavnaj na novo zgrajena,

je nekaj vojakov z noži kopalo rakev za mrtve.

Vsi ostali so jahali dalje, počasi v redu

proti vzpetini nad starim studencem v Brebrovniški grabi.

Več kot tretjina jih je manjkala v tisti mali povorki.

/…/

Salzburški nadškof ni zapovedal zvoniti po zmagi,

tudi nobene maše zahvalnice niso prebrali.

/…/

Kruti sovražnik prleškega življa je bil tudi divji Kruc. Ti kraji so zaradi geostrateške lege hudo trpeli. Vsa drhal je prestopila na štajerska tla ravno na jugovzhodni strani Ljutomersko-ormoških goric in pustošila najprej ravninske, nato hribovite predele. Zadnjič so Kruci obiskali te kraje v začetku 18. stol. Plenili so ravninski predel do Velike Nedelje, kjer je tamkajšnji nadžupnik, vitez križniškega reda s svojimi verniki, tolovaje z veliko srčnostjo spodil. Divjaki so se nato napotili proti vinogradniškim predelom, kjer so ropali in plenili iz kleti vino in iz zidanic vse, kar je bilo vrednega. Ob tem so se napotili iz Miklavža proti Jeruzalemu, da oplenijo Marijino svetišče. Toda bojeviti miklavževski župnik, vitez nemškega reda Martin Stariha, jih je počakal v slovitem Babjem klancu ter jih s svojimi farani pošteno naklestil, da so se morali vrniti v svoj tabor. Po tem so se hitro odpravili proti Ogrski in Prlekija je imela pred njimi mir.

Veličane so veliko razloženo naselje, razprostirajo se vzhodno in severozahodno od slemena, po katerem teče Jeruzalemska vinska turistična cesta. Južna meja preseka to cesto tik svetinjske farne cerkve, ki se spušča južno od pokopališča v dolino Malega Brebrovnika. Severna stran se dotika skoraj osrčja Jeruzalema in se zajeda globoko za Plešivico v Radomerščak in Cuber. Izpod Cerovca priteče v dolino potoček, imenovan Sirotka, ki se združi v ivanjkovski grabi s Pavlovskim potokom. Vas ima v svojem vaškem grbu slivovko. Nekdaj je to čislano žganje imelo svoje mesto pri vsaki hiši, v kateri so dali kaj na dobro jutranjo razkužilo, in za pogostitev znanca ob jutranjem obisku, namesto drage prave kave. Dišečo slivovko danes malo kje dobiš, saj so jo izpodrinile industrijsko izdelane pijače z raznimi okusi in priokusi.

Tudi stara navadna slivova drevesa so v glavnem propadla, okužena s hudimi glivičnimi in bakterijskimi boleznimi, novejše sorte pa nimajo takšne opojne arome. Slivovko se še da dobiti pri kakšni dobri turistični kmetiji in pri ljudeh, ki prisegajo na pristnost prleške slivove žganice.

Veličane so rojstni kraj akademskega slikarja Romana Fekonje.

Na dveh hribčkih leži vinogradniška vasica Strezetina. Hribčka, ki se na severni strani ob vstopu v Stanovno stikata in tvorita podobo ogromne podkve. Nekdaj bajtarsko naselje, z revnim viničarskim življem, ki si je služil vsakdanji kruh pri večinoma tujih lastnikih vinogradov. Med oba vrhova se zajeda globoka dolina, posejana z gozdom, travniki in kakšno njivo, imenovana Čukova graba. Po tem ledinskem imenu so prebivalci dobili v svoj šaljivi vaški grb skrivnostnega čuka. Še danes je v tej grabi nekaj starih zapuščenih sadovnjakov, v njihovih duplih prebivajo zanimive in močno ogrožene ptice.

S svojo nočno aktivnostjo vnašajo med vraževerne prebivalce nemir, saj naj bi po izročilu ta ptica prinašala smrt. Takšne čenče so brez vsakršne osnove. V razvitih deželah Evrope tem pticam izboljšujejo življenjski prostor z varovanjem dupel v starem gozdu in nastavljanjem umetnih valilnic. Strezetina je rojstni kraj pisatelja in umetniškega fotografa Toneta Stojka.

Sem je rada zahajala Ptujska gospoda

Pod visokim Plavčakom na ljutomerski strani, razmetanim na vse strani, ležijo Ilovci. Vasica - kot vse v gričevnatem delu Prlekije. Nekaj je leži po slemenu, nekaj po dolini. Upravno spadajo Ilovci v ljutomersko občino, cerkveno k sv. Miklavžu, prav tako pokriva miklavževska šola šolski okoliš. Vas je dobila ime po blatu, imenovanem ilovica, ki ga je v tem kraju na pretek. Ilovci so bili znani po odličnem vinu, imenovanem "tettenhengst¨. Iz katere sorte grozdja ta "žrebec" izhaja, ki je bil med najboljšimi v Ljutomerskih goricah, žal ni možno ugotoviti. Dr. A. Trstenjak poroča, da je Tettenhengst kraj s slovenskim imenom -Mrzlo polje. V soseščini sta vinogradniška zaselka Plavčak in Slamnjak. Po vsej verjetnosti je Mrzlo polje ležalo v neposredni bližini Ilovcev, vendar se ime do danes ni ohranilo, zato lahko sklepamo o odlični legi vinograda, po katerem je vino dobilo ime - "tettenhengst".

V Ilovcih imajo v šaljivem vaškem grbu sir. Dobrina na kmetijah, ki nekdaj ni manjkala na nobeni mizi. Tudi reveži so si ga privoščili, pogosteje kozjega, če ni bilo pri hiši kravice, ki bi prehranila številna lačna usta. Mleko in sir od goričkih krav ali koz je bilo boljše, kvalitetnejše, kajti gorička živina se je prehranjevala s kakovostnejšim, poznavalci bi dejali, s sladkim brežnim senom.

V sosedstvu Ilovec, malo niže, ležijo Hermanci. Vas je dobila ime po ptujskem vitezu Hermanu, ki je imel tod strelski dvorec. Herman je pričel spreminjati pust in neobdelan svet, obenem pa naseljeval ljudi, ki so mu obdelovali zemljo. V letih pred smrtjo je podaril, seveda z dovoljenjem brata Friderika ml., svojo vas s premoženjem vred nemškemu viteškemu redu. Takrat se prvič omenja vas Hermanci (1247)[12]. Takšno okolje je gospodo privlačilo; bogati lovski revirji v tišini prijaznih dolin in šelestenju jesenskih trt, dobra kapljica v družbi s sramežljivo viničarsko mladenko. Marsikatera je pozneje pod srcem nosila plod modre gosposke krvi, tudi zaradi pravice prve noči (ius primae noctis). Okolica Temnarja, Ilovec in Hermancev slovi po odličnih vinih, posebno tramincu in sauvignonu. Ker nastane pri izdelavi sira stranski produkt sirotka, so jo šegavi Ilovčani spustili po grabi v Hermance, zato jo imajo ti v svojem vaškem grbu. Prvotni zapis nam kaže, da je bil v tej vasi šaljivi vaški grb mlečno seme, kar bi bila lahko sirotka.

Različna imena nastanka vinogradniške vasi Kajžar nad Miklavžem nam ponujajo razlagalci in raziskovalci. Od nemških, madžarskega porekla, do končno slovenskega. Kaj lahko si razlagam ime Kajžar po revnih kočah, hišicah ali kajžah, ki so tukaj po slemenu razkropljene nad blatnimi klanci samevale v žalosti in pomanjkanju. Lepe vinogradniške lege dajejo izborno vino. Zaselek Kr(i)žajnščak, ki se dviga nad terasasto vasjo je, tako poročajo, dobil ime v spomin na križarske vojne. Vas ima v šaljivem grbu ploh. Nekateri zatrjujejo, da ga je dobil po nekem bistrem možakarju s priimkom Plohl, spet drugi po krčenju gozdov in spravilu plohov v dolino. Bolj verjetna bo razlaga grba s plohom in domačim praznikom-kolinami.

Po tem kraju je napisan Potrčev roman "Svet na Kajžarju", ki je doživel v polovici prejšnjega stoletja filmsko uprizoritev. Tukaj je preživel dijaška, deška leta znani prleški disident in dober pisatelj Stanko Kociper, bolj znan kot Rupnikov zet in ideolog slovenskega domobranstva.

Nekdaj so bile te vasi v Gornjem uradu

Nad Veliko Nedeljo, kot se je nekdaj imenovalo samo nekaj hiš okrog gradu in cerkve (Soseska), pri ne dolgo tega na novo postavljeni kapeli sv. Ane, zavije cesta po slemenu na Drakšl.

Na Drakšlu imajo poseben vaški grb, imenovan trakšl. Trakšl je iz desk zbit zaboj, v katerem je tesar ali njegov pomočnik, tudi vajenec, nosil svoje orodje. Zaboj je imel enak namen kot nahrbtnik, le težji je bil in nič kaj prijeten za hrbet nosača.

Z Drakšla je lep razgled proti jugu in zahodu. Proti vzhodu nam pogled zastira od zahodne strani z gozdom poraščeni Hajndl. Nad ormoško Lento se prične pobočje tega lepega hriba, poraslega z majhnimi vinogradi in vikendi. Nekdaj Hajndl ni bil tako gosto poseljen kot danes. Na vrhu je samevala velika nadstropna hiša, vila so jo imenovali, tako še danes, malo vstran ob cesti so bile postavljene preproste hišice in bajte, ki so imele proti velikonedeljski Soseski svoje položno ležeče njive. Vilo so zgradili ormoški ponemčenci Martinzi, ki so tukaj imeli svoj vinograd. Vila jim je bila kot letna rezidenca, ko so se želeli umakniti pred mestnim vrvežem Ormoža, mesto spodaj pa so imeli kot na dlani. Prijetna vasica, v kateri raste prav žlahtni "hajndlčan", ima v svojem vaškem grbu "bajdl". Pločevinasto, danes tudi plastično, posodo različne velikosti so uporabljali za mesenje krušnega testa, pri kolinah, pranju perila, kuhinjske posode in podobno. Hajndlčane so nekdaj dražili, da pijejo z bajdla, ko pa so bili sami dobre volje in "korajžni", so si zapeli: "Mi pa smo s Hajndla, Hajndla, Hajndla,/ pijemo z bajdla, bajdla, bajdla".

Niže ob veliki cesti ležijo Mihovci, prebivalci Mihovcev - ti dobrovoljčki, pa so jim odgovarjali s svojo: "Mi pa smo z Mihovec, Mihovec, Mihovec, pijemo slivovec, slivovec, slivovec".

Vas je dobila ime po sv. Mihaelu, ki so mu postavili v čast ob cesti, nasproti starega gasilskega doma, kapelico. Spet drugi viri poročajo, da je vas dobila ime po cerkvi sv. Mihaela, ki je stala nekoliko višje od današnje in je ob premestitvi pokopališča na sedanje mesto izginila. Mislili bi, da je v tej vasi šaljivi vaški grb slivovka ali slivovo žganje, ki se rima z imenom vasi, vendar ima vas v grbu trdi sir, tudi babo (žensko) s sirom, vendar je v bistvu vaški grb trdi sir. V Prlekiji je znan po tem, da ga gospodinja naredi tako, da pusti mleko nekaj dni stati v toplem prostoru, nakar se sesiri. Na vrhu se naredi smetana, ki jo gospodinja z žlico pobere, maso v štedilniku malo pogreje in jo nato precedi skozi gosto, v vrečo sešito krpo, ki se imenuje sirova torba. Sirotka odteče, v torbi pa ostane zgoščena masa pustega trdega sira, ki še kakšen dan zori v svoji torbi. To je torej ena glavnih sestavin priznane prleške gibanice.

Mihovci so bili nekdaj bogata kmečka vas, ki je imela v vaški lasti ali posesti pašne gmajne, posebno ob Dravi. Tukaj so čez vse leto vaščani pasli svoje krave, tudi konj ni manjkalo, če ti niso bili v vpregi. Prav zaradi množičnosti goveje živine in paše ob dravski gmajni so dobili v šaljivi vaški grb trdi sir.

Trnovci, vas v tomaževski župniji. V to katastrsko občino spadata najsevernejši vasi v ormoški občini: Senčak in Mezgovci. Južno mejijo Trnovci na Rakovce, zahodno pa na Rucmance. Spodaj v dolini je središče vasi z gasilskim domom. Nad rodovitno dolino, po kateri teče reguliran Sejanski potoček, uspeva raznovrstno sadje, posebno višnje. Dolina je znana po edinem stanišču zelo redke ptice zlatovranke (Coracias garrulus). Ker je bila dolina nekdaj močvirnata, ima vas v ljudskem grbu zeleno žabo.

Prej omenjeni Senčak, ki se naslanja na Gomilo, ki je s tristo dvainpetdesetimi metri najvišji vrh v ormoški občini, nima svojega šaljivega ljudskega grba. Zanimivo je, da leži nekaj vasi v občini Juršinci, drugi del pa v občini Ormož. Po zatrjevanju nekaterih prebivalcev Senčaka vas nima vaškega grba, zato ker je naselje mlajšega izvora, ko vaški grbi niso več imeli nikakršne veljave. Prav tako nisem zasledil oziroma našel vaškega grba vasi Strmec pri Ormožu nad dolino Lešnice. Tudi najstarejši prebivalec se ne spominja, da bi koga dražili s šaljivim grbom te vasi.

Sosednja vas Trnovec proti zahodu, razmetana po dolini in vzpetinah, je vasica Rucmanci. Ti so si zamislili za vaški grb "jezo", tudi obročnjak ali hanzek imenujejo v Prlekiji ta primitivni, toda priročni, pripomoček za izdelavo kmetijskega orodja iz lesa. V starejših zapisih imajo Rucmanci v vaškem grbu ježa in metulja.

Vinogradniški zaselek Lešniški Vrh, kot vas Lešnica, ob istoimenovanem potoku, imata v vaškem grbu lešnik. Nekdaj je že moralo biti tod mnogo leskovja, po katerem je vas dobila ime, zato pa so si omislili v ljudskem grbu plod tega okusnega in vsestransko uporabnega, posebno vevericam in šojam najljubšega, plodu.

Nad Lešnico, po dolini, po kateri pelje cesta proti sv. Tomažu, ležita dve vasi - Spodnji in Gornji Ključarovci. Spodnji Ključarovci spadajo pod Veliko Nedeljo, Gornji pa pod sv. Tomaž.

Vendar imata obe vasi enak šaljivi vaški grb - suho južino, tudi matija jo ponekod imenujejo. Spada v red pajkovcev Opiliones. Trup ima majhen, s štirimi pari zelo dolgih nog, ki mu rade odpadejo. Matija ne plete mreže. V Gornjih Ključarovcih, zaselku Grm, se je rodil odličen slovenski pisatelj in humanist Fran Ksaver Meško.

V Gornjih Ključarovcih je odcep ceste, ki pelje navkreber proti vasici Senik. Vas je imela nekdaj dve večji kmetiji, ostali so bili želarji z malo zemlje. V starih časih je bil Senik združen s sosednjimi Vičanci v eno občino. Njej je županoval spoštovani mali kmet iz Senika Anton Cajnkar, gotovo kakšen sorodnik pisatelja Stanka Cajnkarja. Kljub više razloženemu naselju na Seniku ni bilo žlahtne trte, tako da trtna uš v 19. stol. tod ni naredila škode. Šmarnica in jabolčnik sta bila tukaj glavna. Mnogo je bilo sadovnjakov po zaslugi umnega domačina iz Vičancev Franca Škerleca, ki je po katastrofalni toči 1909. leta navduševal Seničane za ta rajski sadež. Danes ti prijazni domačini prav radi ponudijo, namesto šmarnice ali jabolčnika, okusni "beli" seničan. Na Seniku, pri trdni kmetiji Ambroževih, stoji kapelica Marije pomagaj iz leta 1946 - kot spomin na srečno vrnitev domačega sina iz nemške vojske.

Lunovec se razteza med Šardinjami in tristo dvaindvajset metrov visokim Vičanskim Vrhom, imenovanim tudi Beli breg. Že samo ime pove, da imajo tukaj v šaljivem vaškem grbu lepo lunico, ki tukaj posebno ob zimskem ščipu pričara idilo vaškega življenja. Toda sedaj ni več tiste vaške idile, saj obdajajo večino naselja počitniške hišice, ki zaživijo posebno ob vikendih in v času trgatve.

Gospod Stanko Dovečar iz Šardinj in njegova žena sta me bila prav vesela. Seveda je vedel za svojega šaljivega vaškega patrona, to je "šar v kopanji". Ime vasi izhaja prav iz te nadležne močvirske rastline, ki se je tod rasla v dolini. Sedaj je je mnogo manj, ker so jo z izsuševanjem po vlažnih dolinah "zapravili". Večinoma so pokošeno travo - šar -uporabljali za steljo živini, v hudih časih pomanjkanja klaje pa je živina bila prisiljena jesti tudi to.

V dolini potoka Sejance leži bogata vas z istim imenom kot potok, Sejanci. V svojem šaljivem vaškem grbu so imeli poln lojtrski voz, naložen s sirotko. Danes pa krasi njihov vaški grb lončena posoda s sirotko, ki jo tukaj imenujejo kislina. Torej, "preštimani" Sejančani imajo v svojem vaškem grbu dükel kisline.

Streljaj zahodno na terasi, obdani z gozdom, leži vas Ritmerk. Po cesti z Bratonečic pred vzpetino na klancu pridemo do Meglovega curka, izvira z živo vodo, kot ga tukaj imenujejo. Ob vasi leži gozd z zanimivim imenom Zdühe. Tudi Dojšina je v bližini, svet s tem ledinskim imenom. Ritmerk naj bi dobil ime po votli meri litru ali litreku, saj tudi v tej vasi ni manjkalo šmarnice in drugih pijač iz sadja. Vaščani, kolikor jih pač ve za svojega vaškega patrona, se štimajo z medom v torbi. Gotovo so bili tukaj imenitni čebelarji, "ki so svoje muhe pasli po tujem svetu, ne da bi plačali pašo".

Danes je s to dejavnostjo, ki vedno prinaša bero, bolj slabo. Pravijo, da čebelar vedno toči, če ne med, potem solze. Pri nekaterih narodih je čebela najsvetejša žival, kljub temu da ima dva greha na vesti, za katera jo je doletela surova kazen. Prva je ta, da svoj pik plača z življenjem, druga pa, da, ker ne praznuje nedelje, ne sme nabirati medu s hrastovih listov.

Vasi v soseščini Bresnica in Preclava, v lenarški fari, imata skupnega vaškega patrona. Njun vaški grb ponazarja potočno ribico, ki domuje v potoku, imenuje se rucica. Danes ni znano, katero ribo predstavlja to ime, možno, da brkatega krešlja, imenovanega globoček. Nekoč ga je bilo v vseh potokih na pretek.

Velika Nedelja, pražupnija križniškega reda, iz katere pozneje vzniknejo samostojne župnije na ormoškem območju. Friderik Ptujski st. s pomočjo križnikov prežene Ogre na samo veliko noč, neobljuden svet jim nato podari, da ga varujejo in kulturno obnovijo. Kraj dobi ime po prleškem imenovanju velike noči: Vuzentija. Namreč, Prleki imenujejo ta praznik vuzem, tudi vüzen[13]. Kraj dobi tudi nemško ime, in naposled lepo slovensko Velika Nedelja. Naselje se je razvijalo ob cerkvi Svete Trojice in križniške komende, bolj znane kot velikonedeljski grad. Velika Nedelja je vedno dominirala, posebno nad niže ležečo vasjo Mihovci, s katero sta danes praktično stopljeni v enoten kraj v isti katastrski občini. Nad komendo in cerkvijo na 303 metrov visokem Koglu stoji mogočna stavba iz 19. stoletja. Izredna razgledna lega se ponaša z izborno in daleč znano posajeno vinsko trto vinogradnika in vinarja Franca Cvetka.

Veliko Nedeljo krasi v šaljivem vaškem grbu bik. Mogočno rogato domačo žival imajo danes kot zaščitni znak velikonedeljski športniki na svojih športnih oblačilih in še kje. Od kod v vaškem grbu bik, ni možno razložiti. Mogoče zaradi mihovskih krav, ki so se pasle po prostranih vaških pašnikih, ali po močnih, vročekrvnih in trdoglavih prebivalcih, ki so tukaj prebivali. Pri Veliki Nedelji je deloval duhovnik in slovničar, kronist in pisatelj Peter Dajnko, ki je tukaj tudi pokopan. Tukaj se je rodil znani fizik in strokovni pisatelj Vladimir Ribarič, sodelavec astronomsko-geofizikalnega observatorija na Golovcu.

Poleti 1927. leta so priredili mariborski bogoslovci pri Veliki Nedelji dijaško zborovanje, na katerem so obsodili katoliške kapitaliste. Organizatorji shoda so poznejši pomembni Slovenci: Edvard Kocbek, Anton Trstenjak in Jožef Lampret.

V sosednjem Trgovišču se grejejo ob mrzlem ognju. Zanimiv šaljivi vaški grb, posebnost in unikum. Grb baje ponazarja neko gobo ognjeno rdeče barve, ki je uspevala po senožetih, posebno ob Sejanskem potoku. Ta šaljivi vaški grb je imel še ne dolgo tega ob raznih družinskih in drugih praznikih posebno mesto in pomembnost. Navadno je bila gostija tisti čas in v kraju, kjer je vaški grb prišel v veljavo. Sicer so povsod v Prlekiji bile gostije tisti trenutki, ko so se ljudje najbolj šalili in dražili. Ker teh gob ni več, verjetno so izumrle ali kako drugače izginile, so domiselni Trgoviščani v vaškem grbu gobo zamenjali z ogljem. Seveda oglje ni bilo vroče (mrzli ogenj) in so si takega podajali iz roke v roko, se mazali po obrazu in pri tem zganjali norčije in šale. Burka, ki je ob tem nastala, je dosegla vrhunec, ko so se pričeli z ogljem mazati po obrazu. Drugi vir nam poroča, da je nekoč živel v Sejanskem potoku povodni mož, ki si je v vodi na mrzlem ognju kuhal večerjo. Prebivalce pa so dražili, da so si zaradi skoposti kuhali na mrzlem ognju.

Vas je zelo stara. Ime naj bi dobila po trgu, na katerem se je prodajalo in trgovalo s kmečkimi in drugimi proizvodi.

V Cvetkovcih ima pravico v vaškem grbu grah. Stročnica, ki jo zgodaj spomladi seje vsaka gospodinja, ki da kaj nase. Verjetno se je po vrtovih Cvetkovcev kar trlo rastočega graha, ki je dobil zato mesto v šaljivem vaškem grbu. Starejši viri kažejo še na dva šaljiva vaška grba: fižol in bob, ki so ju prebivalci opustili in zavrgli, sprejeli pa sorodnika - grah.

Z grahom so se domačini šalili na poseben način. Iz rastline graha, ki so jo seveda čez leto posušili in pripravili, so za posebno priložnost spletli krono, jo postavili na častno mesto, ob pričetku slavja pa goste zabavali z metanjem graha v polne jušne krožnike. Uporabljali so tudi svežo rastlino, če je čas zabave to dopuščal.

Osluševci, vas med reko Pesnico in regionalno cesto Ormož - Ptuj. Vas se v ljudskem grbu ponaša z ušjo. Drugi, starejši viri poročajo tudi o strtem ali "potrtem gatru" v oknu, polomljenih križih v oknih, s katerimi so bili prebivalci zavarovani pred razbojniki in ostalimi nepridipravi. Lahko, da sta uš in polomljeni križi na oknu povezana, ker je morda kdo ob obisku ali vasovanju pobegnil iz čumnate skozi križe, ko so ga napadle uši.

Podoben vaški grb imajo Podgorci. "Potrti gater" ali zlomljena lesa je šaljivi vaški zavetnik. Ljudsko izročilo nam ponuja pojasnilo o tem šaljivem ljudskem grbu. Kot je v navadi v strnjenih naseljih, si vsakdo svoj del sadovnjaka, vrta in dvorišča zagradi. Te ograje so navadno varovale pred vdori domačih živali, ki so se prosto potikale po vasi, med fantovskimi prepiri pa je še kako prav prišla iztrgana lata iz plota. "Potrti gater" je bil v Podgorcih zaščitni znak prebivalcev, zato ker niso vzdrževali dotrajanih in uničenih ograj. Druga razlaga vaškega grba, tako trdi in predvideva g. S. Prejac, je, da imajo sicer v Podgorcih "potrti gater", vendar je ta "gater" mišljen na vinski kleti, tudi klečaja[14] jo imenujejo v Prlekiji, in ne zlomljena lesa (dvoriščna vrata), plot ali ograja. Kakor koli si predstavljamo ta šaljivi vaški grb, eno je gotovo, kar velja skoraj za vse: temeljitih opisnih razlag šaljivih vaških grbov ni.

Severno od cerke sv. Lenarta v Podgorcih leži vinogradniško razloženo naselje Strjanci. Poseljeni vinogradniški greben, večinoma z vikendi, se prične s Cvetkovskim Vrhom na jugu in se nadaljuje v 318 m visoki Kimošak in Znuret. Na zahodu ga omejuje Bresniški potok, na vzhodu Sejanska dolina in na severu dolina, ki se proti Ritmerku dviga ter prestopi na teraso nad Sejansko dolino. Nekdaj je bila tod zasajena samorodnica, ki se še danes najde med žlahtnimi vinogradi. Vas ima v svojem vaškem grbu grablje, ročno orodje tudi v današnjem času pri čiščenju okolja ali grabljanju sena. Tudi krap se omenja v šaljivem vaškem grbu.

V Senešcih imajo krplje ali krpele, napolnjene s senom, tudi locni jih ponekod imenujejo. Priročna priprava za nošenje listja, sena, slame ali trave. Navadno so bili krpele nepogrešljive na dolgih potovanjih z vozom, v njih je bilo spravljeno seno za konje.

V Senešcih je živela in umrla, tragična osebnost - pisateljica Slava Rakova.

Krapa spet najdemo v Sodincih, vasici v dolini Sejanskega potoka. Krap se mnogokrat pojavlja v šaljivih vaških grbih in zanimivo bi bilo izvedeti, zakaj. Gotovo tukaj zaradi potoka, v katerem so bili nekdaj ti prebivalci. Sodinci imajo zanimivo preteklost. V neposredni bližini vasi, pod Cvetkovskim Vrhom, je nekoč stal grad, imenovan Sodni grad, v katerem so sodili ujetnikom ali zločincem. Po tem gradu je vas dobila ime. Kdo je bil lastnik Sodnega gradu, nam žal pisni viri ne povedo. Sodni grad izgine s površja leta 1545, ko ga Turki požgejo in porušijo. Iz razvalin gradu zgradijo domačini v Podgorcih cerkev sv. Lenarta, kapelo in Dovečarjevo hišo v Sodincih. Kamnito klop, ki je bila postavljena ob kapeli pri gradu, na kateri so sedeli obdolženci ter čakali na sodbo, so prebivalci prenesli v dolino in jo postavili čez potok, da je služila za brv. Tik pred drugo svetovno vojno so na tem mestu zgradili most in hoteli kamnito klop zasipati. Mladi Irgoličev Franc je to namero preprečil, klop so nato spravili k vaški kapeli, kjer je še danes.

Kot posebnost naj omenim, da so že pred prvo svetovno vojno zgradili v Sodincih vaški vodovod, ki baje še danes deluje. Kot večina vasi so tudi Sodinci imeli vaškega posebneža - Štiberčovega Tomaša. Tomaša je bil nepogrešljiv ljudski živinozdravnik.

Vičanci, nekdaj znana vas po rudniku premoga, ima v šaljivem vaškem grbu škaf. Večnamenska posoda iz lesa, izdelovali so jih sodarji. Navadni škafi so bili iz smrekovega ali borovega lesa- različnih velikosti. Namenjeni so bili za umivanje, saj kopalnic ni bilo, nošenje vode, za napajanje živine, polaganje hrane prašičem in še. Boljši in trpežnejši škafi so bili izdelani iz žlahtnejšega, tršega lesa in so se uporabljali pri pripravi in shranjevanju živil.

Danes se uporabljajo večinoma plastični škafi. Nekdaj so včasih razni "falotje" po vaseh pili vino ali kakšno drugo alkoholno pijačo kar iz škafa. Zato so jim pravili, da pijejo kot krave. Lahko, da so ravno v tej vasi, ki je imela vedno mnogo pijač iz sadjevca, vina in brajdovščine,

pili iz škafa, zato so jim "obesili" v vaški grb škaf.

Gotovo je v naši preteklosti in med našimi ljudmi še zelo dosti vsega, česar nisem niti zvedel niti zapisal. Pa tudi načrtovani obseg knjige mi tega ne bi dovolil. Naj bo zaenkrat torej dovolj. Morda bo zapisano koga vzpodbudilo, da bo začel sam raziskovati in zapisovati…

Viri:

F S. Pavličič: Zgod. listi Ljutomer - Zgodba o zgodbi.

F Dr. J. Pajek: Črtice duševnega žitka štajerskih Slovencev.

F V. Klemenčič: Gimnazija v lončarski koči-tipkopis.

F J. Baukart: O ljudskih grbih v Prlekiji.

F Dr. I. Geršak: Ormoški spomini.

F M. Slana - Miros: Izvor slovenskih vaških grbov.

F Župnijska kronika sv. Duha Središče.

F Župnijska kronika sv. Miklavža pri Ormožu.

F Murska Straža.

F Dr. S. Granda: Prva odločitev Slovencev za Slovenijo.

F KL Slovenije.

F Jakob Emeršič: Bibliografija Ormoža in okolice, ustni vir.

F Ormož skozi stoletja I - II.

F OŠ Ormož: Naših sto let.

F Fr. Kovačič: Trg Središče 1910.

F Fr. Kovačič: A. M. Slomšek Božji služabnik.

F J. Keber: Živali v prispodobah.

F R. Kukovec: Ormoški spomini.

F F. Bohanec: Literarno omizje.

F Dr. A. Trstenjak: Iz zgodovine Temnarja in njegovih vinogradov v Hermancih blizu Ormoža.

F Kosi: B Flegerič.

F V. Vrbnjak: Svet med Muro in Dravo, več avtorjev, tudi ustni vir.

F M. Vauhnik: PE - FAU.

F J. Šinko: Spomini.

F Kronika mestne občine Ormož.

F Dr. B. Drechsler: Stanko Vraz.

F S. Kociper: Goričanec.

F M. Murko: Zbrana dela.

F J. Jurančič: O leksiku v panonskih govorih.

F E. Kocbek: Strah in pogum.

F Križniški red v Sloveniji - osemsto let obstoja, 1990.

F F. Pučko: Lenta.

F Borko: Pesmi-rokopis.

Informatorji:

[1] Rudolf Kolarič – "Danes razumemo pod prleškim narečjem vse govore, ki se govorijo v mejah: Mura od približno Radencev do izliva Ščavnice v Muro, slovensko-medmurska meja do Drave, Drava do izliva Dravinje, Dravinja do Lešja, odtod čez Medvedce prek Pragerskega do Rač, nato črta na vzhod prek Šentjanža (Starš), Vurberga, dalje proti Bišu, Cogetincem in nazaj do Radencev". V tem okviru potekajo meje Prlekije.

Prebivalci zahodno od Ormoža, posebno predel Ptujskega polja, se nimajo za Prleke. Nam bolj znani so "lukarji", na Dravskem polju so "kujleki", skratka, te imenujejo ponekod "polanci". V slabšalnem pomenu besede pa so nekdaj prebivalce srednjih Slovenskih goric imenovali "šmarničarji". Prebivalci Središča ob Dravi se tudi nimajo za Prleke. Se pa spomnim, da so nekateri središki očanci uporabljali besedo "prle".

Prleško narečje sestavlja ščavniški, pesniški in središki govor (J. Jurančič), tudi spodnjeprleški, srednjeprleški in zgornjerprleški govor (R. Kolarič).

[2] Nekateri trdijo, da so vaški grbi nastali po odpravi suženjstva in pozneje podložništva, predvsem po letu 1848. Takšne trditve so brez osnove. (Glej opis Slomškovega potovanja)

[3] Oče Anton Šinko je 26.maja 1848 prvi podpisal peticijo za združeno Slovenijo v središki občini.

[4] Adam je bilo domače ime kmeta Žnidariča iz Obreža, verjetno je dobila hiša vzdevek po predniku. Še danes se to ime drži hiše.

[5] Andrej Bedjanič. Bil je poslanec v parlamentu Kraljevine Jugoslavije. Tajnik Koroščeve SLS. Ob uboju Stjepana Radića je bil zapisnikar parlamenta.

[6] Ime Kog nastane iz nemške besede gehack - poseka.

[7] Prvotno je imelo Zagorje v svojem vaškem grbu burklo (bürklo). Bürklo so uporabljali za jemanje loncev iz krušne peči.

[10] Med drugim pomeni v Prlekiji hiša ali hiža - spalnica. Navadno je bila prva hiša in zadnja hiša, včasih tudi ˝štibl˝ ali ˝štiblc˝, kjer so bili stari starši.

[11] Trta je bila zasajena v naših krajih že 500 let pred Kristusom. Takratni staroselci, Kelti so jo na veliko gojili v Panoniji in drugod. Ob prihodu Rimljanov so ti našli že močno razvito vinogradništvo. Po propadu Rimskega cesarstva je propadlo tudi to. Nekaj stoletij pozneje so ga pričeli obnavljati Obri in Slovenci.

[12] Sedemsto let so bili redovniki nemškega viteškega križniškega reda lastniki strelskega dvorca Temnar. Temnar leži na izredno lepi legi tristo metrov nad morjem. Po več kot petdesetih letih je red zopet lastnik dvorca in vinogradov.

Takoj po drugi svetovni vojni je ta del Ljutomersko-ormoških goric spadal pod ljutomerski okraj in le s težavo so nekaj kasneje te vinogradniške lege prišle pod okrilje ormoške občine. Napetost med Zadružnim vinogradništvom ˝Jože Kerenčič˝, ki je imelo sedež na Temnarju in ljutomerskim VGP, je reševala celo takratna Ljudska milica, da ni prihajalo do krvavih obračunavanj.

[13] Na veliko noč leta 1199 potolčejo vračajoči križniki iz III. križarske vojne na vzpetini, kjer je pozneje Friderik Ptujski-ml. postavil cerkev, divje Madžare. Ta kraj ni imel imena, zato so ga označili kot hrib s spominom na velikonočno nedeljo (magna dominica). Bitka je bila zelo pomembna pri postavitvi etnične meje na vzhodu, kjer poteka (delno) še danes.

[14] Klečaja je izdelana iz borovih otesanih brun, ometana je z ilovico (glino), v kateri je bilo pomešano na drobno narezano seno ali pšenične pleve kot vezivo. Pobeljena je bila zunaj in znotraj z apnom ter krita s slamo. Uporabljali so jo za vrenje mošta in shranjevanje vina, posebno mali kmetje, ki niso imeli pivnice, zidane z opeko ali kamna globoko v zemlji. Klečaja je bila navadno tista stavba, ki je bila v slabem stanju, ki jo je že načel zob časa. Drugače so jo imenovali klet ali stara klet. Klet ali klečaja je imela dvoje prezračevalnih lin, prav tako dvoje vrat-notranja masivna in zunanja mrežasta, tudi iz masivnega lesa. Vrata so služila posebno poleti za prezračevanje in reguliranje temperature, ki je bila zelo pomembna pri shranjevanju in zorenju vina. Pozno zvečer je gospodar odprl notranja vrata, zunanja mrežasta pa so varovala pridelek pred nepridipravi. Zgodaj zjutraj je vlogo zamenjal in tako uravnaval stalno temperaturo. Naravni materiali so pogojevali idealno razmerje med zunanjo in notranjo temperaturo v ekstremnih letnih obdobjih. V klečajah praviloma ljudje niso stanovali.

Nekateri razlagajo in jo imenujejo tudi klučaja. Ime naj bi dobila po velikem in močnem ključu, ki je varoval kmetov vinogradniški pridelek, ali kličaja, kjer se pogovorni e spremeni v ozki i. Tudi ti razlagi imata svoj pomen in smisel. Severozahodno od Ormoža se takšen e spremeni v ozki i, kot tudi v tem primeru-npr. Ključarovci-se ju spremeni v i, tako dobimo pogovorno ime vasi Kličarovci Če pobrskamo po nastanku imena rojstne vasi Ks. Meška, ugotovimo, da je vas dobila ime po gradnji hiš ˝v ključ˝. Prav tako pri klečaji nadomesti e ali u (klučaja) v ozki i in tako med drugim lahko sklepamo, da je ta zanimiva stavba dobila ime po močnem in velikem ključu.

Franc KRNJAK
kontakt: krnjakovi afna gmail.com

O LJUDSKIH GRBIH IN ŠE KAJ

Predgovor

Beseda o Prlekih in Prlekiji

Uvod

Posebnost brez primere