mag. Dorotea Verša, univ.dipl.soc.

Demografski trendi in ekonomska gibanja v devetdesetih letih so vplivali na položaj starejših na trgu delovne sile v Sloveniji. Prebivalstvo Slovenije se dokaj hitro stara, še posebej zadnjih dvajset let. Po napovedih bodo takšni trendi tudi v prihodnje; delež mladih in delež delovno sposobnega prebivalstva se bo tudi v prihodnje zmanjševal, delež starejših pa se bo povečeval. Socialni in ekonomski napredek je vplival na zmanjševanje umrljivosti. Upadanje rodnosti prebivalstva je tako izrazito, da je od leta 1997 naravni prirast prebivalstva Slovenije negativen (na leto več ljudi umre, kot se jih rodi). Demografi napovedujejo, da se bo staranja prebivalstva Slovenije nadaljevalo. Po projekcijah prebivalstva naj bi se med letoma 1987 in 2020 kontingent delovno sposobnega prebivalstva zmanjšal za 3,5 odstotne točke, kontingent neaktivnega starejšega prebivalstva pa povečal za 8,8 odstotne točke.

Viri: Statistični letopis 1999, Statistični urad RS; Prebivalstvo Slovenije 1998, Statistični urad RS.

Takšni demografski trendi bi lahko privedli do upadanja števila aktivnega prebivalstva in do pomanjkanja delovno aktivnega prebivalstva. Prebivalstvo v delovno sposobnem življenjskem obdobju, v starosti 15 do 65 let, je namreč starostni kontingent, iz katerega se rekrutirajo aktivni oziroma delovno aktivni, ki tvorno prispevajo k družbenemu proizvodu. Posledica staranja prebivalstva je zmanjševanje tega kontingenta na eni strani. Na drugi strani se bodo zaradi pričakovane gospodarske rasti povečevale potrebe po aktivnem prebivalstvu. Strokovnjaki ocenjujejo, da se bo zaradi teh dveh nasprotujočih trendov kritično zmanjšala zaloga prebivalstva potrebnega za zagotavljanje zadostnega števila aktivnih. Zaradi majhne verjetnosti dviga rodnosti, je rešitev problema v uvozu tuje delovne sile.

Število upokojencev v Sloveniji narašča. Rast je bila dokaj hitra, saj se je njihovo število povečalo z 274 tisoč v letu 1985 na 503 tisoč v letu 2002. Naraščanje števila upokojencev je deloma posledica staranja prebivalstva, deloma pa politike spodbujanja upokojevanja. Podaljševanje življenjske dobe podaljšuje čas izplačevanja pokojnin; leta 1995 je bila povprečna doba uživanja pokojnine 12 let in 9 mesecev, leta 1999 pa 13 let.

Z zaostrovanjem razmer na trgu delovne sile v času tranzicijskih sprememb je bilo starostno in predčasno upokojevanje rešitev za številne presežne delavce. V letih 1990-1992 je zaznati posebej izrazit skok v rasti upokojevanja; že sicer relativno nizka povprečna starost delavcev pri upokojevanju, ki je bila leta 1986 58 let za moške in 56 let za ženske, se je leta 1992 znižala na 56 let za moške ter na 52 let za ženske. Obsežno upokojevanje ob relativno nizki starosti je pasiviziralo številne vitalne ljudje z bogatimi delovnimi izkušnjami, ki so bili pripravljeni aktivno ustvarjati osebni in družbeni dohodek. Zgodnje, pogosto neprostovoljno upokojevanje je pri nekaterih delavcih vzbudilo občutek zavrženosti in brezkoristnosti ter vrsto psiholoških in socialnih travm, ki pa so pri nas, žal, premalo raziskan pojav.

Z rastjo števila upokojencev naraščajo potrebe po zagotavljanju sredstev za obveznosti iz pokojninskega zavarovanja in drugih socialnih obveznosti, ki vse bolj bremenijo delovno aktivne. Rastoče število upokojencev je privedlo do slabšanja razmerja med delovno aktivnimi in upokojenci. Leta 1984 so enega upokojenca vzdrževali trije delovno aktivni, leta 1998 pa le še 1,67.

Delovna aktivnost starejših se postopoma dviguje, vendar je veliko starejših, ki postanejo brezposelni. Lastnosti starejših brezposelnih pogosto učinkujejo kot dejavniki njihove socialne izključenosti. Nizka izobrazbena raven, ki je pogosta med starejšimi brezposelnimi, jim ne daje zadostne osnove in osebne motivacije za dodatno izobraževanje, zato se ne morejo zaposliti, izključenost iz delovne sfere jih potiska v ekonomske in psihološke težave, zaradi katerih se še težje zaposlijo. V pričakovanju zaposlitve postajo še starejši in s tem pri delodajalcih vse manj zaželeni.

Odnos delodajalcev do starejših delavcev je pomemben za njihove zaposlitvene možnosti. Nenaklonjenost delodajalcev do starejše delovne sile se odraža v pogojih, ki jih zastavljajo za zasedbo prostih delovnih mest. Med potrebami po delavcih, ki so jih v letu 1999 delodajalci prijavili na Zavodu RS za zaposlovanje, so pri 27 % potreb opredelili starost kot pogoj za zaposlitev. Med temi potrebami pa so v 55,1 % (22 tisoč potreb), kot pogoj za zasedbo prostega delovnega mesta opredelili starost delavca do 39 let.

Neposredna posledica razkoraka med značilnostmi starejših brezposelnih in aktualnim povpraševanjem po delovni sili je dolgotrajna brezposelnost. Povprečni čas trajanja brezposelnosti skupine starejših od 40 let je leta 2003 znašal 2 leti, 7 mesecev.
Brezposelnost je za starejše najmanj ugoden izhod iz delovne aktivnosti. Starejši, ki izgubijo zaposlitev, ostajajo brezposelni daljši čas in imajo omejene možnosti za ponovno zaposlitev.

Slovenska zakonodaja zagotavlja dokaj visoko stopnjo varstva starejših delavcev, vendar so v praksi pogosto diskriminirani. Ta se kaže kot odpuščanje starejših delavcev, otežen dostop do usposabljanja in izobraževanja na delovnem mestu, v neprilagojenosti delovnih pogojev specifičnim potrebam starejših in v drugih oblikah. V Sloveniji in v Evropski uniji različne politike poskušajo povečati ekonomsko aktivnosti starejših in imamo nekaj pozitivnih izkušenj, kljub temu pa na makro ravni ni bistvenega izboljšanja.

Upokojitev ne pomeni za vse popolne neaktivnost. Nekateri upokojenci ostajajo še naprej delovno aktivni.

Tabela: Upokojenci po delovni aktivnosti, 2003, struktura v %

Vir: ADS, 2003

Po podatkih ankete o delovni sili je bilo v Sloveniji v letu 2003 upokojenih in hkrati delovno aktivnih 27.000 oseb, od tega 15.000 moških in 12.000 žensk. Največ, 13.000, so delali kot pomagajoči družinski člani.